Sem pojedla banh mi, včeraj za večerjo pho, dva kovčka + ročna prtljaga so napolnjeni, naložene nekaj nove muzike na iPod, dve knjigi v torbi, 100.000 vietnamskih dongov pripravljenih za taksi in ... to je to.
Kupila sem tudi riževe lističe, čili in ribjo omako, ker sem se iz prve vietnamske roke naučila delati odlične spomladanske zavitke in bi jih rada dala na degustacijo, ko pridem domov. Sploh ne vem, ali se te stvari pri nas dobijo (no, čili že ...), priznam, da v naših veletrgovinah še nikoli nisem tega iskala. A vseeno, sigurno je boljše, če kupim tu. Poskušala bom "pretihotapit" tudi par pasijonk (teh pri nas nisem še nikoli zasledila in tu so postale moje najljubše sadje - v odsotnosti malin, seveda), še malce trdih, da se mi ne razmesarijo po celem kovčku, in par sadežev, za katere nimam pojma, kako se imenujejo, ampak so odlični. Ok, sem poguglala opis in ga takoj našla, govorim o temle. Mangosteen torej.
To tropsko sadje je bila ena mojih najljubših "hran" tukaj v jugovzhodni Aziji. In smoothieji!! Kar se hrane tiče bom to gotovo najbolj pogrešala. Sploh ob dejstvu, da za kakih 80 centov dobiš gromozanski, ponavadi 3-decilitrski smoothie! Mango, ananas, jagode, pasijonka (ali marakuja, kakor vam drago), avokado in sadje, katerega imena sploh ne poznam.
Tu sem tudi odkrila fenomen, da je največkrat najceneje jesti v restavraciji, sploh pa kak "street food", kot pa hrano kupiti in si kuhati sam. Sploh če si želiš nabaviti stvari, na katere smo Evropejci vajeni, a la testenine, sir in podobno. Seveda so tudi super fancy restavracije, v katerih lahko zapraviš ogromne vsote denarja, a tja seveda nismo hodili. Takoj pod blokom, kakih 10 sekund hoda od vhoda, prodajajo recimo banh mi, odlično rešitev za lačen želodec in plitek žep. Sendvič z maslom, nekakšno pašteto, zelenjavo, jajcem, po izbiri še kakšno salamo ali kateri drugi mesni izdelek dobiš za borih 15.000 dongov. Ha, sliši se veliko, pa ni! 52 centov. Take "kupčije" bi človek le težko ne pogrešal, ko se vrne domov.
Tu sem se začela voziti s skuterjem in mislim, da lahko mirno rečem, da lahko zdaj vozim res kjerkoli. In lahko rečem tudi, da tega obupnega prometa zagotovo ne bom pogrešala. Sploh ko si na motorju in vdihuješ hlape vseh tisočih motorjev, avtomobilov in (50 let starih smrdečih) avtobusov pred teboj, medtem ko se v prometni konici po polžje pomikaš proti domu. Menda gradijo par linij podzemne železnice, kar bi to mesto resnično krvavo potrebovalo. A mislim, da nihče točno ne ve, kdaj naj bi se dela zaključila. Še dobro, da so avtomobili predragi za večino prebivalstva, sicer bi bili najbrž priča megalomanskim prometnim zamaškom dvakrat dnevno.
Tu je daleč stran od nepreglednih prometnih zamaškov tudi čudovita narava, brezkončna riževa polja, peščene plaže in zeleno-modro morje, od tega jih je veliko še čisto divjih in neobljudenih in že je slutiti megalomanske tuje investicije v prestižne rezorte z igrišči za golf, tu so starodavna mesta, tu je tudi stara cesarska prestolnica s prepovedanim mestom ...
Tu sem spoznala Vietnamce, srčne in delavne ljudi, o katerih sem prej vedela le malo. Mislim, da še vedno veliko ljudi ob omembi Vietnama pomisli na vojno. In ti ljudje so izkusili in preživeli veliko gorja, danes pa morda ne živijo tako slabo, živijo pa v državi, ki jim ne dopušča svobode govora, mišljenja, pisanja, petja (priporočam v branje). Prav tako se le stežka odpravijo v tujino (razem morda v sosednje države, kot sta Kambodža in Tajska), saj ne morejo dobiti vize.
Po drugi strani pa tujci tu živijo povsem lagodno, saj so njihove plače štiri, pet-krat (in več-krat) višje od vietnamskih, medtem ko je cena življenja za vse enaka. No, na tržnicah in manjših trgovinih te bodo hitro prenesli okoli in parkrat nabili ceno, ker si pač bel. A vseeno.
Vietnam se razvija. In to hitro! Brala sem, da se evropska, ameriška podjetja, ki so doslej proizvodnjo (oblačil na primer) imela recimo na Tajskem, zdaj selijo v Vietnam, ker je tu delovna sila pač cenejša. Stolpnice, stanovanjska naselja rastejo tako rekoč pred očmi. Vsaj tu, v Ho Chi Minhu. Čez kakih pet, deset let bo podoba mesta brez dvoma povsem drugačna. Upam, da mi bo uspelo to preveriti tudi v živo.
Za zdaj pa hẹn gặp lại, Sài Gòn và Việt Nam! Nasvidenje, Saigon in Vietnam!
(Ko sem začela pisati, je bila ura sicer res šele 20:43, a sem vmes delala še tisoč stvari, med drugim pogledala film. Zdaj je pa natanko štiri ure kasneje, 00:43.)
