četrtek, 01. marec 2012

(Moja) Francija vol. 1

Pa sem doma. Pa se je končala moja francoska izmenjava v francoskem Angersu med francoskimi ljudmi in francosko hrano in francoskim jezikom. Odnesla sem veliko. In sumim, da me bo pot (kmalu ...) spet zanesla tja. In kaj je Francija?

Francija so poljubčki sem, poljubčki tja. Ko prideš, ko greš, ko nekoga spoznaš, ko zjutraj vstaneš, preden greš zvečer spat.

Francija so čokoladnice, pekarnice in slaščičarnice. Macarons, baguettes, pain au chocolat, tarte au citron ...

Francija so krožišča, nešteto krožišč. Na sredi vsakega krožišča je prava instalacija, kakor da bi za vsakega nekdo skrbno skrbel. Drevesa, drevesca, grmički, pokošena trava, mostiček, hišica ...

Francija so pasji drekci na pločnikih. So tetice, ki vse lepe in nadišavljene popoldne svoje suhljato ščene odpeljejo "na sprehod" (100 metrov po pločniku gor in dol), med katerim se ščene seveda tudi podela. Tetice so seveda preveč lepe in preveč dišeče, da bi se lahko ukvarjale z odstranjevanjem iztrebkov svojih suhljatih ščenetov. Zato se je človek temu pač primoran prilagoditi in se navadi na skeniranje pločnika pred seboj.

Francija so siri. Kozji, kravji in ovčji. Plesnivi, mehki, trdi, beli, rumeni, oranžni. Taki, ki za 16 ur zasmradijo avto, zatem pa še hladilnik.

Francija so vina. Santé!

Francija je francoski jezik, tako lep in romantičen. In francoske pesmi, tako lepe in romantične.

Francija so gradovi. Kjer so spali, pili, jedli in se veselili Louis XIV, François Ier, Marie Antoinette in drugi slavni in malo manj slavni ali kontroverzni francoski dvorjani.

Chambord, eden najbolj znanih gradov ob Loari.   

Francija je toliko zgodovine. Kamorkoli greš. In če greš na primer v Normandijo, se zgodovina ponuja na dlani. Junij 1944 ...

Omaha Beach, ena od plaž, kjer je 6. junija 1944 potekalo izkrcanje zaveznikov.

Pokopališče ameriških vojakov.
Pointe du Hoc.

Pointe du Hoc in bombni kraterji.



Ni komentarjev:

Objavite komentar