sreda, 30. januar 2013

Campuchia*, Kampuchea**, Kambodža

* Kambodža v vietnamščini
** Kambodža v kamboščini

Kambodža je soseda Vietnama in skriva (no, danes niti ne več skriva, saj se tja valijo trume turistov) eno najbolj fascinantnih čudes sveta, templje v Angkorju, med katerimi je največji Angkor Wat. Angkor Wat je največji verski spomenik na svetu.

Templje v Angkorju so zgradili kmerski kralji nekje med 800 in 1200 našega štetja in vsak kralj je z gradnjo novega templja skušal prekositi svojega predhodnika. Sprva so bili to hinduistični templji, kasneje pa so jih "prekrstili" v budistične.

Templji v Angkorju predstavljajo ponos in zaščitni znak Kambodžanov, največjega, Angkor Wat, pa najdemo celo na njihovi zastavi.

Kamboška zastava.
Že pred odhodom v Kambodžo sem slišala, da so tamkajšnji ljudje izjemno prijazni in nasmejani. In res je tako. So malo temnejše polti kot Vietnamci, vsaj sama sem dobila tak občutek, in očitno vedno dobre volje.
Najcenejše, najbolj praktično in najbolj kul prevozno sredstvo po Siem Reapu (mesto, kjer kot turist prespiš, če želiš obiskati Angkor, leži čisto zraven) je tuktuk! Tuktuk je motor, na katerega je pripeta prikolica za dva do štiri ljudi. Zrak je tam veliko čistejši in nekoliko hladnejši, predvsem zjutraj in zvečer, kot v Ho Chi Minhu in prevažanje v tuktuku in hladni vetrič sta bila pravi balzam za naša hochiminskega smoga in vročine vajena pljuča.

Tuktuk.  
Pred odhodom na območje templjev so nas vozniki tuktukov prijazno opozorili, da moramo ženske obleči vsaj majice s kratkimi rokavi in dovolj dolgo krilo ali hlače, iz spoštovanja do svetišč seveda.
Najprej smo se ustavili ob največjem templju, tistem, ki ga imajo tudi na kamboški zastavi. Bilo je vroče in polno turistov, a kljub vsemu veličastno ...

Vsi hočejo videti Angkor Wat od blizu ...

Kamorkoli se obrneš, te čaka kaj zanimivega.

Zgodba o vojni.


Asociacija: veličastno.

V odsevu.

Kamen na kamen ...

Stopnice, ki niso za strahopetne.

Skrivnostni ples.
Razsprostira se daleč, daleč ...
Nekaj sto let stara šminka?
Preostanek dneva in dan zatem smo zapolnili z ogledom preostalih, morda manjših, a nič manj zanimivih templjev. Nekateri so ohranjeni bolje, nekateri manj, a vsak ima svoj čar. Eden je bolj roza, drugi oranžen, tretji siv. Ponekod iz razpok poganjajo drevesa in včasih skorajda zasenčijo tempelj, saj so mogočne korenine prerasle vhod, pokukale skozi okno ali objele zidove. V skorajda vseh templjih je mogoče najti sedeče, stoječe ali ležeče Bude, ki so jih odeli v živo rumena ali oranžna ogrinjala, tamkajšnji menihi pa te vabijo, da Budi v čast prižgeš dišečo paličico. Seveda v zameno za dolar ali dva. Kljub temu da Angkor obiščejo množice turistov, je območje tako veliko, da se ničkolikokrat (predvsem ob kakem manjšem ali manj znanem templju) znajdeš sam in v tišini in občuduješ mojstrstvo in pogum ljudi, ki so vse to zgradili. Najbolj dih jemajoče so stopnice, ki nežni duši gotovo povzročijo vrtoglavico. Povzpela sem se na skorajda vsah vrh, a priznam, da sem se včasih tesno oklenila kamenja, po katerem sem plezala gor ali se spuščala nazaj na varno vznožje templja, in raje gledala le par centimetrov predse.

Delam se, da me sploh ne skrbi, kako bom zlezla dol.
Moč narave I.

Moč narave II.

Romantika.

Moč narave III.

Moč narave IV.

Pisani menihi ob tempeljski sivini.

Buda tako in drugače.

Eden od bolj oranžnih templjev.

Prilezli smo na vrh!

Plezanje po stopnicah se je splačalo.

Razvaline povsod.

Skušam biti kot Buda. Ne uspeva najbolje.

Spet pisani menihi v sivini.

Tudi Buda rabi senco.

Lokalni umetnik.

Še en skrivnostni ples.

Moč narave V.

Lepi kamboški ljudje.

Detajl.

Če bi živela takrat, bi bila velikan.

Detajl.

Sklepali smo, da so starodavne grobnice.

Varuhi posmrtnega življenja.

Varuhi posmrtnega življenja.

V odsevu.
 In za konec še nekaj fotografij otrok in odraslih na poti v šolo ali po vsakdanjih opravkih.






Turistični slogan Kambodže, ki te pozdravi ob prihodu v državo, je "Cambodia, the Kingdom of Wonder", kraljestvo čudes. In res je tako. Očarali so me predvsem ljudje. Po krvavi vojni in vladavini rdečih kmerov so se postavili spet na noge in s širokim nasmehom zrejo vate in v prihodnost. Glede na to, da leži tik zraven Vietnama, bi se v Kambodžo rada vrnila spet. In spet. Morda celo zelo kmalu.

petek, 11. januar 2013

Mekong delta


To je jug Vietnama. Z zeleno je označen Ho Chi Minh City, z rdečo pa Can Tho, mesto ob delti reke Mekong, kamor smo se odpravili z avtobusom (približno štiri ure vožnje). Delta reke Mekong je ogromen sistem rečnih rokavov, velikih in čisto majhnih kanalčkov, ki se izlivajo v Južnokitajsko morje. Največja znamenitost tega predela so tako imenovane plavajoče tržnice, kjer tamkajšnji prebivalci prodajajo sveže pridelano sadje in zelenjavo. Banane, ananasi, lubenice, pitaje (zmajevi sadeži ali "dragon fruit"), duriani in raznovrstna zelenjava. Banane s plavajoče tržnice v Can Thoju so bile najboljše banane, kar sem jih kdaj jedla. Bile so manjše, kot smo jih sicer vajeni (kakih pet do sedem centimetrov dolge) in tako okusne, da si ne moreš kaj, da ne bi napadel ene za drugo! Pa še tako poceni so ... Pa ananas, oh! Najbolj sladek in najbolj sočen ananas, kar si ga lahko zamislite!

Če si želite ogledati pravi vrvež plavajoče tržnice, se je potrebno na pot odpraviti zgodaj, med 5. in 6. uro zjutraj. Nas je še vse zalimane in zaspane na manjšem kanalu ob hotelu, kjer smo prespali, s svojo leseno barčico pobrala nasmejana gospa, ki nas je naslednjih nekaj ur vozila po labirintu rek in rečic Mekonga.

Zgodnja ura, vzhajajoče sonce v ozadju.

Ljudje živijo v sožitju z reko I.

Ljudje živijo v sožitju z reko II.

Mekong džungla.


Igra odsevov I.

Ribiška mreža.

Radi bi kupili ananase!

Barve Mekonga I.

Še več ananasov!

Reka Mekong in njeno nabrežje.

Naše super banane!

Do konca napolnjena barčica.

Barve Mekonga II.

Barve Mekonga III.
Izdelava riževih "palačink", kot sem jih poimenovala.

Sušenje.

Barve Mekonga IV.

Trgovanje.

Buč in bučk zvrhana kamra.

Moj ananas, moj.

Reka Mekong in njena okolica so polne barv in nasmejanih ljudi. Teh nasmejanih ljudi pa (vsaj za zdaj) še ni srečala ekološka ozaveščenost, saj smeti z ladij in svojih domov mečejo naravnost v reko. Zaradi tega tudi vonjave včasih niso ravno prijetne. Najbolj nadležno pa je, ker se vsa ta umazanija (predvsem pa plastične vrečke) neprestano zapletajo v tale bogi motorček, ki je poganjal našo barčico. Med približno štiriurno vožnjo smo ga morali reševati najmanj desetkrat! No, še dobro, da se je reševanja vsakič lotil Maxime.

Reševanje pred umazanijo. Sizifovo delo.

Barve Mekonga V.

Arhitektura Mekonga.

Véliki Ho Chi Minh, ki neutrudno bdi nad mestom ...

Vsakdan Mekonga.
Ob delti Mekonga je veliko mest in mestec, mi smo se pač odpravili v Can Tho, eno največjih mest na tem območju. Prav veliko zanimivega v njem ni za videti, razen velikanskega kipa gospoda (oz. "strica", kot ga radi imenujejo) Ho Chi Minha, ki bdi nad mestom, obkrožen z zastavami Vietnama in komunistične partije.

Stric Ho Chi Minh.



V mestu sta še dva večja budistična templja, sicer pa pisan skupek hiš brez kakršnega koli sistema, zapletenih električnih napeljav, nasmejanih ljudi in vse mogoče pisane krame.

Barve Mekonga VI.

Barve Mekonga VII.
Budistično čaščenje.

Velikanska spirala dišečih palčk.