sobota, 2. november 2013

Prvi del popotovanja po Vietnamu: Hanoi

Preden bi preteklo preveč časa, sem si zadala, da moram opisati še svoje popotovanje na sever in potem spet proti jugu Vietnama, ki je verjetno ena od mojih bolj zanimivih dogodivščin iz te dežele. Potem me čaka še Tajska, a začnimo pri Vietnamu. Večino časa, ki sem ga preživela tam, sem domovala v Saigonu na jugu države. Tam je vreme ves čas podobno vroče, menjujeta se le deževna in sušna doba (najbolj deževni so avgust, september, oktober, najbolj vroči in suhi pa december, januar, februar). Tudi dolžina dneva se ne spreminja kaj dosti, sonce vedno zaide tam nekje okoli 18.30. 
Saigon je tudi največje vietnamsko mesto, čeprav ni glavno. V njem živi okoli 10 milijonov ljudi, neuradno verjetno tudi več, in se ves čas širi, gradi, razteza. Glavno mesto Hanoi leži na drugem, severnem koncu države. Je malo manjše kot Saigon, a še vedno ogromno. Tja sem se odpravila v začetku julija. Z letalom, kajti razdalje so ogromne in pot z vlakom traja skoraj dva dni. Na srečo tudi v Aziji obstajajo nizkocenovni letalski prevozniki, celo več njih, in karte med različnimi vietnamskimi mesti so presenetljivo poceni, posebno če se kupovanja lotiš dovolj zgodaj. 
Hanoi torej. Tja sva se odpravili z mami, ki me je obiskala v začetku julija. O tem mestu sem pred prihodom slišala veliko, najbolj pa me je zanimalo, če res drži, da so tam ljudje bolj zaprti in bolj neprijazni, bolj zagrizeno komunistični kot na jugu. Zaključila sem, da, vsaj kar se mojih stikov z domačini tiče, to ni bilo res. Morda le nekoliko slabše znajo angleško kot na jugu, a to je bilo vse. V hotelih je bilo osebje kar preveč prijazno, prav tako ljudje na ulicah, v trgovinah, restavracijah. Zgodilo se mi je le, da me je neka ženica, ki je na kolesu prodajala ananase, skušala opehariti za kar precej denarja, saj mi je sprva povedala povsem spodobno ceno za dva ananasa, vendar mi potem ni hotela vrniti preostanka denarja, saj sem ji lahko ponudila le nekoliko večji bankovec. A toliko vietnamščine in vztrajnosti sem se dotlej le naučila, da sem ji težila, dokler mi ni vrnila, kar mi je bila dolžna. A take stvari se dogajajo tudi na jugu, tako pač je, če si tujec.

Borba s prodajalko, da mi je vrnila denar!
Hanoi je že na pogled mesto, ki je nekoliko bolj starodavno in tradicionalno kot Saigon, v njem je veliko manj modernih, visokih stolpnic. Sredi mesta je tudi jezero Hoan Kiem (jezer je v mestu več, a to je najbolj v središču in najbolj živahno), okoli katerega se je spletla zelo zanimiva legenda, jezero pa mestu daje svojevrsten čar. Okoli njega se namreč v večernih urah zbirajo ljudje z vseh vetrov, od starčkov, ki ob njem izvajajo tai či, do vreščečih otrok, zapacanih od sladoleda, in njihovih staršev, zaljubljenih mladih parov, najstnikov, ki mislijo, da so kul ... Občutek dobiš, da mesto res živi. 

Tai či ob jezeru.
Na jezeru leži otoček Jade Island ali Žadov (Žadni?) otok, na katerem so postavili tempelj, tempelj Žadove gore. Vsi vodiči (tisti papirnati ali spletni) nas pri tem podučijo o legendi, ki se je močno zasidrala v tamkajšnjo kulturo. Pravi namreč, da je cesar Le Loi na ladjici plul po jezeru, ko mu je njegov čarobni meč izmaknila velikanska želva in z njim izginila v globino. Naj se je še tako trudil, ne meča ne želve ni uspel najti. Cesar je bil zatorej prepričan, da je po čarobni meč prišel bog zlate želve. Ta je namreč pred tem meč podaril cesarju, da bi se z njim boril in premagal kitajsko dinastijo Ming, ki je vladala na tistem območju. Cesar Le Loi se je tako odločil, da bo jezero preimenoval iz Luc Thuy (jezero zelene vode) v Hoan Kiem, kar bi v prevodu pomenilo jezero vrnjenega meča. Na drugem, manjšem otočku na jezeru tako leži "želvji stolp", ki naj bi spominjal na ta dogodek. Na večjem otočku, na katerem stoji tempelj, imajo v posebnem prostoru shranjeno tudi ohranjeno (nagačeno?) truplo vrste želve, ki je včasih živela v jezeru. Gre namreč za želve "velikanke", dolge so tudi več kot meter, ki jih najdemo v Vietnamu in na Kitajskem in so izjemno ogrožena živalska vrsta. V jezeru Hoan Kiem jih najverjetneje ni več, saj je voda že pred časom zanje postala preveč onesnažena. 

Želvji stolp na jezeru Hoan Kiem.
Mostiček, ki vodi na Žadov otok.
Vhod na otok in v tempelj.
Družina v molitvi.
Tempelj Žadove gore.
V Hanoju je promet še bolj kaotičen kot v Saigonu (čeprav je udeležencev morda manj), ljudje še bolj vehementno trobijo (če je to sploh mogoče) in sprehod čez cesto se zdi še bolj neizvedljiv kot kjer koli drugje. In ker je Hanoi prestolnica, se spodobi, da je v njem "pokopan" tudi véliki Ho Chi Minh. Pokopan sem dala v narekovaje, ker v resnici ni zares pokopan, ampak njegovo balzamirano truplo leži na ogled v stekleni krsti v mogočnem marmornatem mavzoleju. Vsako leto ga za dva meseca pošljejo v Rusijo, da ga na "osvežijo", ali kako bi temu rekli. Mavzolej je odprt le kaki dve ali tri ure na dan, vstop je prost, veljajo le zelo stroga pravila oblačenja in obnašanja, za vhod pa je potrebno čakati v vrsti, ki pa se kljub dolžini pravzaprav hitro pomika. Če želiš vstopiti, moraš nositi hlače (ali krilo), ki sega do gležnjev in ne smejo biti strgane, in dolge rokave. Ob vstopu v mavzolej, ki ga obkrožajo vojaki v belih uniformah, te tudi opozorijo, če si preglasen, če se smejiš, prav tako tudi ne smeš imeti rok v žepih. Mavzolej je gromozanska, pompozna, socialistična, marmorna (marmor menda prihaja z vseh koncev Vietnama) zgradba. V notranjosti fotografiranje seveda ni dovoljeno, pa še vojaki, ki stojijo ob strani, te nenehno priganjajo, če si morda prepočasen. Lahko pa povem, da je Ho Chi Minh oblečen v črno, ima dolgo sivo bradico in je zelo majhen.

Ho Chi Minhov mavzolej.
Povsem drugačna in predvsem bolj zanimiva zgradba je starodaven tempelj literature, kot mu pravijo, oziroma tempelj, posvečen Konfuciju. To je bila prva univerza v Vietnamu, zgrajena leta 1070, v njej pa so dolgo časa lahko študirali samo moški. Študij je bil tam izjemno obsežen, izpiti pa številni in zelo strogi. Brali so filozofsko literaturo, pisali poezijo, se učili o kitajski zgodovini ... Imeli so več izpitov letno, tisti, ki so vse uspešno prestali, pa so se na koncu zbrali na najpomembnejšem, ustnem izpitu, na katerem je vprašanja postavljal sam cesar. Gre za eno najpomembnejših ohranjenih primerov tradicionalne vietnamske arhitekture. Več poslopij je obdanih z vrtovi, okrog njih pa stoji obzidje, ki skorajda ločuje sodobnost in preteklost. Ko prestopiš na ono stran obzidja, imaš namreč občutek, kot bi se čas ustavil, za seboj pustiš kaos in hrup na ulicah in se nenadoma znajdeš v prijetni oazi miru.


Ob vhodu.






Tradicionalne vietnamske vodne lutke.

Za srečo, za zdravje, za ljubezen in ... za uspešno opravljen izpit.


Ko sva nekega večera z mamo posedali ob jezeru in se sladkali s sladoledom, so se nama približali trije mladi Vietnamci, dve punci in fant, in naju nagovorili v angleščini. In kaj so želeli? Pojasnili so, da so študentje, ki bi radi izboljšali svojo angleščino, in ker so videli, da sva tujki, so naju takoj povezali z angleščino. Kar prisedli so in nama začeli postavljati vsa mogoča vprašanja. Kdo sta, od kod sta, koliko sta stari, kaj počneta, sta poročeni, zakaj (ne), imata otroke ...? Najbolj zanimiv del pogovora je bilo razlaganje in pojasnjevanje, kaj in kje je Slovenija. Nazadnje so si ime naše ljube države celo zapisali z namenom, da jo kasneje poguglajo. Ko so se ti trije odpravili, ni minilo niti pet minut, ko je do naju prišlo spet neko drugo dekle, s prav takim namenom, kot tisti trije prej. Ona bi rada vadila angleščino! In potem je za njo prišla še ena. Res zanimivo. To se mi ni v Vietnamu zgodilo nikoli pred ali zatem.
Po tem prijetnem kramljanju, ki je včasih sicer spominjalo na policijsko izpraševanje, sva se odpravili v hotel po prtljago in nato do železniške postaje na nočni vlak proti Sapi, ki je že tema za naslednjo objavo!

Železniška postaja HA NOI.
Vkrcanje.
V mini kupeju, gremo v Sapo!