Vietnam: bosopeti otroci v modrih uniformicah

Ura je sedem zjutraj, iz trdnega spanca me predrami nadležna budilka. Takoj za njo me predrami še slepeča svetloba, sonce tu vzhaja zgodaj, res zgodaj.

Vstanem, se umijem, oblečem, na hitro nekaj pojem in se odpravim v garažo po skuter. Ura je pol osmih, a je zunaj že neznansko vroče. V senci je še čutiti jutranji hlad, na soncu pa pripeka! Nadenem čelado in sončna očala in se odpeljem čez polovico mesta v četrt številka sedem, kjer je sedež šole, v kateri delam. Po polurni vožnji parkiram svoj skuter, pograbim pripravljene fotokopije, »moj« voznik pa me potem na motorju odpelje do enega od vrtcev, s katerim ima »moja« šola pogodbo. Voziva se še dodatne pol ure, daleč ven iz mesta v četrt Nha Be, ki je teoretično še del Ho Chi Minha, a je tako rekoč na podeželju. Po nekaj urah v vrtcu pa sledi še ena od vladnih šol. Danes sta na vrsti najprej razred 2A, za njim pa še 2B.

Šola je velika, zgrajena v obliki črke U, na sredini je tlakovan atrij s par drevesi, po katerem se med 20-minutnim odmorom kot za stavo bosopeti podijo in potijo vietnamski otroci.

Otroci se igrajo zunaj, kljub temu da dežuje.

Modre uniformice na igrišču.

Pa kaj, če sonce pripeka na vso moč. Pa kaj, če je skoraj 40 stopinj. To jih pa ja ne bo odvrnilo od tega, da si podajajo staro, razcapano žogo, na drevo mečejo svoje plastične natikače ali igrajo izjemno priljubljeno igrico, ki sem jo poimenovala nožni badminton. Z brcanjem si namreč podajajo nekaj, kar je videti nekako kot žogica za badminton, le da je večja.

Točno ob 13.30 namesto (za nas bolj običajnega) zvonca vratar oziroma hišnik oziroma oboje v enem zabobna na tak velikanski boben, da ga je slišati po celi šoli. Takrat se kričači odpravijo pred svoje razrede, kjer se postavijo v vrsto, ko pride učitelj, pa lahko vstopijo v razred in se posedejo po klopeh.

V razredu je vroče. Vanj komajda strpajo toliko klopi, kot je učencev, učencev je okoli 40. Vrata in okna so odprta, klime seveda ni. Le dva ventilatorja na stropu, ki delujeta, če ravno ne zmanjka elektrike. Stare klopi, stare table s kredami in v vsakem razredu na steni fotografija strica Ho Chi Minha in vietnamska zastava.

Prazen razred in gospod Ho Chi Minh, ki bdi nad njim.

Otroci so oblečeni v modre uniforme, deklice imajo krilca, dečki hlače. Srajce so svetlo modre, hlače in krila pa temno modra. Če dečkom slučajno srajca pokuka iz hlač, jih učitelj takoj opozori, naj si jo popravijo. Ko pridejo v četrti razred, postanejo nekakšni pionirčki in imajo okoli vratu še rdečo rutico. Sicer v šolo pridejo v čeveljcih, a jih večinoma pustijo na stojalu pred razredom in so potem notri kar bosi, njihove noge so črne od umazanije.

Ko v razred vstopim jaz, vstanejo in se v en glas zaderejo: »Goooood moooooorniiiiing teeeaaacheeeer!«

Jaz odgovorim: »Good morning, how are you today?«

Oni pa: »Weeee aaareeee fiiiineeee thaaaank yoooouuu, aaaaand yooouuuuu?«

Potem se usedejo in začnemo z našo uro angleščine. Od šole do šole je odvisno, včasih njihova šolska ura traja 40, včasih 45 minut, vedno pa imajo predmete v »blok« urah, se pravi uro in dvajset minut ali uro in pol. Kar je veliko, še posebej, ker težko sedijo pri miru, ker je vroče in ker se jim angleških nalog pač ne da reševati toliko časa. Z mano je vedno še en vietnamski učitelj ali učiteljica, ki velikokrat namesto mene poskrbi, da utihnejo in se umirijo, če je potrebno. Vietnamci se lahko resnično na glas derejo, če želijo. Če to ne pomaga, s plastičnim ali lesenim ravnilom na vso moč zaropotajo po mizi. In če tudi to ne pomaga, z ravnilom otroke ošvrknejo po hrbtu ali po notranji strani dlani. Auč. Včasih tudi malo več kot ošvrknejo. Včasih tudi brez ravnila, kar z roko lopnejo po hrbtu, glavi ali jih frcnejo po ušesih. Človek bi si mislil, da bodo zato bolj disciplinirani, a dlje kot sem tu učila, bolj se mi je dozdevalo, da jih to prav nič ne briga. Včasih je disciplina kar problem, posebno v res številčnih razredih, kjer je učencev celo več kot 40.

Skoraj vedno vsaj 10 otrok s seboj nima knjige za angleščino, knjige tistih, ki so se jo spomnili prinesti, pa so velikokrat v tako slabem stanju, da bog pomagaj. Manjkajo strani, platnice, vse je pomečkano. V razredih tudi nimajo nikakršnih pripomočkov za poslušanje posnetkov, kaj šele računalnikov ali projektorjev za ogled kakšnega videa ali druge projekcije. Vse, kar imam na razpolago, je zelena tabla in bela kreda. Če imam srečo, včasih še rumena, zelena ali modra.

Atrij ene od šol, kjer učim.

In stopnišče.

 Preden sem začela učiti v javnih šolah, me je veliko ljudi opozorilo, da je to precej zahtevno. Poleg tega imajo tu malo drugačen način učenja in poučevanja, kot smo ga mi vajeni. Veliko je učenja na pamet in, vsaj kolikor sem jaz dobila občutek, malo razmišljanja z lastno glavo. Če recimo otroci rešujejo neko nalogo, potem pa to isto nalogo samo malo obrneš ali zamenjaš besedo v povedi, večina izmed njih več ne ve, kaj in kako. Velikokrat kar tako ponavljajo za učiteljem, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj govorijo.

Ko sem začela učiti, sem nekaj ur na teden vodila tečaj za odrasle (večinoma so bili mladi, stari med 20 in 25 let) in tam s presenečenjem ugotavljala, kako malo stvari ti mladi odrasli poznajo. V učbeniku smo imeli krajše besedilo, v katerem je bil med drugim omenjen Krištof Kolumb. Nihče v skupini ni vedel, kdo je to bil. Ker je bil njihov nivo angleščine precej slab, sem jim to le s težavo razložila. Pa sem si rekla, no Kolumb je morda bolj stvar zahodnega sveta, Evrope in Amerike. Pa potem niti tega niso vedeli, kaj je to Tokio. Tudi ko smo se pogovarjali o Vietnamu, mi niso znali povedati veliko. Učili smo se o stopnjevanju pridevnikov in želela sem, da sami sestavijo kak primer. In sem jih pozvala »OK, v Vietnamu imate gore, ane? Katera je najvišja gora v državi?« Odgovora niso poznali. Katero je največje mesto? Tudi ne. Potem sem hitro obupala. Posebno takrat, ko od njih želiš, da sestavijo kak primer iz svojega življenja ali izkušenj, povsem odpovejo.

Sem pa ugotovila, da je v šoli očitno zelo pomemben lepopis. Vsi namreč v zvezke pišejo zelo skrbno in natančno, posebej umetelni so njihovi veliki pisani T-ji, H-ji, M-ji …

Po drugi strani pa imajo velikanske težave s pravopisom. Tudi takrat, ko so morali besede zgolj prepisati, so delali ogromno napak. Ko so prišli kak primer napisati na tablo, pa so velikokrat kar tako, naključno, delali velike in male črke. Kot da bi recimo »umbrella« napisala »UmBRellA«. 

Odmor!

Hmmm ...

Deklice z roza in fantje z modrimi torbicami.

Odmora bo kmalu konec, treba bo nazaj v klopi.

Ura je 16.30 in šolski boben še zadnjič v dnevu zabobna. Otroci vreščeče pospravijo knjige in zvezke, si nadenejo čevlje in na glave poveznejo svoje majhne čelade ali pač samo čepice in se v trumah zgrnejo v šolski atrij, kjer jih na skuterjih ali kolesih pričakajo mame, očetje, babice ali dedki. Pred šolo je nekaj prodajalcev pečene koruze, ocvrtih slaščic ali sadja, ki skušajo konec pouka izkoristiti za prodajo katerega od svojih izdelkov. Jaz se popolnoma prepotena in utrujena odpravim ven, veselo maham vsem otrokom, ki se derejo »Goodbyeee teeaacheeer!« in se odpravim na prašno in luknjasto enourno pot domov. Tam najprej spijem pol litra vode, se zaprem v sobo in za 10 minut nažgem klimo, da spet spravim telo v tek. 

Vietnam: dejstva, tretji del

Prigode s policijo so se počasi umirile in upam, da se kaj podobnega ne zgodi več. Moram pa priznati, da sem bila še nekaj časa potem ves čas skorajda paranoična, da se le ne bi po nesreči zabila v kakega kolesarja ali kolesarko ali, še huje, v motor ali, še huje avtomobil, kamion ... Promet je tukaj res brez primere, nenehno moraš imeti oči, ušesa, pravzaprav vse čute na pecljih. Ves čas vozijo v nasprotno smer, se brez opozorila kar tako ustavijo sredi ceste, da bi se oglasili na telefon, izmenjali nekaj besed s katerim od drugih voznikov, si popravili frizuro, šminko, obrvi, si otrebili zobe ... ob gledanju v vzvratno ogledalo (neverjetno, koliko ljudi vzvratnega ogledala nimajo namontiranega tako, da bi dejansko služilo svojemu namenu, ampak zato, da se v njem lahko pogledajo med vožnjo). Da niti ne omenjam tega, da se jih na skuterjih zelo zelo velikokrat vozi več kot dva. Trije, povsem običajno. Štirje, nič posebnega. Mislim, da je bil rekord, ki sem ga doslej opazila, šest! Resda so bili od teh štirje otroci, a ne več dojenčki, temveč kakih 7, 8 let stari pamži. Žal takrat pri roki nisem imela fotoaparata, sicer bi pojav vsekakor ovekovečila.
Vietnamski zakoni določajo, da je potrebno med vožnjo nositi čelado, res pa me zanima, kakšne so uredbe glede otrok in dojenčkov. Ne morete si misliti, kolikokrat imajo spredaj, zadaj, vmes otroke, še dojenčke, ki seveda nimajo čelad. V najboljšem primeru jim na glavo poveznejo kako čepico. Nekateri si otroke "pripnejo" nase z nekakšnimi pasovi, spet drugi predse (pred voznika, tja, kjer ta postavi noge med vožnjo - če gre za tip motorja, kot je na primer vespa, kjer je pač spredaj dovolj prostora - meh, težko je to razložiti) postavijo nekakšen stolček, nanj pa otroka. Največkrat pa je tako, da recimo oče vozi, pred seboj ima starejšega otroka, mati zadaj pa v naročju mlajšega.
Ker večina ljudi tukaj nima avtomobilov (ti so astronomsko obdavčeni in stanejo približno trikrat več kot pri nas), so pač primorani vse, kar rabijo, naložiti na motorje. In če odštejemo cele družine na dveh kolesih, je nabor tega, kar strpajo gor (tudi na kolesa!), tako rekoč neskončen. Kovinske droge, drevesa, opeke, célo kuhinjo (da se potem ustavijo in pripravijo kakršen koli že street food), sto kil sadja, vreče riža, smeti (ki jih ročno ločujejo, sklepam, da lahko najrevnejši na tak način zaslužijo nekaj malega denarja), vreče ledu (ki ga razvozijo v lokale in restavracije), pse ... Za bolj slikovit prikaz si oglejte spodnjo galerijo, v katero sem zbrala, kar mi je doslej uspelo ujeti v objektiv.

Odlično opisana prometna "pravila" smo našli tukaj. Gre sicer za opis prometa v Kambodži, a je tukaj situacija identična! Prav zabavala sem se, ko sem brala vse možne situacije, ker je vse res!
Še bolj zabavno postane, ko dežuje. Zdaj se pravkar končuje sušna doba in vse več je dni, ko se enkrat v popoldanskem času ulije kot iz škafa. Ampak res. Dež niti ne traja tako dolgo, a ko dežuje, dežuje. Po nekaj zapadlih kapljicah se vsi vozniki motorjev ustavijo ob cesti (nekateri pa kar na sredi seveda), iz prtljažnikov povlečejo pelerine in si jih nadenejo. Čez kapuco pa potem še čelado. Največkrat pelerino poveznejo čez sprednji del motorja in nekatere so prav tako narejene, da imajo na mestu, kjer je sicer luč, odprtino. In potem se vsi kot nekakšni pisani duhci odpeljejo naprej. Večji problem kot voda, ki pada z neba, pa postane voda, ki se nabira na cestah. Nečesa tu res ne razumem. Vsepovsod v odtoke ob cestah mečejo smeti, odpadlo listje, plastične kozarce, gnilo sadje ... logično je torej, da se vsi odtoki zamašijo, in ko dežuje, ceste povsem preplavi. Ponekod se nabere med 10 in 20 centimetrov vode in potem lahko samo upaš, da se ti ne bo treba ustavljati in noge postaviti v to ogabno vodo, pomešano z vsem sranjem, ki je priplavalo iz odtokov, in da bo skuter preživel poplavo. Še dobro, da ne dežuje po več dni skupaj (vsaj upam), ker bi potem motorje lahko gladko zamenjali za čolne.

Dejstva o Vietnamu: drugi del

Prav srečna sem, da se je danes začel maj, ker april nama z Maximom resnično ni bil naklonjen ... Najprej so meni ukradli torbico, komaj dva tedna kasneje pa sva se okoli polnoči vozila proti domu na skuterju, ko nama je (povsem prazno) cesto z nenadnim obratom v desno prekrižala neka Vietnamka na kolesu. Maxime je vozil in jo je videl, a ker je zavila tako nenadoma, se trku nisva mogla izogniti. Vozila sva res počasi in ker je zaviral, sva se v njo zabila z minimalno hitrostjo. Ker pa je zadaj na kolesu nosila neko posodo z rižem, ki je bila precej težka, je gospa skupaj s kolesom padla. Posoda z rižem se je prevrnila, midva sva se pa ustavila, ji pomagala pobrati kolo, posodo z rižem, skušala nekako komunicirati z njo, a seveda ni znala niti besedice angleško ... Kolo ni bilo poškodovano, ona tudi ne, normalno je hodila, samo kožo si je malo opraskala na komolcu. Za nekaj minut se je usedla na rob pločnika, potem pa (sklepam, da jo je v tistem trenutku prešinila ta "briljantna" ideja) vstala, se začela dreti in tako pritegnila pozornost mnogih, ki so se peljali mimo. Ob nas se je nato vsako minuto zbirala večja množica, z Maximom nisva razumela ničesar, ker nihče ni govoril angleško, zmešana babnica pa pride in ukrade ključe iz skuterja! Tako nisva mogla nikamor, ena od punc, ki so se ustavila ob nas, pa je poklicala policijo. In ja, žal je tudi ta zgodba eno od (negativnih) dejstev o Vietnamu. Policija = mafija. Eden od kolegov, ki je sicer Vietnamec, ampak je nekaj časa živel in študiral v ZDA, je kasneje rekel - policisti in tatovi so si podobni, le da ti tatovi denar ukradejo za tvojim hrbtom, policisti pa pred nosom.
Sprva z Maximom sploh nisva mogla ničesar reči, narediti, ker naju nihče ni poslušal, nihče ni govoril angleško. Videti pa je bilo, kakor da sva midva kriva za vse. Zmešana babnica se je drla na vse grlo in je ob prihodu policije začela čudežno šepati, bolela jo je noga, kolk, roka, skratka, bila je na robu smrti. Končno je prišel nek policist v civilu, ki je znal pet besed v angleščini. A prav veliko ni pomagalo. Hecno je, kako policistom ni bilo niti v najmanjšem interesu, da bi kakorkoli ukrepali, ko so meni ukradli torbico, ko smo jim s pomočjo aplikacije "Find my iPhone" natančno pokazali, kje naj bi se nahajal ... Tokrat pa - pravi pravcati Na kraju zločina! Na tla so postavili nekakšne številke in fotografirali "dokaze" o nesreči. Na primer - kolo, ki smo ga pred prihodom policije že pobrali in postavili ob rob ceste, so prijeli, znova prevrnili na tla in fotografirali kot "dokaz". Izmerili so cesto, eden od policistov pa je "kraj in potek zločina" narisal na nek list papirja. Malo je manjkalo, pa bi še obris nesrečne Vietnamke narisali na tla.
Vse se je dogajalo neskončno dolgo, ves čas pa je bilo videti, da sva kriva midva. Zmešano babnico je po uri ali dveh neka ženska na svojem motorju kar odpeljala, policija pa je Maxima strpala v avto in odpeljala. Malo pred tem se nam je pridružil zgoraj omenjeni kolega Vietnamec, ki odlično govori angleško, in mi malo obrazložil, kaj so povedali policisti. A nihče ni vedel, koliko časa bo Maxime moral ostati na policijski postaji. Ker drugega nisem mogla, sem se odpravila domov in čakala. Čez kakšni dve uri je v spremstvu policistov Maxime prišel nazaj, hoteli so namreč najina potna lista. Maxime jih ni hotel spustiti v stanovanje, tako so počakali na hodniku. Potem so naju odpeljali oba, češ da morajo narediti kopije potnih listov. Hvala bogu je bilo res samo to in potem so naju pustili, da greva, z navodilom, da se čez dva dni ob 9. uri zjutraj zglasiva na policijski postaji. In tu se je cirkus šele začel!
Zmešana vietnamska babnica si je izmislila vse mogoče: da sva se z vso silo zabila v zadnji del njenega kolesa, da sva jo skušala napasti, ko je vzela ključe, da sva vozila brez čelad, čeprav nič, NIČ od tega ni bilo res! A tu stvari delujejo drugače. Če si tujec, si pač kriv. Slišala sem že zgodbo, kako se je nek Američan vozil z motorjem in se pripeljal mimo kraja, kjer se je pred tem zgodila nesreča. Ustavil se je, da bi pomagal ponesrečencem, nakar so ga ob prihodu policije obtožili, da je nesrečo povzročil on. In v takem primeru ne moreš storiti nič boljšega, kot priznati in plačati za svoje "prekrške". Če se lotiš kompliciranja postopka, se ti stroški le še povišajo. Tako sva nazadnje morala plačati 1,2 milijona dongov (~44 evrov) zmešani babnici, ker dva dni boga reva ni mogla delati (čeprav ta vsota denarja po mojem predstavlja njen mesečni ali vsaj polmesečni zaslužek). Kot po čudežu, potem ko je dobila denar, ni več šepala in se na vsa usta smejala. Kot zanimivost, odpeljal jo je nek moški, najbrž mož, na motorju in - glej ga zlomka, bila je brez čelade! Ko smo to namignili policistom, so samo molčali. Tako sva po skoraj petih urah na policijski postaji zaradi vseh mogočih prekrškov, od tega, da sva vozila brez čelade, da je Maxime skušal napasti policiste (?!), ker nima vietnamskega vozniškega dovoljenja (francoski tu ne velja, vietnamskega dobiš pa tako, da pač spet plačaš, ne gre za kakšen vozniški izpit ali kaj podobnega) ... dobila še dodatno kazen okoli 7 milijonov dongov (~257evrov) plus plačilo za parkirišče, kjer so "pridržali" najin skuter in bo tam ostal še kakih 10 dni. Tega sicer še nisva plačala, morava v torej spet tja. Morda nam uspe vsoto še malo znižati, ker poznamo nekoga, ki pozna nekoga na policiji, a ni še gotovo. Lekcija vse zgodbe pa je: če se kdaj vpleteš v nesrečo, tudi če nisi kriv, se nikakor ne ustavljaj, da bi človeku pomagal, temveč jo popihaj, kakor hitro je mogoče. Dobrota je sirota, predvsem na cestah v Vietnamu.