No, pa mi je konec koncev decembra 2011 uspelo napisati le eno samo samcato objavo. Ups ... Ampak tistih devet dni, ki sem jih preživela doma, je bilo preveč dragocenih, da bi jih porabila za visenje ob računalniku.
Lepo je bilo prileteti na slovenska tla in že na Brniku me je navdajalo veselje, ko sem zadihala mrzel, mrzel slovenski zrak! Tukaj v Angersu (vsaj za zdaj) še nisem okusila zime v pravem pomenu besede. Oziroma tega, kar jaz pojmujem kot zimo. Ves čas je namreč okoli 10 stopinj, tja do 13 čez dan in med 8 ali 9 zvečer in ponoči. Daleč od tega, da bi se pritoževala. Če ni dežja ali megle, je skoraj tako, kot bi imela večno pomlad. In ravno zdaj, ko imam vse izpite na kupu, je tako pomladno vreme ...
Res že dolgo nisem pisala semkaj in kar nekako ne vem, kje naj začnem. Morda najprej tole: Srečno novo leto vsem, ki to berete in vam še nisem voščila! Zame bo 2012 dokaj prelomno leto, tega sem se zavedla kaj kmalu po vstopu vanj. Še dobro, da bo konec sveta šele decembra, tako nam ostane še skoraj celo leto! Pa še februar ima letos en dan več, kako kul.
Priti po štirih mesecih spet domov v Slovenijo je bilo super carsko. Najboljše od vsega pa je, ko vidiš, kako so te vsi, ožja in širša družina in prijatelji, nadvse veseli. Egotrip! Bilo je sladko in kratko in kmalu sem že poletela nazaj v Pariz in potem z vlakom v Angers. Odfrčati nazaj v Francijo pa niti ni bilo tako hudo, saj me poleg ljubezni do države, jezika, hrane, ljubkega Angersa itd. ... semkaj veže še ena srčna vez.
Silvestrovo sem torej preživela v Franciji in udeležila sem se zabave, katere tema je bila "super heroji". Najbolj enostaven kostum, ki sem si ga uspela zamisliti, je bil Lara Croft. Od Aje (hvala, Aja), ki je bila Lara Croft lani na moji novoletni zabavi s temo "filmski junaki", sem si sposodila plastično-kovinsko pištolo. Vtaknila sem jo v potovalko, jo na letališču odložila pri check-in pultu in se še malo pogovarjala z mamo, ker je bilo do odhoda letala še kar nekaj časa. Nenadoma se iz zvočnikov zasliši "Gospa Kristina Rihter, prosimo, zglasite se pri informacijah." Ups. No, saj sem takoj vedela, v čem je problem. In nisem se kaj dosti obremenjevala, saj je šlo vendarle za igračo. Vseeno sem morala počakati na prijaznega strica, ki je prišel pome in me odpeljal v prostore, kamor navadni potniki verjetno ne zaidejo prav pogosto. Morala sem skozi detektor kovin, gospod pa mi je nato dejal: "Gospodična, eno pištolo imate v kovčku."
"Ja, igrača je, veste," sem odgovorila in komaj zadrževala smeh.
"No, saj sem si mislil, vendar mi jo boste vseeno morala pokazati," je odvrnil on.
Pokazal mi je sliko, kakršna se mu je zarisala pri rentgenskem pregledu moje potovalke, in res, bilo je videti kot prava pištola. Sicer se pa mojega kovčka ni niti dotaknil, sama sem ga odprla, mu pokazala pištolo, ki jo je skrbno preučil, in lahko sem odšla. Iz tega je nastala cela zgodba, ki sem jo morala potem še ničkolikokrat razlagati. Sicer je pa silvestrovo minilo podobno kot vsako drugo doslej, tudi če je bilo v Franciji.
Kmalu zatem me je pa že čakal prvi izpit, pravzaprav dva ustna izpita na isti dan, 4. januarja. Tako da sem prvi dan novega leta izkoristila za rehabilitacijo, potem se je pa počasi začelo učenje. Stvar je minila kar v redu, sicer ocen še nimamo, a sem optimistična. Sledili so še pisni izpiti. Ti pa niso kar tako. Prvič - ne potekajo na fakulteti (vsaj večina njih), temveč v neki športni dvorani, do katere se moram odpeljati z avtobusom (?&%$*#?). Tam se moraš zglasiti pol ure pred začetkom. Danes sem recimo pisala izpit v največji dvorani, v katero so postavili (v takih ocenah sem sicer povsem neuporabna, ampak bom vseeno rekla) najmanj 500 miz in stolov. Glede na predmet, ki ga pišeš, je določen tudi eden od treh vhodov, skozi katerega moraš vstopiti. Pred vstopom moraš pokazati osebni dokument in poseben list, ki smo ga pred začetkom izpitov dobili vsi, na njem so zapisani predmeti, katerih izpite nameravaš opravljati. Na vhodu ti dodelijo številko mize, za katero se moraš usesti. Pisanje izpita nadzoruje veliko število nadzornikov, ki so pravzaprav upokojeni nekdanji policisti ipd. (to nam je povedal eden od profesorjev, si ne kar izmišljujem), in ti se sprehajajo med mizami. Skratka, zadeva je konkretno izvedena. Tudi svoje ime moraš zapisati samo v desni kot pole, ki ga potem prepogneš in zalepiš, da profesor, ko popravlja izpit, ne vidi tvojega imena. Za vse je poskrbljeno.
Zdaj se mi pa že spi. Nadaljevanje sledi (recimo da) v kratkem. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar