sobota, 28. september 2013

Vedno Murakami / Always Murakami / Toujours Murakami

Pred časom, pravzaprav je od tega že več let, sem v sobi brala knjigo Ljubi moj Sputnik Harukija Murakamija. In v nekem trenutku me je delček besedila tako prevzel, da sem se ozrla okoli sebe, pograbila prvi kos papirja, ki mi je prišel pod roke, svinčnik in si ga izpisala. Še danes ga imam pripetega na steno nad pisalno mizo. Utrgan kos papirja, na katerem z neošiljenim svinčnikom piše:

"Da sva res čudoviti sopotnici, a na koncu samo osamljen kup kovine, vsaka na svoji orbiti. od daleč sta videti kakor prekrasna zvezdna utrinka, v resnici pa nista nič drugega kakor ječa, v katero je zaklenjena vsaka od naju sama, na poti nikamor. Ko se orbiti najinih satelitov po naključju križata, sva lahko skupaj. Morda celo druga drugi razkrijeva srce. Toda samo za kratek hip. v naslednjem trenutku se znajdeva spet v popolni samoti. Vse dotlej, da ne zagoriva in se spremeniva v nič."


A while ago, it must have been several years, I was in my room, reading Haruki Murakami's Sputnik Sweetheart. At a certain moment, I was so overwhelmed by a passage from the book that I quickly looked around and grabbed the first little piece of paper I could find, a pencil, and wrote it down. I still have this piece of paper, hanging on the wall above my desk. A torn piece of paper and traces of an un-sharpened pencil saying:

“And it came to me then. That we were wonderful traveling companions but in the end no more than lonely lumps of metal in their own separate orbits. From far off they look like beautiful shooting stars, but in reality they're nothing more than prisons, where each of us is locked up alone, going nowhere. When the orbits of these two satellites of ours happened to cross paths, we could be together. Maybe even open our hearts to each other. But that was only for the briefest moment. In the next instant we'd be in absolute solitude. Until we burned up and became nothing.” 


Il y a du temps, plusieurs années même, j'étais dans ma chambre en train de lire Les amants du Spoutnik de Haruki Murakami. Tout d'un coup, un passage du livre m'avait tellement touché que j'ai rapidement regardé autour de moi, j'ai pris le premier morceau de papier que j'ai pu trouver, un crayon, et je l'ai écrit. Aujourd'hui, je l'ai toujours. Il est accroché au mur au-dessus de mon bureau. Un morceau de papier déchiré avec les traces d'un crayon pas taillé disant :

"C’est à ce moment là que j’ai compris. Compris que nous étions de merveilleuses compagnes de voyage l’un pour l’autre, mais en fait à la façon de bloc de métal solitaires, qui suivent chacun leur trajectoire. Vu de loin, ça paraît aussi beau qu’une étoile filante ; seulement dans la réalité, nous ne sommes que des prisonniers, enfermés dans nos habitudes de métal respectifs, incapables d’aller où que ce soit. De temps en temps, les orbites de nos satellites se croisent, et nous parvenons enfin à nous rencontrer. Nos coeurs réussissent peut-être à se toucher. Mais juste un très bref instant. Sitôt après, nous connaissons de nouveau une solitude absolue. Jusqu’à ce que nous nous consumions et que nous soyons réduit à néant."

torek, 3. september 2013

Kuhinja, I'm back!

Ko sem bila v Vietnamu, sem imela na razpolago le manjšo električno pečico, bolj malo kuhinjskih pripomočkov, ki so povrh vsega še dragi in se ti jih nekako ne ljubi kupovati, če veš, da je to samo za eno leto; poleg tega pa so tudi sestavine za pripravo stvari, na katere smo mi vajeni, drage ali pa se jih sploh ne da dobiti. Recimo kisla smetana! Ta nam tako vsakdanja in (vsaj zame) skorajda nepogrešljiva sestavina je v Vietnamu prava redkost. Našla sem jo samo v eni blazno butični trgovini, ki je imela podnapis "gourmet supermarket", 2dl lonček pa je stal skoraj 3 evre. Pa še tam je niso imeli vedno, saj so imeli včasih "težave z dobavo". 

In tako sem, odkar sem prišla domov, nenehno v kuhinji in nekaj brkljam, mešam, miksam, kuham in pečem. Le pospravljanje za seboj mi diši malo manj, a se tudi tega lotim, da lahko potem kuham naprej. In tako je nekega popoldneva beseda nanesla na francosko sladokusno poslastico, makarončke. In kako v ljubljanski Zvezdi en stane 1,2 evra. In tako sva si z bratcem rekla, pa dejva probat spečt to čudo!
In potem sem malo brskala in našla tole prikupno spletno stran.

Prvič seveda niso uspeli čisto popolni, brezhibni makarončki, vsak ima kakšno napakico, a so ne glede na to prav slastni!
Zdaj pa šibam nazaj v kuhinjo, kjer se v peči bohoti malinova skutna torta! 

In še ena makaronasta sličica: