Sa Pa. Zeleno, kot ga doslej ni bilo

Zdi se mi, da je že toliko časa mimo, a še zdaj se spomnim vonja v vlaku, pošastne klime, zaradi katere skorajda nisem mogla zatisniti očesa, ker me je tako zeblo, "zalimanosti" ob prihodu na železniško postajo pred 5. uro zjutraj in tisti hlad, ko sem stopila iz kombija, ki nas je pripeljal od železniške postaje v dolini v vasico Sapa sredi gora, prekritih z riževimi polji. To ni bil hlad, ki bi prihajal iz klimatske naprave! Ne, to je bil tak, naraven hlad! V hostlu tako zgodaj zjutraj seveda še niso imeli pripravljene sobe, zato pa so lahko ponudili zajtrk. Tak, kraljevski. Gromozanska omleta z obilo zelenjave in lotusov čaj. Iz jedilnice v hostlu, ki je bila čisto na vrhu stavbe, se je razprostiral čudovit razgled na zelene gore v okolici (ja, zelene, ker so kljub višini čisto poraščene, če ne z riževimi terasami, pa z drugim zelenjem). Le megla oziroma nizka oblačnost je nekoliko kvarila pogled, po drugi strani pa ... je bilo tako še bolj mistično.

Tudi iz sobe, ki je bila ljubko preprosta ali... tako preprosto ljubka, je bil razgled fantastičen, pa še balkonček je imela, na katerem si se lahko nastavil sramežljivim jutranjim sončnim žarkom. Torej. Kaj naju čaka v Sapi. Prvi dan, ogled vasice, sprehod po naravi, tržnica ... Drugi dan, treking po okolici.
Sapa je res majhen kraj, ki ga kaj hitro celega prehodiš. Na hribčku stoji majhna cerkvica, v središču vasi pa je tržnica. Kaj kmalu potem, ko sva se odpravili iz hostla naokrog, se nama je približala ena, potem pa še ena gospa v tradicionalni noši ene od tamkajšnjih etničnih skupin in obe sta naju ogovorili v presenetljivo dobri angleščini. Najprej nekoliko zadržano, a kaj hitro sta bili že kar domači. Na vprašanja, ki so mi jih postavljali v Vietnamu, sem se do takrat (skoraj) že navadila. Neverjetno, kako so radovedni. Ali pa ta vprašanja pač spadajo v besedišče, ki so se ga uspeli v angleščini naučiti. Koliko si stara? Od kod prihajaš? Kako ti je ime? Si poročena? Zakaj ne? Imaš otroke? Imaš fanta? Kaj si po poklicu? in tako naprej. A bili sta dovolj simpatični, da sva jima pač pustili, da naju "zasledujeta". Najprej na tržnico. Mešanico barv in bolj ali manj prijetnih vonjav. Ozka uličica, kjer tetice sedijo na tleh, kuhajo, sekajo in režejo meso, ga postavijo na ogled in naprodaj pri tistih skoraj 30 stopinjah Celzija, prodajajo tigrovo mast, blago, torbe, čevlje, obleke, sadje ... in kar me je najbolj pretreslo, videla sem odrtega in razkosanega psa. Vem, da je bil pes, ker je bilo tam celo telo, tudi glava. In tisto ni moglo bit nič drugega kot pes. Žal... Za približno pol dneva sem izgubila apetit in se še naslednjih par dni raje držala vegetarijanske hrane. You never know...

Ves ta čas sta gospe iz etnične manjšine hodili za/ob/pred nama. Včasih sta kaj povedali, prevzeli vlogo vodičk... in saj sem vedela, kam bo to peljalo. Ko smo se usedle na neko prosto klop, sta iz košar, ki sta jih nosili na hrbtu, privlekli svoje "zaklade". "Srebrne" zapestnice in uhane, rute, piščali, prevleke za blazine, torbičice in torbice... Srebrne sem dala v narekovaja, kajti zdaj vem, da tiste zapestnice niso bile srebrne. Srebrne mi namreč gotovo ne bi pustile zelenih madežev na zapestju... A vseeno. Bilo je drugače kot pri nekaterih nadležnih trgovcih na velikanskih tržnicah, kakršna je tista v Saigonu. Pred prihodom v Sapo sem si veliko prebrala o etničnih manjšinah, ki živijo na tistem območju. To niso Vietnamci (no, po narodnosti že, sicer pa...). In niso Kitajci. To so pripadniki manjšin H'mong, Muong, N'Mong in še in še. Vsaka je posebna. Vsaka ima drugačna "pravila" oblačenja in življenja nasploh. Čeprav so se v današnjem času ti ljudje nekoliko modernizirali (nekateri imajo recimo mobilne telefone in Facebook profile), njihov način življenja ostaja precej tradicionalen. V veliko primerih je ženska glava družine, ženska zaprosi moškega za roko, otroci nosijo priimek matere in ženske so tiste, ki sem jih največ videla delati. Svoje komaj rojene otroke nosijo v košarah ali ovite okoli prsi (v tem primeru v košari na hrbtu nosi kaj drugega), vezejo vzorce na tkanine, ki jih bodo potem prodajale, pletejo košare, prodajajo sadje, obdelujejo riževa polja (no, to sem videla početi tudi moške...), pa tudi turiste vodijo po okoliških stezicah.

To so močne in samostojne ženske. In tudi lepše oblečene od moških! Moški so navadno precej dolgočasni, njihova oblačila so temno modre ali črne barve. A ženske! Ženske so odete v izvezene vzorce rdečih, rumenih, belih, modrih, roza, oranžnih, viola, zelenih... barv. Glede na etnično skupino se razlikujejo tudi po oblekah in po tem, kako imajo spletene lase, in po tem, s kakšnim pokrivalom jih pokrijejo. In potem sem od tistih dveh "zasledovalk", ki sta bili prav simpatični in niti ne nadležni, kupila tisti dve "srebrni" zapestnici. V tem primeru sem vsaj vedela, da je šel denar neposredno tistim, ki izdelujejo te in podobne izdelke, in ne kakšnemu izkoriščevalskemu posredniku. Vsaj upam.

Naslednji dan sva se odpravili na pohod po okoliških stezicah. Zjutraj je najprej kazalo, da bo vreme bolj kislo, zato se niti nisem namazala s sončno kremo. Kar se je seveda kasneje izkazalo za veliko napako. Dan se je namreč krasno razvil in do popoldneva sploh ni bilo dežja! Kmalu po tem, ko smo zakorakali na pot med hribčki in riževimi polji, se je naši skupini spet "prilepila" gruča nasmejanih in neverjetno zgovornih žensk, vse od 10-letnih deklic pa do babic. Mislim, da so pripadale dvema etničnima manjšinama, vsaj tako sem presodila glede na njihova oblačila. Ene od njih so imele lase spete na zelo zanimiv način - čop so si spele na vrhu glava (ob čelu), potem pa lase pripele z več glavniki, videti so bili kovinski. Druge pa so imele na glavah rdeče rute.

Hodili smo med riževimi polji in terasami in občudovali, kako zelena so bila (bilo je v začetku julija), in kako prefinjeno izdelan namakalni sistem so imela. Vseeno pa tako rekoč vse delo opravijo ročno. Ročno posadijo riž, ročno ga oberejo ... večina obdelovalnih površin namreč ni bila na širokih poljih, temveč na majhnih, ozkih terasah na pobočjih.

Vmes smo se sprehodili mimo reke, v kateri se je umivala skupina otrok, iz umivanja pa so naredili pravo zabavo. Najprej so se namilili, potem pa so navdušeno skakali v vodo, se škropili in drug drugega porivali v reko.

Razposajeni otroci med umivanjem.

Ali veste, kako in od kot se pridobiva indigo modra barva? Jaz tudi nisem, dokler nisem prišla v Sapo. V tem predelu Vietnama skoraj vsa oblačila najprej obarvajo z indigo barvo, pozneje pa na ženska oblačila izvezejo vse tiste pisane vzorce, o katerih sem govorila. Pridobivajo jo iz rastline Indigofera Tinctoria (kul ime, ane?), katere listje in stebla namakajo v vodi in tako dobijo iz njih barvo. Včasih je tako temno modra, da je videti že skoraj črna.

Jedli smo njihovo tradicionalno kosilo, videli vodne bivole, občudovali pokrajino in tako preproste, a srečne in zadovoljne ljudi, otroke.

  

Desetletna Sa.

Deklica, ki ji ne vem imena.

Mene sta že od vsega začetka spremljali dve deklici, ena je bila stara 10 let in ji je bilo ime Sa. Za svoja leta je govorila odlično angleško in mi razložila, da se je angleščine malo naučila v šoli, malo pa od turistov.
Iz nekaj lesenih paličic mi je naredila konjička, ki mi ga je podarila za  srečo. Seveda je na koncu želela, da bi od nje kaj kupila, a ker nisem želela na silo nečesa kupovati (izbire izdelkov ni imela ravno na pretek), sem ji v roko stisnila nekaj denarja in rekla, da tokrat ne bom kupila nič. Oči so se ji kar zasvetile in nasmejana je stekla domov. Imena ali starosti druge deklice nisem izvedela, ker ni govorila niti besedice angleško, le ves čas mi je bila za petami, mi podarila šopek rož in se mi smejala, ko sem zaradi blata in spolzke ceste skoraj omahnila na rit.

Med našim odmorom za kosilo je namreč začelo deževati in že tako vlažne in namočene stezice med riževimi polji so postale pravo drsališče. In takrat sem bila še kako hvaležna za vse ženice, ko so nas spremljale! Mi turisti, obuti v superge, pohodniške čevlje, smo bili nerodni kot le kaj, one, domačinke v plastičnih natikačih, so bile na razmočenih in spolzkih tleh kot riba v vodi. In one, s svojimi težkimi košarami na hrbtih, so nas, turiste, držale za roke in nam pomagale, da se na nismo polomili. Poti so bile namreč strme! Seveda nam je kljub vsemu uspelo popadati na vse strani, a vse se je k sreči končalo le s smehom in zabavo. In tako so bile videti naše noge na koncu poti:

Za konec pa še nekaj foto utrinkov iz te čudovite pokrajine, polne čudovitih ljudi.

Takole smo se na koncu umili kar v reki.

Šola.

In otroci.

In otroci.

In otroci ...

In narava.

In narava.

Prvi del popotovanja po Vietnamu: Hanoi

Preden bi preteklo preveč časa, sem si zadala, da moram opisati še svoje popotovanje na sever in potem spet proti jugu Vietnama, ki je verjetno ena od mojih bolj zanimivih dogodivščin iz te dežele. Potem me čaka še Tajska, a začnimo pri Vietnamu. Večino časa, ki sem ga preživela tam, sem domovala v Saigonu na jugu države. Tam je vreme ves čas podobno vroče, menjujeta se le deževna in sušna doba (najbolj deževni so avgust, september, oktober, najbolj vroči in suhi pa december, januar, februar). Tudi dolžina dneva se ne spreminja kaj dosti, sonce vedno zaide tam nekje okoli 18.30. 

Saigon je tudi največje vietnamsko mesto, čeprav ni glavno. V njem živi okoli 10 milijonov ljudi, neuradno verjetno tudi več, in se ves čas širi, gradi, razteza. Glavno mesto Hanoi leži na drugem, severnem koncu države. Je malo manjše kot Saigon, a še vedno ogromno. Tja sem se odpravila v začetku julija. Z letalom, kajti razdalje so ogromne in pot z vlakom traja skoraj dva dni. Na srečo tudi v Aziji obstajajo nizkocenovni letalski prevozniki, celo več njih, in karte med različnimi vietnamskimi mesti so presenetljivo poceni, posebno če se kupovanja lotiš dovolj zgodaj. 

Hanoi torej. Tja sva se odpravili z mami, ki me je obiskala v začetku julija. O tem mestu sem pred prihodom slišala veliko, najbolj pa me je zanimalo, če res drži, da so tam ljudje bolj zaprti in bolj neprijazni, bolj zagrizeno komunistični kot na jugu. Zaključila sem, da, vsaj kar se mojih stikov z domačini tiče, to ni bilo res. Morda le nekoliko slabše znajo angleško kot na jugu, a to je bilo vse. V hotelih je bilo osebje kar preveč prijazno, prav tako ljudje na ulicah, v trgovinah, restavracijah. Zgodilo se mi je le, da me je neka ženica, ki je na kolesu prodajala ananase, skušala opehariti za kar precej denarja, saj mi je sprva povedala povsem spodobno ceno za dva ananasa, vendar mi potem ni hotela vrniti preostanka denarja, saj sem ji lahko ponudila le nekoliko večji bankovec. A toliko vietnamščine in vztrajnosti sem se dotlej le naučila, da sem ji težila, dokler mi ni vrnila, kar mi je bila dolžna. A take stvari se dogajajo tudi na jugu, tako pač je, če si tujec.

Borba s prodajalko, da mi je vrnila denar!

Hanoi je že na pogled mesto, ki je nekoliko bolj starodavno in tradicionalno kot Saigon, v njem je veliko manj modernih, visokih stolpnic. Sredi mesta je tudi jezero Hoan Kiem (jezer je v mestu več, a to je najbolj v središču in najbolj živahno), okoli katerega se je spletla zelo zanimiva legenda, jezero pa mestu daje svojevrsten čar. Okoli njega se namreč v večernih urah zbirajo ljudje z vseh vetrov, od starčkov, ki ob njem izvajajo tai či, do vreščečih otrok, zapacanih od sladoleda, in njihovih staršev, zaljubljenih mladih parov, najstnikov, ki mislijo, da so kul ... Občutek dobiš, da mesto res živi. 

Tai či ob jezeru.

Na jezeru leži otoček Jade Island ali Žadov (Žadni?) otok, na katerem so postavili tempelj, tempelj Žadove gore. Vsi vodiči (tisti papirnati ali spletni) nas pri tem podučijo o legendi, ki se je močno zasidrala v tamkajšnjo kulturo. Pravi namreč, da je cesar Le Loi na ladjici plul po jezeru, ko mu je njegov čarobni meč izmaknila velikanska želva in z njim izginila v globino. Naj se je še tako trudil, ne meča ne želve ni uspel najti. Cesar je bil zatorej prepričan, da je po čarobni meč prišel bog zlate želve. Ta je namreč pred tem meč podaril cesarju, da bi se z njim boril in premagal kitajsko dinastijo Ming, ki je vladala na tistem območju. Cesar Le Loi se je tako odločil, da bo jezero preimenoval iz Luc Thuy (jezero zelene vode) v Hoan Kiem, kar bi v prevodu pomenilo jezero vrnjenega meča. Na drugem, manjšem otočku na jezeru tako leži "želvji stolp", ki naj bi spominjal na ta dogodek. Na večjem otočku, na katerem stoji tempelj, imajo v posebnem prostoru shranjeno tudi ohranjeno (nagačeno?) truplo vrste želve, ki je včasih živela v jezeru. Gre namreč za želve "velikanke", dolge so tudi več kot meter, ki jih najdemo v Vietnamu in na Kitajskem in so izjemno ogrožena živalska vrsta. V jezeru Hoan Kiem jih najverjetneje ni več, saj je voda že pred časom zanje postala preveč onesnažena. 

Želvji stolp na jezeru Hoan Kiem.

Mostiček, ki vodi na Žadov otok.

Vhod na otok in v tempelj.

Družina v molitvi.

Tempelj Žadove gore.

V Hanoju je promet še bolj kaotičen kot v Saigonu (čeprav je udeležencev morda manj), ljudje še bolj vehementno trobijo (če je to sploh mogoče) in sprehod čez cesto se zdi še bolj neizvedljiv kot kjer koli drugje. In ker je Hanoi prestolnica, se spodobi, da je v njem "pokopan" tudi véliki Ho Chi Minh. Pokopan sem dala v narekovaje, ker v resnici ni zares pokopan, ampak njegovo balzamirano truplo leži na ogled v stekleni krsti v mogočnem marmornatem mavzoleju. Vsako leto ga za dva meseca pošljejo v Rusijo, da ga na "osvežijo", ali kako bi temu rekli. Mavzolej je odprt le kaki dve ali tri ure na dan, vstop je prost, veljajo le zelo stroga pravila oblačenja in obnašanja, za vhod pa je potrebno čakati v vrsti, ki pa se kljub dolžini pravzaprav hitro pomika. Če želiš vstopiti, moraš nositi hlače (ali krilo), ki sega do gležnjev in ne smejo biti strgane, in dolge rokave. Ob vstopu v mavzolej, ki ga obkrožajo vojaki v belih uniformah, te tudi opozorijo, če si preglasen, če se smejiš, prav tako tudi ne smeš imeti rok v žepih. Mavzolej je gromozanska, pompozna, socialistična, marmorna (marmor menda prihaja z vseh koncev Vietnama) zgradba. V notranjosti fotografiranje seveda ni dovoljeno, pa še vojaki, ki stojijo ob strani, te nenehno priganjajo, če si morda prepočasen. Lahko pa povem, da je Ho Chi Minh oblečen v črno, ima dolgo sivo bradico in je zelo majhen.

Ho Chi Minhov mavzolej.

Povsem drugačna in predvsem bolj zanimiva zgradba je starodaven tempelj literature, kot mu pravijo, oziroma tempelj, posvečen Konfuciju. To je bila prva univerza v Vietnamu, zgrajena leta 1070, v njej pa so dolgo časa lahko študirali samo moški. Študij je bil tam izjemno obsežen, izpiti pa številni in zelo strogi. Brali so filozofsko literaturo, pisali poezijo, se učili o kitajski zgodovini ... Imeli so več izpitov letno, tisti, ki so vse uspešno prestali, pa so se na koncu zbrali na najpomembnejšem, ustnem izpitu, na katerem je vprašanja postavljal sam cesar. Gre za eno najpomembnejših ohranjenih primerov tradicionalne vietnamske arhitekture. Več poslopij je obdanih z vrtovi, okrog njih pa stoji obzidje, ki skorajda ločuje sodobnost in preteklost. Ko prestopiš na ono stran obzidja, imaš namreč občutek, kot bi se čas ustavil, za seboj pustiš kaos in hrup na ulicah in se nenadoma znajdeš v prijetni oazi miru.

Ob vhodu.

Tradicionalne vietnamske vodne lutke.

Za srečo, za zdravje, za ljubezen in ... za uspešno opravljen izpit.

Ko sva nekega večera z mamo posedali ob jezeru in se sladkali s sladoledom, so se nama približali trije mladi Vietnamci, dve punci in fant, in naju nagovorili v angleščini. In kaj so želeli? Pojasnili so, da so študentje, ki bi radi izboljšali svojo angleščino, in ker so videli, da sva tujki, so naju takoj povezali z angleščino. Kar prisedli so in nama začeli postavljati vsa mogoča vprašanja. Kdo sta, od kod sta, koliko sta stari, kaj počneta, sta poročeni, zakaj (ne), imata otroke ...? Najbolj zanimiv del pogovora je bilo razlaganje in pojasnjevanje, kaj in kje je Slovenija. Nazadnje so si ime naše ljube države celo zapisali z namenom, da jo kasneje poguglajo. Ko so se ti trije odpravili, ni minilo niti pet minut, ko je do naju prišlo spet neko drugo dekle, s prav takim namenom, kot tisti trije prej. Ona bi rada vadila angleščino! In potem je za njo prišla še ena. Res zanimivo. To se mi ni v Vietnamu zgodilo nikoli pred ali zatem.
Po tem prijetnem kramljanju, ki je včasih sicer spominjalo na policijsko izpraševanje, sva se odpravili v hotel po prtljago in nato do železniške postaje na nočni vlak proti Sapi, ki je že tema za naslednjo objavo!

Železniška postaja HA NOI.

Vkrcanje.

V mini kupeju, gremo v Sapo!

What does Hafiz have to say?

One of my very good friends was telling me about the Persian poet Hafiz. Not long ago, a book of his poems was published in Slovenian and was very quickly sold out. She managed to buy a sample. I remembered I heard about Hafiz during our literature class in high school. But I didn’t remember much. He lived a long time ago in ancient Persia... that was about it. So I wanted to know more.

He lived in the 14^th century and supposedly wrote around five thousand songs. Most of them were destroyed by the conservative authorities that opposed their content. However, around five to seven hundred of them survived.

So this friend of mine told me that, especially after his death, Hafiz's poems were considered like an oracle. It started like that: When Hafiz died, the conservative clergy didn’t allow him to be buried in the Muslim cemetery. Hafiz’s followers then started to argue what to do and where to bury him when someone suggested that they should ask the poet himself. Everybody agreed. They tore his poems apart, divided them into single verses. They put them in a jug and asked a boy in the crowd to draw a piece. It was the seventh verse of the 60^th ghazal: “Do not walk away from Hafiz’s grave because even though he is buried with his weaknesses, he is now on his way to Heaven.” [1] From then on, his poems were and are still today often used as oracles.

Hafiz.
Taken from http://en.wikipedia.org/wiki/File:Mohammad_Shams_al-Din_Hafez.jpg

Even though I don’t really believe in such “fortune telling” I found this really, how should I say. Cool. And interesting. So I said to myself, I have an impression my life has come to a turning point, let’s try and ask Hafiz what I am to do with it. I took the book and opened it at a completely random page. And look what I have found:

To Build a Swing	Postaviti gugalnico
You carry All the ingredients To turn your life into a nightmare- Don’t mix them!	Imaš vse sestavine, da spremeniš svoje življenje v moro – nikar jih ne zamešaj!
You have all the genius To build a swing in your backyard For God.	V sebi imaš genija, ki lahko na tvojem vrtu zgradi gugalnico za Boga.
That sounds Like a hell of a lot more fun. Let’s start laughing, drawing blueprints, Gathering our talented friends.	To je slišati vražje bolj zabavno. Začniva se smejati, risati osnutke, posvetujva se z nadarjenimi prijatelji.
I will help you With my divine lyre and drum.	Jaz ti bom pomagal z mojo božansko liro in bobnom.
Hafiz Will sing a thousand words You can take into your hands, Like golden saws, Sliver hammers,	Hafis bo zapel tisoče besed, ki jh lahko vzameš v roke kot zlate žage, srebrna kladiva,
Polished teakwood, Strong silk rope.	zloščen tikov les, močne svilene vrvi.
You carry all the ingredients To turn your existence into joy,	Imaš vse sestavine, da spremeniš svoje bivanje v radost,
Mix them, mix Them! Translated by Daniel Ladinsky	zmešaj jih, zmešaj jih! Prevedla Barbara Škoberne

---

[1] My own translation.

Vedno Murakami / Always Murakami / Toujours Murakami

Pred časom, pravzaprav je od tega že več let, sem v sobi brala knjigo Ljubi moj Sputnik Harukija Murakamija. In v nekem trenutku me je delček besedila tako prevzel, da sem se ozrla okoli sebe, pograbila prvi kos papirja, ki mi je prišel pod roke, svinčnik in si ga izpisala. Še danes ga imam pripetega na steno nad pisalno mizo. Utrgan kos papirja, na katerem z neošiljenim svinčnikom piše:

"Da sva res čudoviti sopotnici, a na koncu samo osamljen kup kovine, vsaka na svoji orbiti. od daleč sta videti kakor prekrasna zvezdna utrinka, v resnici pa nista nič drugega kakor ječa, v katero je zaklenjena vsaka od naju sama, na poti nikamor. Ko se orbiti najinih satelitov po naključju križata, sva lahko skupaj. Morda celo druga drugi razkrijeva srce. Toda samo za kratek hip. v naslednjem trenutku se znajdeva spet v popolni samoti. Vse dotlej, da ne zagoriva in se spremeniva v nič."


A while ago, it must have been several years, I was in my room, reading Haruki Murakami's Sputnik Sweetheart. At a certain moment, I was so overwhelmed by a passage from the book that I quickly looked around and grabbed the first little piece of paper I could find, a pencil, and wrote it down. I still have this piece of paper, hanging on the wall above my desk. A torn piece of paper and traces of an un-sharpened pencil saying:

“And it came to me then. That we were wonderful traveling companions but in the end no more than lonely lumps of metal in their own separate orbits. From far off they look like beautiful shooting stars, but in reality they're nothing more than prisons, where each of us is locked up alone, going nowhere. When the orbits of these two satellites of ours happened to cross paths, we could be together. Maybe even open our hearts to each other. But that was only for the briefest moment. In the next instant we'd be in absolute solitude. Until we burned up and became nothing.” 

Il y a du temps, plusieurs années même, j'étais dans ma chambre en train de lire Les amants du Spoutnik de Haruki Murakami. Tout d'un coup, un passage du livre m'avait tellement touché que j'ai rapidement regardé autour de moi, j'ai pris le premier morceau de papier que j'ai pu trouver, un crayon, et je l'ai écrit. Aujourd'hui, je l'ai toujours. Il est accroché au mur au-dessus de mon bureau. Un morceau de papier déchiré avec les traces d'un crayon pas taillé disant :

"C’est à ce moment là que j’ai compris. Compris que nous étions de merveilleuses compagnes de voyage l’un pour l’autre, mais en fait à la façon de bloc de métal solitaires, qui suivent chacun leur trajectoire. Vu de loin, ça paraît aussi beau qu’une étoile filante ; seulement dans la réalité, nous ne sommes que des prisonniers, enfermés dans nos habitudes de métal respectifs, incapables d’aller où que ce soit. De temps en temps, les orbites de nos satellites se croisent, et nous parvenons enfin à nous rencontrer. Nos coeurs réussissent peut-être à se toucher. Mais juste un très bref instant. Sitôt après, nous connaissons de nouveau une solitude absolue. Jusqu’à ce que nous nous consumions et que nous soyons réduit à néant."

Kuhinja, I'm back!

Ko sem bila v Vietnamu, sem imela na razpolago le manjšo električno pečico, bolj malo kuhinjskih pripomočkov, ki so povrh vsega še dragi in se ti jih nekako ne ljubi kupovati, če veš, da je to samo za eno leto; poleg tega pa so tudi sestavine za pripravo stvari, na katere smo mi vajeni, drage ali pa se jih sploh ne da dobiti. Recimo kisla smetana! Ta nam tako vsakdanja in (vsaj zame) skorajda nepogrešljiva sestavina je v Vietnamu prava redkost. Našla sem jo samo v eni blazno butični trgovini, ki je imela podnapis "gourmet supermarket", 2dl lonček pa je stal skoraj 3 evre. Pa še tam je niso imeli vedno, saj so imeli včasih "težave z dobavo". 

In tako sem, odkar sem prišla domov, nenehno v kuhinji in nekaj brkljam, mešam, miksam, kuham in pečem. Le pospravljanje za seboj mi diši malo manj, a se tudi tega lotim, da lahko potem kuham naprej. In tako je nekega popoldneva beseda nanesla na francosko sladokusno poslastico, makarončke. In kako v ljubljanski Zvezdi en stane 1,2 evra. In tako sva si z bratcem rekla, pa dejva probat spečt to čudo!

In potem sem malo brskala in našla tole prikupno spletno stran.

Prvič seveda niso uspeli čisto popolni, brezhibni makarončki, vsak ima kakšno napakico, a so ne glede na to prav slastni!
Zdaj pa šibam nazaj v kuhinjo, kjer se v peči bohoti malinova skutna torta! 

In še ena makaronasta sličica: