"It's the little things in life..."

Poletje je. Internet mi je danes ob 16h povedal, da je bilo 28 stopinj. V Ljubljani pa 24, haha! Kar nekako težko je verjeti, da ti 28. septembra, ko se odpravljaš od doma, ni potrebno s seboj vzeti niti majice na dolge rokave, kaj šele jakne!

Danes sem sicer nadvse zadovoljna sama s seboj. Enkrat toliko si lahko dovolim sebi na čast zapeti slavospev. Po naključju sem ugotovila, da so se pri SNCF (francoske železnice) v okviru praznovanja 30-letnice TGV-jev odločili za akcijo, v kateri si lahko kartico za popuste pri nakupu kart za vlak, ki načeloma velja za mlade do 25 let, sedaj omislijo (khm, omislimo) tudi tisti, ki smo stari med 26 in 30 let! Sicer gre za omejeno izdajo, na voljo je namreč samo 400.000 primerkov za celotno državo. Ampak, kartice so v prodaji od danes, naročil si jo pa lahko tudi preko interneta! In natanko to sem storila. Poskušala sem že nekaj minut čez polnoč, vendar ni šlo, je pa vsekakor delovalo danes zjutraj! Génial! Sedaj bom lahko vozovnice za vlak kupovala tudi do 60 % ceneje, juhej!

Sama s sabo sem zadovoljna tudi zato, ker mi je neke naloge pri predmetu Français pour traducteurs uspelo rešiti ravno tako dobro kot kolegom Francozom.

Zadovoljna sem tudi zato, ker mi je končno uspelo naročiti si kolo! Mesto Angers namreč vsem tistim, ki stalno ali začasno stanujejo tukaj, omogoča brezplačno izposojo kolesa za daljše obdobje, tudi do šest mesecev. Kolesa so krasna, imajo košaro in so kot nalašč za vandranje po takem vremenu, kot ga imamo sedaj, še bolj pa so priročna za prenašanje nakupov iz trgovine do doma. Mojemu domu najbljižja trgovina se namreč nahaja okoli 15 minut hoda stran, pa še to je le manjši Carrefourček. Do kake večje trgovine imam še dlje. Da ne bo pomote, nisem tako lena, da se mi ne bo ljubilo 15 minut hoditi do trgovine, a veliko lažje je prenašati n kilogramov nakupljene hrane, če imaš kolo. Torej, v petek grem po kolo! Zdaj mi preostane le še razmišljanje, če bi raje vijoličastega ali zelenega ... (obstajajo še modri in rumeni). No, če bo sploh še kaj na izbiro.

Med drugim sem danes svoji sobici dodala svoj pridih, pri čemer sem se držala načela "Dots are the new black" in tulele je rezultat (za ostale predele mi je zmanjkalo papirja, bom morala po novega, saj ni drag):

Mogoče je videti kot stanovanje od kakšne babice, ampak meni je strašansko všeč!
Na manjšem vrtičku, ki je pred hišo (če si nekaj loncev, v katerih rastejo začimbe, sploh zasluži to ime) sem nabrala baziliko, rožmarin in majaron in jih takole posušila, zdaj imam pa naravno posušene začimbice v lončkih!

"It's the little things in life..."
Bonne nuit.

Les voyages et la communication interculturelle

Po fenomenalnem vikendu smo danes spet zaplavali v delovni teden. Vreme je tako, kot si ga nisem upala niti predstavljati, preden sem prišla sem. Kar je tudi eden od razlogov, zakaj s sabo nisem vzela prav veliko poletnih oblačil in obutve. Zdaj pa že dva tedna jamram, ker moram okrog hoditi v supergah in zaprtih čevljih, ko pa je za ta teden napovedanih tudi do 28 stopinj! Seveda se ne bom preveč pritoževala, še prekmalu bo nastopil čas za plašč in škornje. Za zdaj bom pa uživala v teh poletnih temperaturah, pa čeprav mi bo mogoče malo vroče v noge!
Minuli konec tedna je bil res vrhunski, v petek sem bila vabljena na žur k svojemu bivšemu couch surf gostitelju in njegovi cimri. Imeli smo se super fino in čeprav sem sklenila, da bom ostala največ do polnoči (naslednji dan sem odšla na ekskurzijo, odhod je bil ob 7h zjutraj), sem na koncu ostala ... khm, nekoliko dlje. Preden sem zaspala, sem si skrbno naštimala budilko, si pripravila torbo s popotnico za naslednji dan, kakor se spodobi. Zbudila sem se že ob 5h, pogledala na uro in si mislila "Kul, še eno urco spanja". O ja, I wish. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je zvok prejetega sporočila na telefonu, poslala mi ga je Patricia, s katero sva se skupaj udeležili ekskurzije. "Vse v redu s teboj, prihajaš?" Adrenalin je poskočil in iz postelje sem poletela kot sneta sekira. Ura je bila 6.55. Predviden odhod: ob 7.00. Hitro sem odgovorila na sporočilo in milo prosila, naj me počakajo. Mislim, da lahko mirno priznam, da se tako hitro v življenju še nisem zrihtala, in sama sreča je, da živim 5 minut proč od kraja, kjer je startal avtobus. Počakali so me! Pribrzela sem ob 7.10 in še dobro, da smo se potem dve uri vozili, ker sem rabila približno pol toliko časa, da sem si opomogla od jutranjega šoka. Avtobus nas je pripeljal v Bretanijo in najprej smo odšli na izlet z ladjo po zalivu Morbihan. Beseda je bretonska, pomeni pa "majhno morje". Vreme je bilo lepo, morje mirno in okolica čudovita. Naj slike povejo več kot tisoč mojih besed.

Zatem smo si ogleladi nahajališče neštetih megalitov, večinoma menhirjev, v Carnacu. Vsakič znova me prevzame, ko pomislim, da se nam še vedno niti sanja ne, kaj je pračloveka gnalo v postavljanje velikanskih kamnov v vodoravne vrste ali kakšne drugačne, nam nerazumljive vzorce.

Na koncu smo se ustavili še v Vannesu, prikupnem bretonskem mestecu, ki je bilo še bolj prikupno, ker je bilo obsijano s soncem. Tam sem jedla sladoled z okusom črnega ribeza in vijolice, njami! Najbolj me je očaral park in rože tisočih barv v njem.

Lahko bi tudi kupila polže, pa jih raje nisem. Si jih bom privoščila v kakšni restavraciji. Sem pa kupila bretonske karamele au beurre salé et fleur de sel. To bi bile karamele s slanim maslom in solnim cvetom. Všečno!

48 velikih sivih polžev, slastno!

Naslednjega dne, to je bilo v nedeljo, smo se pa z vlakom odpravili v Le Croisic, manjše obmorsko mestece, ki sicer še spada v regijo Pays de la Loire. Bilo je, kot bi bili sredi julija. Turisti, domačini, vsi zunaj, vsi na soncu, ribiči, profesionalni in amaterski, otroci in odrasli, vsi so uživali tople sončne žarke. Mesto leži na polotoku, okoli katerega je speljana 8-kilometrska pešpot. Sprehod je naravnost fantastičen, cela obala je divja in zato še bolj privlačna.

Našli smo celo nekaj palačinkarnic, ki so bile odprte cel dan!

Vikend je bil pester in zabaven, v nedeljo pa smo se v Angers vrnili z od sonca pordelimi lici in nosovi.

Ob ponedeljkih imam, hvala Bogu, samo dve uri predavanj, pa še ti se začneta ob 13.30. Začetek tedna tako ni bil pretirano težaven. Sploh pa je ta ponedeljkovski predmet izjemno zanimiv! Nadvse simpatična profesorica Florence Gamory nam predava o communication interculturelle. Kar smejalo se ji je, ko je ugotovila, da si je njen predmet izbralo precejšnje število Erasms študentov, saj bomo lahko pripomogli k pestrosti obravnavane tematike in teorijo prenesli v prakso. Kaj nam je kot tujcem v Franciji nenavadno? Kaj nas preseneča? Česa ne smemo početi in kaj moramo početi? Zabavamo se ob odkrivanju "nenapisanih pravil" v različnih kulturah. Je kdo morda vedel, da je na Japonskem skrajno nevljudno "usekniti se" v robček v javnosti? Tega tam pač ne počneš na ulici, ni šans. Sicer si ne predstavljam, kaj storiš, če si hudo prehlajen. Ampak tako je, podatek iz prve roke, imamo namreč tudi Japonca. Danes sem tudi izvedela, kako Kitajci štejejo "na prste". Težko je to obrazložiti v pisni obliki, ampak - naj poskusim. Če nam nekdo reče, naj začnemo šteti na roke, začnemo s palcem, kajne? Kitajci (mimogrede, tudi Američani in Kanadčani), začenjajo s kazalcem, nadaljujejo s sredincem in tako dalje do mezinca, šele nazadnje pride na vrsto palec. No, to še ni tako zabavno. Zabavno je, kaj je za njih "šest". Predstavljajte si, kako mi s prsti ponazorimo "telefon" - kot bi imeli roko stisnjeno v pest, iztegnemo pa palec in mezinec. No, to je šest po kitajsko.

Sicer sem bila pa tudi sama "žrtev" medkulturnega nerazumevanja, če lahko tako rečem. Sicer že od nekdaj vem, da se Francozi polupčkajo, ko se srečajo. Vse lepo in prav. Ampak tega (vsaj za zdaj) še nisem povsem integrirala v svoje možgane. Sploh pa ne v zgodnjih jutranjih urah. Tako se nekega dne prejšnji teden prizibam na faks, si ogledujem obvestila na oglasni deski (mogoče mi pa kaj odpade, no) in mimo pride Pierre, s katerim sva se pogovarjala na enem od Mardi Caféjev.
"Salut, ça va?"

"Oui, oui, très bien, merci. Et toi?" In se nazaj zatopim v oglasno desko.

On me pa začudeno gleda in reče "Quoi, tu fais pas la bise?"

"Šit, sej res!! Lupčki!!"

Res nisem hotela izpasti nesramno, vzvišeno, neotesano, nič od tega, ampak preprosto na to nisem pomislila, ni mi zlezlo pod kožo. Pierre je potem še presenečeno vprašal, če se pri nas ne polupčkamo, ko se srečamo. Amm, ne. Pravzaprav to počnete samo vi, Francozi. No, mogoče še kdo, recimo Španci, ampak mislim, da pri njih to ni tako zakoreninjeno. Morda se motim. Bom rabila še kakšno uro predavanj o medkulturni komunikaciji.  :)

L'esprit de l'Anjou

Moje prigode z banko se še vedno niso zaključile, ampak če bo vse po sreči, bodo jutri le zadovoljni z dokumentom, ki jim ga bom prinesla, in se mi s tem ne bo treba več obremenjevati! Morda ne bo škodilo, če še kdo od vas stisne kakšno pest ...
Sicer pa je bil konec minulega tedna nadvse prikupen. Cel vikend so bili Journées du Patrimoine, kar je pomenilo, da so bili vsi muzeji, spomeniki ipd. - zastonj. Bila sem v Musée des beaux arts v Angersu, kjer so gostili razstavo slik Guillauma Bodiniera, slikarja iz zgodnjega 19. stoletja. Bil je rojen v Angersu, ampak je velik del svojega življenja živel in ustvarjal v Italiji. Najbolj zanimive so njegovi portreti in študije tradicionalnih oblačil, obutve, ženskih frizur ... prebivalcev južnih delov Italije. Nekaterim stvarem se namreč kar ne morem načuditi. Neka ženska ima denimo na glavi nekaj (pokrivalo?), ki je videti, kot bi imela nase poveznjeno odprto knjigo. Gospodični na sliki, do katere vodi povezava, pa imata zelo zanimivo ... hm, oprsje. Kot bi si pod obleko zatlačili kos kartona! Sicer so v muzeju nudili tudi brezplačno vodenje oz. razlago nekaterih slik, vendar se zgoraj omenjenih tem niso dotaknili. Škoda. Ampak saj razumem, pomembneje se je posvetiti motiviki, igri svetlobe, tehniki slikanja itd.
Zastonj vstope sem izkoristila tudi za ogled gradu v Angersu, ki je prava utrdba nad mestom, okoli njega pa so lepo urejeni vrtovi. V francoskem slogu seveda.

Najbolj fascinantna stvar na gradu pa so več kot 500 let stare tapiserije, ki prikazujejo Apokalipso. Končane naj bi bile okoli leta 1382, dolge so 103 metre (originalno sicer 140 metrov, vendar en del ni ohranjen) in široke 4,5 metra. Sestavljene so iz 6 delov in 67 prizorov, gre pa za ene največjih in najpomembnejših ohranjenih srednjeveških tapiserij na svetu. Zanimivo je videti, kako so si ljudje v srednjem veku predstavljali morsko pošast z več glavami, kakšen je bil po njihovem mnenju videti babilonski stolp in kako "nepravilno" so narisali kostkota oziroma "Smrt, ki jezdi na konju".
Tudi znotraj grajskega obzidja je vrt, ne manjka pa niti manjši vinograd! Kaj pa drugega.

Angers je srčkano, ravno prav majhno mesto.

Vintidž vrtiljak na glavnem trgu, kjer se lahko pelješ na dinozavru, v balonu, v letalu, na ladji ...

Tukaj pa zaljubljenci posedajo.

Edino nečesa ne razumem. Obratovalnega časa "palačinkarnic". Aham, Angers se nahaja nedaleč stran od Bretanije, zibeljke palačink. In tudi v Angersu so "crêperies" na vsakem koraku. Kar pa še ne pomeni, da si palačinko lahko privoščiš, kadar bi želel! Seveda ne. Vse palačinkarnice, na katere sem doslej naletela, do odprte kako uro ali dve okoli 13h (recimo od 12h do 13h30), potem pa še zvečer, denimo od 19h do 21h30. In to je to! Že dvakrat sem se pred zaprtimi vrati obrnila na peti in šla domov jest sir in bageto. No, saj to ni nič slabega, predvsem tale sir je tako dober, ojoj!

Lahko še omenim, da sem se vpisala na tečaj bretonskih plesov, in sicer po principu "če sem že tukaj, zakaj pa ne?" Če bi bila v Španiji, bi se recimo šla učit flamenko. Tako sem pa v Franciji, nedaleč stran od Bretanije in učim se bretonskih plesov! Včeraj smo imeli prvo uro (oziroma kar dve uri) in sprva sem mislila, da ne bo nič posebnega, a vsak naslednji ples je bil zahtevnejši in zato tudi bolj zabaven! Bilo nas je res ogromno, med drugim tudi veliko takih, ki bretonske plese že precej obvladajo, in kaj je lepšega kot to, da te postaven mladenič kot vrtavko zavrti po parketu! Med pavzo smo, bien entendu, pili cidre.

Danes sem imela tudi prvo uro tečaja novega jezika, ki sem se ga lotila učiti, hihi. Neprecenljivo je sedeti v razredu z okoli 50 ljudmi z vseh koncev sveta, od ZDA do Vietnama in Burundija, ki se trudijo pravilno izgovarjati določeno besedo!

V soboto grem na ekskurzijo semkaj, Golfe du Morbihan, poročanje o tem sledi v bližnji prihodnosti. V nedeljo pa morda, če bo vse po sreči, še na en izlet! Vremenska napoved za cel teden vnaprej je vrhunska, zato ... raje ne pričakujte, da bo v naslednjih dneh sledila še kakšna objava na blogu. Vsaj daljša ne. Tschüs!