petek, 09. december 2011

Z okusom po eteričnih oljih pomarančne lupine

Spet mineva cela večnost, odkar sem nazadnje pisala. Res je, na začetku sem bila bolj zagnana. Je pa tudi res, da se je na začetku dogajalo več stvari, več je bilo novega in potencialno zanimivega za prelitje v pisano obliko. Prav tako pa je res, da je razlog, zakaj zadnjih 10 dni nisem nič novega objavila na blogu, več kot opravičljiv.
O tem najraje ne bi izgubljala preveč besed, a če na kratko povzamem: začelo se je z zobobolom, ki je prerasel v najhujši zobobol v mojem življenju (in upam, da bo pri tem tudi ostalo), petkratni obisk zobozdravnika, jemanje antibiotikov, zabuhlo lice, cel teden neprespanih noči, bore malo prehranjevanja (pozitivna stran tega - pas na hlačah sem lahko zategnila do ene luknje več, dobra priprava na prihajajoče praznike), nepredstavljive bolečine na zobozdravniškem stolu (moja paranoja pred zobozdravniki se je še povečala) in solze bolečine ter minus dvesto evrov za zobozdravniške storitve, menda dobim vse povrnjeno, bilo bi lepo. Zdaj sem zdrava. Lahko jem, lahko spim, pogrešala sem ti dve esencialni človekovi dejavnosti!
Pred to bolečo izkušnjo pa sem preživela nekaj mnogo prijetnejših izkušenj: nogometno tekmo v Nantesu, ekskurzijo v tovarno Cointreauja in suši večerjo.
Naj se stvari lotim po kronološkem zaporedju in začnem s tekmo. Sicer si ne bi zapomnila, a še vedno imam karto, zato vem, da je bilo to 25. novembra. Uh, pa je res že kar nekaj časa od tega! Šla sem s tremi Francozi in sedeli smo na tribuni, kjer so bili najbolj strastni navijači FC Nantesa. Ah ja, babja pamet - lahko bi povedala, kdo je igral. Torej, tekmo sta igrala FC Nantes in Monaco. Zmagal je Nantes, in sicer 3:0. Videli smo celo pet golov, a sta bila dva od njih razveljavljena (v nogometna pravila se raje ne bom spuščala, čeprav celo menim, da imam kanček pojma o tem). Na licu mesta sem se zavedela, da sem pravzaprav prvič na (večji) nogometni tekmi! Bila sem že na košarkaški, rokometni, smučarski ... tekmi, nogometni pa ne! In, ha! Bilo je nadvse zabavno, sploh ker je bilo toliko golov in se je domača publika naravnost razvnela. In seveda ni manjkala niti francoska (oziroma bolje, nanteška) različica "Kdor ne skače ni ...", v tem primeru "Qui ne saute pas n'est pas nantais!"


Druga na seznamu mnogo prijetnejših izkušenj je "ekskurzija" v tovarno Cointreauja. Spomnim se, že dolgo nazaj, kako je moja mami imela steklenico Cointreauja v naši omarici s tovrstnimi priboljški in spomnim se, da mi je bil okus blazno všeč! Tako nekako po pomarančah ... In preden sem prišla na izmenjavo v Angers, sem nekje odkrila, da Cointreau izdelujejo prav tu! Kasneje smo izvedeli, da je možno tovarno tudi obiskati, na koncu ogleda pa sledi še degustacija, bingo!
Živel je nekoč nek gospod po imenu Edouard Cointreau in ta gospod je svoje življenje posvetil iskanju tistega pravega okusa za prvovrstni liker, sestavljenega iz eteričnih olj pomarančne lupine. Moj poklon gospodu Cointreauju, odlično se je odrezal. V predelu, kjer poteka destilacija, je tako omamno dišalo, da bi najraje ostala kar tam. A obljuba o degustaciji me je pač gnala naprej. In splačalo se je. Posedli so nas za ljubko okrašene mize, vsak je najprej dobil kozarček čistega Cointreauja. Zadeva je prozorna, a ima nekakšno oljnato konsistenco. Zatem je sledil Cointreau "on the rocks", pri čemer je prozorna barva likerja postala nekoliko bolj motna. Zakaj, se boste nemara vprašali? Ker eterična olja, ki jih liker vsebuje, ob nenadni spremembi temperature postanejo motna. Tudi okus se nekoliko spremeni. A še vedno odlično. Po poizkušanju čistega likerja sta prišla na vrsto še dva koktejla, Cointreau Bubbles in Cointreaupolitain. Prvi je mešanica likerja, limetinega soka, mineralne vode in ledu. Krasno. Drugi je nekoliko bolj "ženski", in sicer mešanica likerja, limoninega in brusničnega soka. Tako je preprosto, da sem si rekla, da bom to ponovila še kdaj doma! Morda se lahko nadejate kakšnega Cointreau koktelj večera, zakaj pa ne. Evo, še par random slik tega sobotnega dopoldneva.
Veleslavni gospod Cointreau, zaslužen za likerjev omamni okus.

Oranžna.

Približen prevod: "Strastno sem iskal ta liker, za katerega sem želel, da bi bil čist kot kristal in subtilnega okusa, vse to zaradi popolne harmonije lupin sladkih in grenkih pomaranč." [E. Cointreau]

Destilarna, v kateri je tako omamno dišalo ...

Cointreau Bubbles.

Cointreaupolitain in prigrizek za zraven.
Ja, fino je bilo! In okoli poldneva smo vsi židane volje zapustili tovarno ...

Istega dne zvečer smo se manjša zasedba odpravili na suši, eno mojih najljubših jedi. Če odmislim, da me je ravno po tej večerji začel boleti zob, je bil večer vrhunski. Toliko sušija naenkrat še nikoli nisem pojedla! Voila' dokaz:


Ta teden me čaka še kopica izpitov, vsak dan eden razen v petek. V četrtek zvečer si bom globoko oddahnila in se končno podala po božičnem sejmu v središču Angersa! Mesto je okrašeno, povsod utripajo lučke, diši po cimetu in vseh mogočih pečenih in ocvrtih dobrotah, po kuhanem vinu ... Skratka, nič kaj drugače kot doma. Poročilo in kakšna sličica s sejma še sledijo. Upam, da mi uspe še kaj napisati, preden se 22. decembra podam v Slovenijo. Juhu, komaj že čakam! Bisous.

sreda, 23. november 2011

Francija in Francozi in francoščina

Francozi. Francozi znajo uživati življenje. Ta trenutek mi pride na misel tista italijanska "la dolce vita", ki bi se brez težav inkorporirala tudi v francosko življenje in mentaliteto. Vzemimo za primer Angers. Že slavni francoski pesnik Joachim du Bellay je pisal o "la douceur angevine", angevine je pridevnik, izpeljan iz imena Angers oziroma pokrajine Anjou, ki ga obdaja, douceur pa pomeni sladkobo, milino. Na sončno sobotno dopoldne se odpravim v center mesta. Na ulicah mrgoli ljudi. Pred lokali posedajo stari in mladi, družine z otroki, zaljubljeni parčki, zamišljeni starčki. Čeprav nas vsepovsod obdajajo kampanje proti, se Francozi, no večina Francozov, (še) ni odpovedala svoji "sladki" razvadi, kajenju. Človek ima občutek, da v Franciji kadijo tako rekoč vsi. Vsekakor pa si znajo sobotno dopoldne vzeti zase. Je sploh kdo ostal doma? Povsem resno mislim, na sobotno dopoldne se je po ulicah v centru mesta dejansko težko premikati, sploh pa se je težko premikati hitro. Po njih se dobesedno valijo horde ljudi. In nikomur se ne mudi, tempo je povsem brezbrižno sobotno lenobno počasen. Trgovine vabijo v svoje hrame, povsod že od začetka novembra vabijo z božičnim okrasjem in ponudbami, ki "se jim ni mogoče upreti". A niso samo trgovine polne ljudi. Polne ljudi so tudi kavarne, trgi, restavracije in - parki! Ah ja, parki. In vrtovi. Angers ima nešteto parkov! In vrtov. Travnati, drevesnati, rožnati (ne rožnati kot rožnate barve, ampak rožnati kot z obilico rož). Vse je pisano in razigrano in prekipeva od življenja. Kot da nihče ne bi imel skrbi. Morda pa samo pozabijo nanje vsako soboto dopoldne in se prepustijo sončnim žarkom. Mimogrede, sončni žarki nas že cel november niso zapustili. Že ves čas je sonce, sonce, sonce. In, odvisno od dela dneva, med 10 in 15 stopinj. Meni je prav!
Potem so tu še na vsakem koraku - boulangerie, chocolatier artisanal, pâtisserie, crêperie. Hrustljave bagete, limonine pite, pain au chocolat ali čokoladni kruh, rozinov kruh ... Vprašanje, ki si ga postavljam, že odkar sem prišla sem, je - kako Francozom (in predvsem Francozinjam) uspeva ohranjati tako vitke postave? To namreč drži kot pribito. Debelih ljudi praktično ni. Oziroma jih je zelo malo. Dolgolase Francozinje, seveda brezhibno urejene, veselo poskakujejo po ulicah na svojih kurjih nožicah, odetih v visoke pete. S kolegicami iz tujine smo že razmišljale o tem in razvile teorijo, da mora biti nekaj v njihovem načinu prehranjevanja. Seveda jedo dobro, jedo veliko, jedo mastne sire in bagete in mousse au chocolat in ... A njihov način prehranjevanja je strogo omejen na obroke. Zajtrk, kosilo, večerja. Morda še malica vmes. Ali pa tudi ne, raje cigareta. Kosilo ob tej uri, večerja ob tej uri. Nič prigrizkov vmes, nobenega obupanega zretja v hladilnik pol ure po kosilu. Aha, mora biti to. Razen v primeru, da imajo nekakšno povsem svojo, čudežno presnovo. Jaz bi prej stavila na prvo.

Zdaj ko sem "obdelala" Francoze, se lahko lotim še francoščine. Sicer sem to nekako vedela že prej, a šele takrat, ko zares prideš za dlje časa živet v Francijo in se pogovarjaš s Francozi, ugotoviš, da sta francoščini pravzaprav dve. Je tista francoščina, ki se jo učimo v šoli, na faksu. In jo beremo v knjigah. In je tista francoščina, ki jo Francozi govorijo. "La langue parlée". Sem spadajo vse tiste besede, ki imajo v slovarju (če so se tam sploh znašle) kvalifikator familier ali celo très familier. Včasih pomislim - ali je bilo res nujno, da sem se učila oblike glagolov za imparfait du subjonctif, ali bi bilo morda bolj smotrno, da bi nas naučili, kaj pomeni, če ti Francoz reče "Bon bah, je peux pas je dois bosser!" ali recimo "J'ai mal au crâne." ali "Bon, j'ai loupé un cours aujourd'hui..." ali [pozor, sledijo grde besede] "Putain, ça me fait chier!" ali "Elle est complètement tarée, cette nana." ali "Bah, c'pest un peu kif-kif." ali dešifriranje jezika v sms sporočilih: "Nan tkt, c'est pas grave!" Izziv za vse, ki to berete, dragi francisti!
Saj vem, že pretiravam, in se opravičujem tistim, ki ne znate francosko in vas to sploh ne zanima, a meni je to nadvse fascinantno. Saj večinoma nisem imela težav z razumevanjem, da ne bo kdo (še posebej kdo od francistov) mislil, da sem neumna. A včasih vseeno naletim na kaj, česar (še) ne razumem. S kolegico iz Nemčije sva se zato domislili krasne domislice in sedaj povsod, kamorkoli greva, s seboj vlačiva zvezčič, v katerega zapiševa vsako novo besedo, ki se jo naučiva! A ni to the best? Ja, ful kul, zakon, usekano ... Jap, tudi tisti tujec, ki bi se lotil učenja slovenščine, bi najverjetneje naletel na podobne težave ...



torek, 25. oktober 2011

... kako nadaljujem z ogledi največjih zakladov Francije

Že zelo dolgo sem si želela obiskati Mont St Michel. In minuli konec tedna sem svojo željo tudi uresničila. Vreme je bilo tako rekoč popolno, hladen jesenski dan, a nebo brez oblačka. Kar je še posebej nenavadno za tisti konec Francije. Odrinili smo zgodaj zjutraj in se po treh urah vožnje najprej ustavili v St Maloju. Krasno mesto, obkroženo z morjem in peščeno plažo, mogočnim obzidjem, otočkom, na katerem je pokopan Réné de Chateaubriand, in ulico, ki se imenuje Ulica plesočega mačka (res, ne lažem):


Palačinke na vsakem koraku in vse mogoče bretonske specialitete, vključno s slanimi karamelami! Prvič sem tudi poskusila kougin amann, mljask! Okoli mesta je obzidje, po katerem se je možno sprehoditi (zastonj, ne tako kot v Dubrovniku!) in občudovati razgled z vseh strani.






Mont Saint Michel je bil prav tak, kot si ga človek predstavlja. Tak, kakršnega si zapomniš iz učbenika za francoščino v šoli. Obdan s presunljivo, krasno pokrajino. 



Edina stvar, ki mi je nekoliko pokvarila razpoloženje, a je na takih krajih pač neizogibna, so bile horde turistov. Morala sem se pošteno potruditi, da sem na fotografiji zajela samo Mt St Michel in ne še desetih avtobusov in 50 glasnih Američanov, ki mislijo, da so sami na svetu. Ne da bi posploševala, a zadnje čase sem ugotovila, da italijanski in španski turisti sploh niso najslabši. Mislim, da si to častitljivo mesto zaslužijo Američani. Decibeli njihovih pogovorov so nepredstavljivo visoki, poleg tega pa jih lahko še vsak kolikor toliko izobražen človek kjerkoli na svetu razume! A vseeno si nisem pustila ukrasti prijetnih občutkov ob ogledu samostana in prekrasnega razgleda z vrha. Pa čeprav sem se morala do zidu, od koder je bil najlepši razgled, pririniti s pomočjo komolcev ...

Samo še dva dni predavanj me čakata, potem pa težko pričakovani congés de Toussaint! Oziroma prvonovembrske počitnice! Odhajam v Berlin! Achtung baby! In za češnjico na vrhu smetane, po prihodu iz Berlina ostanem še tri dni v Parizu, oh my! Ja, težko mi je ... Sedaj tudi nima več pomena, da ne bi razkrila, da se že mesec in pol učim nemško in kot nalašč smo v zadnjih nekaj urah obravnavali prav besedišče in uporabne fraze, ki jih potrebuješ, da se znajdeš v mestu.

- Entschuldigung! Ich suche die Konditorei.
- Die Konditorei? Hmm, Moment mal. Gehen Sie geradeaus, ungefähr 100 Meter und dann gehen Sie links. Da ist die Konditorei!
- Vielen Dank!
- Bitte gerne!

Ha! Obvladam. Poročilo iz Berlina in Pariza torej še sledi. Res se veselim, v Berlin grem prvič, v Parizu pa sem bila nazadnje ... hm hm, če se ne motim, skoraj 3 leta nazaj. No, če seveda ne štejem kratkega postanka na montparnaškem pokopališču na poti v Angers. Ravno prav, da ga obiščem spet. Pariz, ne pokopališče. No, morda si bom pa vendar pordečila ustnice in se odpravila poljubiti nagrobni kamen Oscarja Wilda. Uh, tole se pa sliši precej morbidno. A ni videti tako, ko si dejansko tam. Priznam pa, da je vseeno nekoliko nagravžno. Morda pa svoje spoštovanje do tega izjemnega literata vendarle lahko izrazim še na kakšen drugačen način.

In ... še zadnja stvar o Francozih in njihovih bankah, enkrat je pa le treba narediti konec tej sagi! No, zadnja stvar o bankah. Vsaj upam. Prejšnji teden sem dobila bančno kartico, skoraj neverjetno! Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so za odprtje računa potrebovali tisoč in en dokument, kopijo, potrdilo ... Za dvig kartice na banki pa mi ni bilo treba pokazati niti svojega osebnega dokumenta. To, da sem povedala ime in priimek, je bilo dovolj. Kartica je prišla v kompletu z nekakšnim lističem, za katerega sem mislila, da skriva kodo za dvig gotovine na bankomatih. Seveda, bilo bi logično. A ne. Vse, kar je pisalo na malem lističu, je bilo opozorilo, da bo kartica aktivirana šele takrat, ko z računa dvignem nekaj denarja. Bila sem že doma, iz predala izvlekla vso pošto, ki sem jo bila dotlej dobila z banke, a kode za bankomate nisem našla. Sem mar neumna? Edine kode, ki sem jih našla, do bile kode za dostop do računa preko interneta. Ki pa so bile daljše od štirih cifer. Veste kaj, draga BNP Paribas, še enkrat pa ne bom hodila v vašo poslovalnico. Poslala sem jim mail, v katerem sem obrazložila situacijo. In gospa odpiše, brez kakršnega koli pojasnila ali opravičila, da je sprožila postopek in bom v prihodnjih dneh prejela code secret za svoj bančni račun. Sami razlogi za veselje, po dveh mesecih življenja v Franciji bom morda le lahko dejansko uporabila svojo novo bančno kartico!

ponedeljek, 17. oktober 2011

Francozi ne vejo, kdo je Julie Delpy!


Že več kot mesec je minil, odkar sem prišla v Francijo. Po enem mesecu in desetih dneh sedim v svoji sobi, ogrnjena z odejico, ki sem jo za 9,90 evrov kupila v trgovinici Autres Choses, eni mojih najljubših trgovin v Angersu. V mehko svetlo modro odejico sem ogrnjena, ker lastnica stanovanja še ni začela kuriti, radiatorji so ledeno mrzli, mene pa zebe. Očitno je to vsesplošna francoska muha, ker drugi kolegi pravijo, da tudi pri njih še niso vklopili gretja. Pa naj gre za študentske domove ali najeta stanovanja. Saj čez dan še niti ni tako hudo, zadnjih nekaj dni je bilo sončno in prav prijetno. Zunaj na soncu. Jaz pa živim v prvem nadstropju precej stare hiše in minula dva dneva sem ugotavljala, da je bilo popoldne zunaj topleje kot notri. Na mizi imam digitalno budilko (ki sem jo tudi kupila v Autres Choses), ki med drugim kaže tudi stopinje. 17,4. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam, a sprejemljiva bivalna temperatura se po mojem mnenju začne nekje od 21 stopinj dalje. Vsaj. In pika. Lastnica pravi, da naj bi jutri ali v torek prišel nek mojster in uredil zadevo. Srčno upam, da res.

Po enem mesecu življenja tukaj lahko tudi potrdim, da so Francozi in Francozinje relativno majhni ljudje. Ki pa vsekakor ne zanemarjajo svojega videza. Če primerjam s Slovenijo, so tukaj tako fantje kot punce bolj zrihtani, pa naj si bo to na predavanjih na faksu ali zvečer v lokalu. Zato sem že nekajkrat pomislila, da bi kar šla in si kupila kakšne čevlje z (visoko) peto, da bi se lažje »vklopila«, a sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi v tem primeru najverjetneje izstopala še bolj. Že tako sem večja od vseh žensk in od 70 % moških, kjerkoli se pojavim, s petami bi bilo pa še huje. Čevlje s peto si bom kupila in jih nosila na Nizozemskem!

Ugotavljam tudi, da Francozi pravzaprav sproducirajo precejšnje število filmov, težava je le v tem, da redkokateri zaide v slovenske kinematografe! Zato trenutno prednost, ki jo imam, ko živim tukaj, na veliko izkoriščam za obisk kina. No, ne hodim zgolj izključno na francoske filme, a doslej sem si jih ogledala 5, od teh so bili 3 v francoskem jeziku in 2 v angleškem. Les bien-aimés me je kljub dokaj zvezdniški zasedbi (Catherine Deneuve, Ludivine Sagnier, Miloš Forman) pustil dokaj hladno. Drugi na vrsti je bil Melancholia Larsa Von Trierja. Uh. O tem bi lahko razglabljala na več straneh. Sem pa kar vesela, da sem v tem primeru izbrala nedeljsko matinejo (karta za projekcije ob nedeljah ob 11h dopoldne stane samo 4,60 evra) in me je ob izhodu iz kina obsijalo sonce in ni bilo videti, da se približuje konec sveta. Tretji je bil LeSkylab, najnovejši film moje ljubljene Julie Delpy. Najbolj zanimivo pri tem je, da je vsak Francoz, ki sem ga doslej vprašala, če pozna Julie Delpy, odgovoril – ne. Zabavno, ko Slovenka Francozu razlaga, kdo je Julie Delpy, v katerih filmih je igrala in katere filme je režirala. No, Skylab je čisto v njenem stilu, odštekan, prisrčen, ljubek, zabaven … in še bi lahko naštevala. Priporočam. Če ga kje najdete. Hej, morda bo pa na Liffu! Četrti je bil sicer spet francoski, in sicer animirani film Un monstre à Paris. Film, ki ga otroku zavrtiš pred spanjem. Enak učinek je imel tudi name. In še vedno mi v glavi odzvanja ta prikupna glavna pesem, ki jo, mimogrede, izvaja Vanessa Paradis. Jap, tista srečnica, ki je ulovila Johnnyja Deppa. Nazadnje, to je danes, sem si pogledala še film Restless Gusa Van Santa. Priznam, da me film ni pustil ravnodušne. Kaj več pa prepuščam pravim filmskim kritikom in tistim, ki si boste film ogledali sami. Il en faut la peine. 

Prejle sem se vrnila z biljard večera, po katerem sem ugotovila, da je moja forma strmo upadla, odkar ne živim več v dijaškem domu! Se bo treba počasi spet vzet v roke! Začenši z dobrim spancem. Bonne nuit.

četrtek, 13. oktober 2011

Neumna pipa, zakleti torki in Saumur!

Pred nekaj dnevi sem razmišljala, da moram počasi spet kaj zapisati v tale blog. Razmišljala sem, o čem bom pisala, morda bi lahko o tej neumni pipi (pipah?), ki je ne in je najbrž tudi nikoli ne bom razumela:


Mislim - prosim? Kaj naj bi bila dobra stran takega umivalnika, če sploh obstaja kakšna? To je edini umivalnik, ki ga imam, zato moram tukaj tudi prati posodo. To sicer rada počnem s toplo vodo. Kar pa je tukaj možno le kakih par minut. Če odprem levo pipo, najprej priteče mrzla voda, ki nato postane nekoliko toplejša, a kmalu preraste v tako vročo, da se je kratkomalo ne morem več dotakniti. Ja, saj bom preživela. Mais ça m’énerve tellement…

O mojem kolesu - ne duha ne sluha. Vsakič, ko zagledam kolo takšne barve, kot je bilo moje, z upanjem preverim številko, a za zdaj še nisem imela sreče, da bi ga zares našla. Počasi plahni tudi upanje, da se bo to dejansko zgodilo. Ah, kaj pa je to 200 evrov, saj jih ne rabim, ane. Bom pač plačala, če se kolo ne najde.

Počasi bom začela verjeti, da so torki nekako zakleti. Prejšnji torek (no, v noči s torka na sredo) so mi ukradli kolo. V tokratni noči s torka na sredo sem se kot ponavadi vračala z Mardi Caféja in ko sem prišla do hiše, sem nič hudega sluteč skušala odkleniti vrata ograje, ki obdaja hišo, v kateri živim. Ta vrata se namreč ponoči zaklepajo. Vstavim ključ v ključavnico, ga narahlo obrnem in - puf! Pol ključa ostane v moji roki, pol v ključavnici. Prelomil se je, kot bi bil iz svinca. Ja super, ane! Kaj naj zdaj? Vrat vsekakor ne morem več odpreti, skušala sem z nohti izvleči preostanek ključa, a ni šlo. V redu, preplezati bo treba ograjo, na ulici pač ne bom spala. Hm, kako pa? Naj vam osvežim spomin, ograja je videti takole. Morda je na sliki videti manjša, a če stopim na zidek, mi seže nad boke. In nikjer vodoravnih prečk, na katere bi se lahko oprla. Aha, sem že omenila, da sem bila vrh vsega še v krilu in škornjih? Popolna oprava za plezanje čez ograjo, ki ima na vrhu še prav neprijazne špice. No, saj mi je uspelo. Še dobro, da je bila tema in ura pozna, da me (tako vsaj upam) ni nihče videl, in sem bila tisti večer spila samo eno pivo. Ko mi je uspelo preplezati ograjo (in si ob tem olupiti približno en kvadratni centimeter kože na desni dlani), sem bila pravzaprav vesela, da se mi je zlomil ključ od ograje in ne ključ od vhodnih vrat! V tem primeru bi res morala prespati na ulici ... In še dokaz:


Potem sem še nekaj poskušala, da bi s pinceto izvlekla tisti kos ključa iz ključavnice, ampak z notranje strani je bilo nekako nemogoče, še enkrat pa res nisem želela plezati. Zato sem na vhodnih vratih pustila listek za lastnico stanovanja in obrazložila, kaj se je zgodilo. Na srečo je bilo z notranje strani možno s ključem odkleniti vrata, tako da gospe Nelly ni bilo treba navsezgodaj zjutraj plezati čez ograjo. Nek blazen pametnjakovič pa je kasneje skušal z zunanje strani potisniti svoj ključ v ključavnico in tisti nesrečni košček porinil še bolj v notranjost, tako da mi sedaj tudi pinceta bore malo pomaga. Zvečer je gospa Nelly prišla trkat na moja vrata in ni bila ravno dobre volje. Ampak, gospa, nisem nalašč! Nekaj je jamrala, da nima časa, da bi se s tem ukvarjala, vsaj do konca tedna ne. Rekla je, da naj jaz poskusim najti kakšno rešitev, sicer bo pač morala ona. Hja ... lahko poskusim. S seboj iz Slovenije sem seveda prinesla kovček z orodjem, imam 37 različnih klešč in vseh vrst žic in 14 izvijačev. V Angersu tudi poznam vse ključavničarje, ključarje, orodjarje in podobne rokodelce. NOT. Kaj naj, najbrž nič. Sploh pa bom zdaj nehala govoriti o tem in se lotila kakšne veliko bolj prijetne tematike.

Recimo tega, da sem (in nadaljnje vrstice z veseljem posvečam vsem svojim dragim bivšim sošolcem iz gimnazije!) bila v nedeljo nikjer drugje kot v Saumurju! Ja, grad še stoji, nič kaj se ni spremenil v teh ... huh /preveč, da bi ženska priznala/ letih. Nadvse prijetno mestece je tole, seveda sem se pa široko ognila gobjemu muzeju, mislim, da je bilo enkrat več kot dovolj, če ne celo preveč. Nečemu se pa nisem ognila, in to je bil ogled vinske kleti. En evro, ogled kleti in degustacija petih vin! Seveda so dosegli svoj cilj, saj smo skoraj vsi na koncu kupili buteljko ali dve, a vendar. Poštena cena. Sploh pa - v francoski trgovini lahko ure in ure zabiješ pred policami z vini in tuhtaš in tehtaš, katerega bi kupil. Višja cena pa ne pomeni nujno tudi višje kvalitete. Tukaj pa sem imela priložnost degustirati in zatem kupiti to, kar mi je bilo všeč. In to je:


Ko smo po ogledu vinske kleti pričeli z drugim dejanjem, torej degustacijo, so nas peljali v prostor, ki mi je bil tako znan, da bi skoraj dala roko v ogenj, da smo bili tam tudi pred ... leti na ekskurziji z gimnazijo! Morda bo še komu znano:


Zdaj pa še fotografija, ob kateri kar vidim Ambroža, kako s kitaro v roki in otožnim izrazom nesrečnega trubadurja prepeva: "Saumuuuuuuuur, niiimaaaaaaam teeeeee raaaaaaaad!"


četrtek, 06. oktober 2011

Prelepo, da ...

... bi bilo res?
Niti teden ni minil, odkar sem dobila kolo in že me je v sredo zjutraj pred hišo pričakalo najneprijetnejše presenečenje. Ob 10h sem se odpravila na prvo jutranje predavanje, zaklepam vhodna vrata, se ozrem na levo in - KAJ?! Ni ga bilo. Stopim zraven, nepremično zrem na mesto, kjer sem zvečer pustila kolo, in ne morem verjeti svojim očem. Ne, ni ga. Dve minuti sem stala kot vkopana, ampak dejstvo, da so mi kolo ukradli, se ni spremenilo. Morala sem pohiteti na faks, ker sem bila že pozna, a predavanju nisem najbolj zbrano sledila. Zatem sem šla spet domov, poklicala lastnico stanovanja, če je morda ona zjutraj, preden je odšla v službo, videla kolo. A ga ni. Torej so ga najverjetneje sunili ponoči. Kaj naj zdaj? Še enkrat sem se lotila branja pogodbe, ki sem jo podpisala, ko so mi izročili kolo. Ja, treba bo na policijo. Še dobro, da obstaja Google in Google zemljevidi, v nekaj minutah sem vedela, kam se moram podati. Ni bilo daleč, kakih 10 minut hoda stran.
Vstopim, se prijavim pri prvem okencu, pokažem osebno, povem, da so mi ukradli kolo. "V redu, usedite se, gospodična, vas bomo poklicali, ko boste na vrsti." Sprva sem se že ustrašila, da bom morala čakati bogve koliko časa. A me je kaj kmalu po imenu poklical (dokaj) postaven francoski policist. Saj sem že navajena, moje ime iz francoskih ust vedno zveni nekako takole: "Kristiná Ri-ter". H izgine neznano kam. No, to niti ni še tako hudo, kaj bi šele bilo, če bi moje ime vsebovalo kakšen "j" ali, Bog ne daj, "č" ali katerokoli črko s strešico ... Če bi mi bilo ime Janja, bi postala "Žanža", hihi. Pardon, naj se vrnem k stvari. Torej, poklical me je postaven francoski policist, za moj okus nekoliko preveč vase zaverovan, ampak prijazen, temu ne morem oporekati. Stvar je minila dokaj hitro: ime, datum rojstva, kraj rojstva (tu imam prav tako vedno blazne probleme, že v Bruslju jim nikakor ni šlo v račun, da sem se rodila v Š(!)empetru pri Gorici ... zato pač zdaj enostavno rečem, da sem se rodila v Sempetru, kaj pa naj, ponavadi niti nimajo toliko prostora v računalniških obrazcih, da bi celo ime stlačili noter), kje živim v Angersu, kje je bilo moje kolo, kdaj je bilo ukradeno ... Dobila sem obrazec, policist mi je še povedal, da me bodo poklicali, če najdejo kolo. Če ga najdem jaz, ne smem sama ukrepati, ampak moram poklicati njih. Okej!
Zatem sem odšla še na Vélocité, kjer izposojajo kolesa. Tam so mi povedali, da so vzpostavili prav svojo službo, ki išče njihova ukradena kolesa. Ta so namreč enaka (enakega modela), a različnih barv. Vsako kolo je tudi opremljeno s svojo serijsko številko in moje je sedaj zabeleženo kot ukradeno. Številka je 1512, če ga kdo kje vidi ... Če ga ne najdejo v času, ko bi ga sicer morala vrniti, ga bom morala plačati. Zato lepo prosim, stisnite kakšno pest, da ga najdejo! Ali da ga najdem jaz, vseeno. Da bo le najdeno! Ne smem preveč razmišljati o tem, ker me kaj kmalu prevzame slaba volja ... Bom raje razmišljala o tem, kako mi odpade faks jutri, pa v ponedeljek tudi, in čaka me štiridnevni vikend! Škoda le, da se je vreme sfižilo, ampak navsezadnje je vendarle jesen, kajneda.
Ob torkih bom še naprej hodila na bretonske plese in se zabavala ob opazovanju nekaterih, ki so popolnoma brez ritma (se opravičujem za svojo morebitno nesramnost, ampak - tako pač je). Saj ne da bi sebe imela za nevemkakšno brilijantno plesalko, a nekateri res ne znajo skupaj spraviti niti dveh najosnovnejših korakov ... Pa saj se jim ne naglas posmehujem, samo naskrivaj se muzam (če pa to ni čuden glagol). Enako počnem ob četrtkih na latino plesih, hihi. Pa kaj, prav gotovo se kdo na enak način posmehuje meni, ko ... kaj pa vem ... ah, ne vem. Mogoče se pa ne lotevam stvari, ki mi res, ampak res ne grejo. Mogoče sem čudna? Kdo bi vedel. Hej, ukradli so mi kolo, za katerega bom mogoče morala plačati 200 evrov, prav lahko si privoščim malo zabave, ko opazujem anti plesne talente! In z veseljem dovolim, da se kdo drugi posmehuje meni, aha! Zdaj sem se domislila - recimo, ko se trudim, da bi smučala! V tem pa res nisem profesionalec, a upam, da tudi ne popolnoma izgubljen primerek.

nedelja, 02. oktober 2011

Francoski Portorož, domače palačinke in najboljši sladolet

Kdo bi si mislil, da se bom prvega oktobra zvečer vračala nazaj v Angers v prijetno hladnem TGV-ju in v svojem odsevu v oknu opazila, da so moja ramena rdeča od sonca!
Z nekaj puncami smo se v soboto odpravile v La Baule-Escoublac, prestižno francosko obmorsko letovišče z neskončno peščeno plažo. Tam nikar ne pričakujte kakega centre historique ali prisrčne starinsko opremljene palačinkarnice. Zaman bi se nadejali tudi kakšne plage sauvage, kakršnih je bilo na pretek v Le Croisicu. Sem pa imela priložnost videti mnogoštevilne hude carje na svojih še bolj hudih motorjih, ob cesti parkirane Porscheje (pravkar sem za vsak primer preverila, če sem prav napisala Porsche in - sem!), stare strice z velikimi trebuhi na balkonih hotelov v prvi vrsti, takoj ob morju, v družbi malo manj starih gospodičen v visokih petah in s torbicami raznovrstnih živalskih vzorcev.
Sicer imam raje mesta, kot je bil Le Croisic, in tudi za soboto sem navijala, da bi se raje odpravili v Pornichet, vendar nas je bilo veliko in nazadnje je demokratično prevladala večina in z njo tudi naša destinacija - La Baule. Seveda nam ni bilo hudega. Piknik na peščeni plaži, ko še ni bila tako natrpana, čofotanje po sploh ne tako mrzlem morju, verjetno najboljši (in ne ravno najcenejši) sladoled, kar sem jih kdaj jedla in nenavadno vroči prvooktobrski sončni žarki. La Baule je kot Portorož. Samo da je večja. Vzdolž cele obale hotel pri hotelu, casinoji, apartmaji, mondene trgovine. Mladi in stari Francozi in Francozinje, Francozinje s svojimi "nonšalantno" "kao neurejenimi" dolgimi lasmi (ne razumem, kako jim uspe tako dobro izgledati (požvižgam se na to, kaj pravijo lektorji) s temi delam-se-da-me-ne-briga-kako-je-videti pričeskami; če jaz to poskusim - ah, raje niti ne poskusim), "zanemarjeno" neobriti Francozi, vsi pa nosijo 1001 različico Ray Ban očal. Kaj pa drugega. La Baule z leve, z desne in od spredaj:




Potem je bil tu še sladoled. Najbrž ni veliko takih, ki me vsaj približno poznajo, in ne bi vedeli, da sem jaz pravzaprav Kristina Sladoledina. V sladolednici Amorino lahko kupiš sladoled treh velikosti: majhen, srednji, velik. V kornetu ali v lončku. Plačaš glede na velikost, število okusov, ki si jih lahko izbereš, pa naj bi bilo neomejeno. Lahko torej izbereš samo dva okusa in tako dobiš večjo količino vsakega, lahko pa izbereš šest okusov in dobiš malo manjšo količino vsakega. Kdo ugane, katere okuse sem izbrala in ali je na spodnji fotografiji majhna, srednja ali velika coppa?


Ker smo se zmenile, da bomo imele piknik na plaži, sem se v petek odločila in spekla palačinke, jih namazala z Nutello, jih zložila v trikotničke in spakirala v plastično posodo. Ko smo pojedle prvi del piknika in je bil čas pravšnji, sem iz torbe potegnila magično škatlo in vsaki od punc ponudila palačinko. Zanimivo, morda to tudi spada na področje medkulturne komunikacije in medkulturnih razlik, ampak speči palačinke zame pač ne pomeni nevemkakšnega napora. Pravzaprav lahko to skorajda naredim z levo roko in zavezanimi očmi. Ampak kolegicam, ki so bile z mano, predvsem tisti iz Kanade, se je to zdelo veliko bolj navdušujoče, kot sem se bila nadejala. 
"A ... palačinke si kupila v trgovini in si jih namazala z Nutello?"
(skromen nasmešek) "Ne. Kupila sem jajca, mleko in moko in sem jih sama spekla."
"A-ha." (tišina)
Oh, kako malo je potrebno, da narediš velik vtis na ljudi! Sicer v svoji sobici nimam kapacitet, da bi lahko skuhala večerjo s petimi hodi, saj imam zgolj eno samo električno ploščo za kuhanje. Ena sama električna plošča in ena ponev pa povsem zadostujeta za pripravo palačink! Nadvse zabavno.
Sicer pa se zdaj resnično nimam več nad čim pritoževati (do nadaljnjega). Imam kolo (vijolično in rdeče!), imam svojo kartico za popuste 12-30 (édition limitée, če ni to super), na banki so končno nehali težiti in tokrat resnično pričakujem, da bo v tednu dni moj račun odprt! To bi bilo namreč res priročno, saj sem dobila tudi pošto s CAF-a, da je bilo z mojo prošnjo vse v najlepšem redu (skoraj ne morem verjeti, hura za Francoze!) in od oktobra dalje začnem prejemati finančno pomoč, hvala francoska vlada, še en plus za Francoze.
... in še fotografiji mojega krasnovitega kolesa:



Morala bi v pralnico, pa sem se nazadnje odločila, da pranje perila nikakor ni nedeljsko opravilo, zato se bom tjakaj podala jutri. Sem raje packala novo objavo na blogu. In delala domače naloge za faks. Zdaj pa ... še malo branja pred spanjem. Kupila sem si francosko revijo Positif oz. "revue mensuelle de cinéma", notri so prispevki o Larsu von Trierju, Pedru Almodovarju, Woodyju Allenu, juhej, že bereem.

p.s. Jaz sem pač jaz in enega in istega ozadja na svojem blogu se hitro naveličam, zato lahko pričakujete, da se bo velikokrat menjalo. Ne morem si pomagati, toliko različnih ozadij je in veliko njih mi je všeč, zato enostavno ne morem izbrati enega samega. Za vedno.

sreda, 28. september 2011

"It's the little things in life..."

Poletje je. Internet mi je danes ob 16h povedal, da je bilo 28 stopinj. V Ljubljani pa 24, haha! Kar nekako težko je verjeti, da ti 28. septembra, ko se odpravljaš od doma, ni potrebno s seboj vzeti niti majice na dolge rokave, kaj šele jakne!

Danes sem sicer nadvse zadovoljna sama s seboj. Enkrat toliko si lahko dovolim sebi na čast zapeti slavospev. Po naključju sem ugotovila, da so se pri SNCF (francoske železnice) v okviru praznovanja 30-letnice TGV-jev odločili za akcijo, v kateri si lahko kartico za popuste pri nakupu kart za vlak, ki načeloma velja za mlade do 25 let, sedaj omislijo (khm, omislimo) tudi tisti, ki smo stari med 26 in 30 let! Sicer gre za omejeno izdajo, na voljo je namreč samo 400.000 primerkov za celotno državo. Ampak, kartice so v prodaji od danes, naročil si jo pa lahko tudi preko interneta! In natanko to sem storila. Poskušala sem že nekaj minut čez polnoč, vendar ni šlo, je pa vsekakor delovalo danes zjutraj! Génial! Sedaj bom lahko vozovnice za vlak kupovala tudi do 60 % ceneje, juhej!

Sama s sabo sem zadovoljna tudi zato, ker mi je neke naloge pri predmetu Français pour traducteurs uspelo rešiti ravno tako dobro kot kolegom Francozom.

Zadovoljna sem tudi zato, ker mi je končno uspelo naročiti si kolo! Mesto Angers namreč vsem tistim, ki stalno ali začasno stanujejo tukaj, omogoča brezplačno izposojo kolesa za daljše obdobje, tudi do šest mesecev. Kolesa so krasna, imajo košaro in so kot nalašč za vandranje po takem vremenu, kot ga imamo sedaj, še bolj pa so priročna za prenašanje nakupov iz trgovine do doma. Mojemu domu najbljižja trgovina se namreč nahaja okoli 15 minut hoda stran, pa še to je le manjši Carrefourček. Do kake večje trgovine imam še dlje. Da ne bo pomote, nisem tako lena, da se mi ne bo ljubilo 15 minut hoditi do trgovine, a veliko lažje je prenašati n kilogramov nakupljene hrane, če imaš kolo. Torej, v petek grem po kolo! Zdaj mi preostane le še razmišljanje, če bi raje vijoličastega ali zelenega ... (obstajajo še modri in rumeni). No, če bo sploh še kaj na izbiro.

Med drugim sem danes svoji sobici dodala svoj pridih, pri čemer sem se držala načela "Dots are the new black" in tulele je rezultat (za ostale predele mi je zmanjkalo papirja, bom morala po novega, saj ni drag):





Mogoče je videti kot stanovanje od kakšne babice, ampak meni je strašansko všeč!
Na manjšem vrtičku, ki je pred hišo (če si nekaj loncev, v katerih rastejo začimbe, sploh zasluži to ime) sem nabrala baziliko, rožmarin in majaron in jih takole posušila, zdaj imam pa naravno posušene začimbice v lončkih!



"It's the little things in life..."
Bonne nuit.

ponedeljek, 26. september 2011

Les voyages et la communication interculturelle

Po fenomenalnem vikendu smo danes spet zaplavali v delovni teden. Vreme je tako, kot si ga nisem upala niti predstavljati, preden sem prišla sem. Kar je tudi eden od razlogov, zakaj s sabo nisem vzela prav veliko poletnih oblačil in obutve. Zdaj pa že dva tedna jamram, ker moram okrog hoditi v supergah in zaprtih čevljih, ko pa je za ta teden napovedanih tudi do 28 stopinj! Seveda se ne bom preveč pritoževala, še prekmalu bo nastopil čas za plašč in škornje. Za zdaj bom pa uživala v teh poletnih temperaturah, pa čeprav mi bo mogoče malo vroče v noge!
Minuli konec tedna je bil res vrhunski, v petek sem bila vabljena na žur k svojemu bivšemu couch surf gostitelju in njegovi cimri. Imeli smo se super fino in čeprav sem sklenila, da bom ostala največ do polnoči (naslednji dan sem odšla na ekskurzijo, odhod je bil ob 7h zjutraj), sem na koncu ostala ... khm, nekoliko dlje. Preden sem zaspala, sem si skrbno naštimala budilko, si pripravila torbo s popotnico za naslednji dan, kakor se spodobi. Zbudila sem se že ob 5h, pogledala na uro in si mislila "Kul, še eno urco spanja". O ja, I wish. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je zvok prejetega sporočila na telefonu, poslala mi ga je Patricia, s katero sva se skupaj udeležili ekskurzije. "Vse v redu s teboj, prihajaš?" Adrenalin je poskočil in iz postelje sem poletela kot sneta sekira. Ura je bila 6.55. Predviden odhod: ob 7.00. Hitro sem odgovorila na sporočilo in milo prosila, naj me počakajo. Mislim, da lahko mirno priznam, da se tako hitro v življenju še nisem zrihtala, in sama sreča je, da živim 5 minut proč od kraja, kjer je startal avtobus. Počakali so me! Pribrzela sem ob 7.10 in še dobro, da smo se potem dve uri vozili, ker sem rabila približno pol toliko časa, da sem si opomogla od jutranjega šoka. Avtobus nas je pripeljal v Bretanijo in najprej smo odšli na izlet z ladjo po zalivu Morbihan. Beseda je bretonska, pomeni pa "majhno morje". Vreme je bilo lepo, morje mirno in okolica čudovita. Naj slike povejo več kot tisoč mojih besed.





Zatem smo si ogleladi nahajališče neštetih megalitov, večinoma menhirjev, v Carnacu. Vsakič znova me prevzame, ko pomislim, da se nam še vedno niti sanja ne, kaj je pračloveka gnalo v postavljanje velikanskih kamnov v vodoravne vrste ali kakšne drugačne, nam nerazumljive vzorce.



Na koncu smo se ustavili še v Vannesu, prikupnem bretonskem mestecu, ki je bilo še bolj prikupno, ker je bilo obsijano s soncem. Tam sem jedla sladoled z okusom črnega ribeza in vijolice, njami! Najbolj me je očaral park in rože tisočih barv v njem.





Lahko bi tudi kupila polže, pa jih raje nisem. Si jih bom privoščila v kakšni restavraciji. Sem pa kupila bretonske karamele au beurre salé et fleur de sel. To bi bile karamele s slanim maslom in solnim cvetom. Všečno!

48 velikih sivih polžev, slastno!
Naslednjega dne, to je bilo v nedeljo, smo se pa z vlakom odpravili v Le Croisic, manjše obmorsko mestece, ki sicer še spada v regijo Pays de la Loire. Bilo je, kot bi bili sredi julija. Turisti, domačini, vsi zunaj, vsi na soncu, ribiči, profesionalni in amaterski, otroci in odrasli, vsi so uživali tople sončne žarke. Mesto leži na polotoku, okoli katerega je speljana 8-kilometrska pešpot. Sprehod je naravnost fantastičen, cela obala je divja in zato še bolj privlačna.




Našli smo celo nekaj palačinkarnic, ki so bile odprte cel dan!
Vikend je bil pester in zabaven, v nedeljo pa smo se v Angers vrnili z od sonca pordelimi lici in nosovi.

Ob ponedeljkih imam, hvala Bogu, samo dve uri predavanj, pa še ti se začneta ob 13.30. Začetek tedna tako ni bil pretirano težaven. Sploh pa je ta ponedeljkovski predmet izjemno zanimiv! Nadvse simpatična profesorica Florence Gamory nam predava o communication interculturelle. Kar smejalo se ji je, ko je ugotovila, da si je njen predmet izbralo precejšnje število Erasms študentov, saj bomo lahko pripomogli k pestrosti obravnavane tematike in teorijo prenesli v prakso. Kaj nam je kot tujcem v Franciji nenavadno? Kaj nas preseneča? Česa ne smemo početi in kaj moramo početi? Zabavamo se ob odkrivanju "nenapisanih pravil" v različnih kulturah. Je kdo morda vedel, da je na Japonskem skrajno nevljudno "usekniti se" v robček v javnosti? Tega tam pač ne počneš na ulici, ni šans. Sicer si ne predstavljam, kaj storiš, če si hudo prehlajen. Ampak tako je, podatek iz prve roke, imamo namreč tudi Japonca. Danes sem tudi izvedela, kako Kitajci štejejo "na prste". Težko je to obrazložiti v pisni obliki, ampak - naj poskusim. Če nam nekdo reče, naj začnemo šteti na roke, začnemo s palcem, kajne? Kitajci (mimogrede, tudi Američani in Kanadčani), začenjajo s kazalcem, nadaljujejo s sredincem in tako dalje do mezinca, šele nazadnje pride na vrsto palec. No, to še ni tako zabavno. Zabavno je, kaj je za njih "šest". Predstavljajte si, kako mi s prsti ponazorimo "telefon" - kot bi imeli roko stisnjeno v pest, iztegnemo pa palec in mezinec. No, to je šest po kitajsko.

Sicer sem bila pa tudi sama "žrtev" medkulturnega nerazumevanja, če lahko tako rečem. Sicer že od nekdaj vem, da se Francozi polupčkajo, ko se srečajo. Vse lepo in prav. Ampak tega (vsaj za zdaj) še nisem povsem integrirala v svoje možgane. Sploh pa ne v zgodnjih jutranjih urah. Tako se nekega dne prejšnji teden prizibam na faks, si ogledujem obvestila na oglasni deski (mogoče mi pa kaj odpade, no) in mimo pride Pierre, s katerim sva se pogovarjala na enem od Mardi Caféjev.
"Salut, ça va?"
"Oui, oui, très bien, merci. Et toi?" In se nazaj zatopim v oglasno desko.
On me pa začudeno gleda in reče "Quoi, tu fais pas la bise?"
"Šit, sej res!! Lupčki!!"
Res nisem hotela izpasti nesramno, vzvišeno, neotesano, nič od tega, ampak preprosto na to nisem pomislila, ni mi zlezlo pod kožo. Pierre je potem še presenečeno vprašal, če se pri nas ne polupčkamo, ko se srečamo. Amm, ne. Pravzaprav to počnete samo vi, Francozi. No, mogoče še kdo, recimo Španci, ampak mislim, da pri njih to ni tako zakoreninjeno. Morda se motim. Bom rabila še kakšno uro predavanj o medkulturni komunikaciji.  :)