Konec izpitov in prvi sneg, ça glisse!

Vsi me nenehno sprašujejo, če že imam rezultate izpitov, ki sem jih opravljala tukaj v Angersu. NIMAM. Tukaj ta izpitni proces očitno kar traja in traja in je izjemno zakompliciran in morda sploh nikoli v življenju ne bom izvedela rezultatov! Na prvih sestankih takoj po prihodu so nam namreč razložili, da rezultate izpitov gostujoča univerza pošlje neposredno naši matični univerzi in ne nam. Mene pa res firbec matra, kakšno oceno sem dobila pri ... na primer nemščini! Ampak za zdaj še ne vem ničesar, niti tega ne, kdaj bom lahko kaj izvedela, če sploh bom kdaj.

Sicer pa se je tukaj semester zaključil in velika večina soerazmusov, s katerimi sem preživela skoraj pol leta, je odšla domov. Nenadoma se zaveš, kako hitro gre čas. Tukaj sem že pet mesecev, preživela sem (tako rekoč) poletje, ker je bilo še oktobra tako vroče, jesen, zimo in danes celo dočakala prvi sneg v Angersu! Že ko sem se zjutraj zbudila, so me ob pogledu skozi okno presenetile bele strehe in debele snežinke v zraku. Spomnila sem se na dneve, ko sem živela s cimrami v Ljubljani in na veselje, ki je preželo naše ljubljansko domovanje, ko smo skozi okno zagledale prve snežinke tiste zime!

Sneg v Angersu.

*  *  *

Zvezdice označujejo "time gap" med zgornjim pisarjenjem in nadaljevanjem ... ker pač nisem celega vnosa končala v enem kosu.
Potem ko je prvi sneg zapadel in skopnel, je zapadel še drugi sneg. A tokrat je bilo malo drugače. Zapadel je v soboto ponoči in od takrat mraz ne neha in ne neha pritiskati, včeraj zvečer je bilo minus devet. Najbolje od vsega pa je, da Angevinci, vsaj kakor kaže, še niso slišali za - pluženje, kidanje, posipanje s soljo ... Na ulicah in cestah, kjer je več prometa, je stanje še kar, medtem ko so bolj zakotne ulice (kakršna je moja) in pločniki a suicidal mission! K sreči imam škornje s kolikor toliko gumijastimi podplati, a sumim, da bi se mnogo hitreje in bolje (in morda celo manj nevarno) odrezala z drsalkami! Aha, zapadel je sneg, nihče ga ni skidal (niti pred svojim lastnim pragom), ljudje so hodili po njem, ga poteptali, morda je bilo za trenutek ali dva celo nad ničlo, a ko je pritisnilo tistih minus devet ali deset, se je vse to spremenilo v drsalnico. Za zdaj se še kar držim (hodim počasneje kot bi sicer ali pa hodim kar po cesti, tako ali tako je na pločniku na vsakih 20 metrov parkiran avto in se mu moraš izogniti tako, da se sprehodiš po cesti - še en francoski problem ...), a ne morem razumeti in najbrž niti nikoli ne bom mogla, kaj si mislijo Francozinje, ko se v takem mrazu in takem vremenu na ulice odpravijo v visokih petah (OK, recimo da to še nekako razumem) in lepo prosim, v balerinkah! O ja. Že novembra in decembra smo se Nefrancozinje čudile nad tovrstnimi odločitvami, a takrat je bilo v povprečju 10 stopinj, nad ničlo, se razume! Zdaj jih je približno 20 manj, predvsem zvečer, in ni variante, da jih ne zebe. No, najbrž bi za njih izpadla neumno, saj je vendar za lepoto treba potrpeti. Kakorkoli že, zase sklepam, da bi se v primeru nošenja balerink v tem mrazu morala že posloviti od svojih prstov na nogah. Hvala, drage debele nogavice in topli škornji!

Sicer se je pa tu v Angersu garnitura Erasmus študentov večinoma zamenjala, drugi semester se je začel. Žal mi je, da ne bom ostala celo leto, a že tistih 20 kreditnih točk za en semester je bilo težko napraskati, napraskati še dodatnih 20 bi bila bržkone misija nemogoče. Zdaj že razmišljam o pakiranju, naročam knjige preko Fnaca in izkoriščam zastonj dostavo, dokler sem še v Franciji, premišljujem, kaj bi lahko prinesla domov kot spomin na Francijo (poleg vina in sira), se bojim post-Erasmus depresije, na katero me je opozorilo že nekaj ljudi, po drugi strani se pa veselim, da bom spet doma, ker je tam pač najlepše. Kar nekaj Francozov sem naučila, kje se nahaja Slovenija (ali da sploh obstaja), katero je njeno glavno mesto, da imamo svoj jezik, slovenščino (in ne ruščine, angleščine ali bogve česa še). In ja, najdejo se tudi taki, ki marsikaj že sami vedo (recimo glavno mesto), a nas večina še vedno postavlja nekam poleg Češke ali celo Ukrajine. No, še marsičesa se bodo morali naučiti.