torek, 25. oktober 2011

... kako nadaljujem z ogledi največjih zakladov Francije

Že zelo dolgo sem si želela obiskati Mont St Michel. In minuli konec tedna sem svojo željo tudi uresničila. Vreme je bilo tako rekoč popolno, hladen jesenski dan, a nebo brez oblačka. Kar je še posebej nenavadno za tisti konec Francije. Odrinili smo zgodaj zjutraj in se po treh urah vožnje najprej ustavili v St Maloju. Krasno mesto, obkroženo z morjem in peščeno plažo, mogočnim obzidjem, otočkom, na katerem je pokopan Réné de Chateaubriand, in ulico, ki se imenuje Ulica plesočega mačka (res, ne lažem):


Palačinke na vsakem koraku in vse mogoče bretonske specialitete, vključno s slanimi karamelami! Prvič sem tudi poskusila kougin amann, mljask! Okoli mesta je obzidje, po katerem se je možno sprehoditi (zastonj, ne tako kot v Dubrovniku!) in občudovati razgled z vseh strani.






Mont Saint Michel je bil prav tak, kot si ga človek predstavlja. Tak, kakršnega si zapomniš iz učbenika za francoščino v šoli. Obdan s presunljivo, krasno pokrajino. 



Edina stvar, ki mi je nekoliko pokvarila razpoloženje, a je na takih krajih pač neizogibna, so bile horde turistov. Morala sem se pošteno potruditi, da sem na fotografiji zajela samo Mt St Michel in ne še desetih avtobusov in 50 glasnih Američanov, ki mislijo, da so sami na svetu. Ne da bi posploševala, a zadnje čase sem ugotovila, da italijanski in španski turisti sploh niso najslabši. Mislim, da si to častitljivo mesto zaslužijo Američani. Decibeli njihovih pogovorov so nepredstavljivo visoki, poleg tega pa jih lahko še vsak kolikor toliko izobražen človek kjerkoli na svetu razume! A vseeno si nisem pustila ukrasti prijetnih občutkov ob ogledu samostana in prekrasnega razgleda z vrha. Pa čeprav sem se morala do zidu, od koder je bil najlepši razgled, pririniti s pomočjo komolcev ...

Samo še dva dni predavanj me čakata, potem pa težko pričakovani congés de Toussaint! Oziroma prvonovembrske počitnice! Odhajam v Berlin! Achtung baby! In za češnjico na vrhu smetane, po prihodu iz Berlina ostanem še tri dni v Parizu, oh my! Ja, težko mi je ... Sedaj tudi nima več pomena, da ne bi razkrila, da se že mesec in pol učim nemško in kot nalašč smo v zadnjih nekaj urah obravnavali prav besedišče in uporabne fraze, ki jih potrebuješ, da se znajdeš v mestu.

- Entschuldigung! Ich suche die Konditorei.
- Die Konditorei? Hmm, Moment mal. Gehen Sie geradeaus, ungefähr 100 Meter und dann gehen Sie links. Da ist die Konditorei!
- Vielen Dank!
- Bitte gerne!

Ha! Obvladam. Poročilo iz Berlina in Pariza torej še sledi. Res se veselim, v Berlin grem prvič, v Parizu pa sem bila nazadnje ... hm hm, če se ne motim, skoraj 3 leta nazaj. No, če seveda ne štejem kratkega postanka na montparnaškem pokopališču na poti v Angers. Ravno prav, da ga obiščem spet. Pariz, ne pokopališče. No, morda si bom pa vendar pordečila ustnice in se odpravila poljubiti nagrobni kamen Oscarja Wilda. Uh, tole se pa sliši precej morbidno. A ni videti tako, ko si dejansko tam. Priznam pa, da je vseeno nekoliko nagravžno. Morda pa svoje spoštovanje do tega izjemnega literata vendarle lahko izrazim še na kakšen drugačen način.

In ... še zadnja stvar o Francozih in njihovih bankah, enkrat je pa le treba narediti konec tej sagi! No, zadnja stvar o bankah. Vsaj upam. Prejšnji teden sem dobila bančno kartico, skoraj neverjetno! Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so za odprtje računa potrebovali tisoč in en dokument, kopijo, potrdilo ... Za dvig kartice na banki pa mi ni bilo treba pokazati niti svojega osebnega dokumenta. To, da sem povedala ime in priimek, je bilo dovolj. Kartica je prišla v kompletu z nekakšnim lističem, za katerega sem mislila, da skriva kodo za dvig gotovine na bankomatih. Seveda, bilo bi logično. A ne. Vse, kar je pisalo na malem lističu, je bilo opozorilo, da bo kartica aktivirana šele takrat, ko z računa dvignem nekaj denarja. Bila sem že doma, iz predala izvlekla vso pošto, ki sem jo bila dotlej dobila z banke, a kode za bankomate nisem našla. Sem mar neumna? Edine kode, ki sem jih našla, do bile kode za dostop do računa preko interneta. Ki pa so bile daljše od štirih cifer. Veste kaj, draga BNP Paribas, še enkrat pa ne bom hodila v vašo poslovalnico. Poslala sem jim mail, v katerem sem obrazložila situacijo. In gospa odpiše, brez kakršnega koli pojasnila ali opravičila, da je sprožila postopek in bom v prihodnjih dneh prejela code secret za svoj bančni račun. Sami razlogi za veselje, po dveh mesecih življenja v Franciji bom morda le lahko dejansko uporabila svojo novo bančno kartico!

ponedeljek, 17. oktober 2011

Francozi ne vejo, kdo je Julie Delpy!


Že več kot mesec je minil, odkar sem prišla v Francijo. Po enem mesecu in desetih dneh sedim v svoji sobi, ogrnjena z odejico, ki sem jo za 9,90 evrov kupila v trgovinici Autres Choses, eni mojih najljubših trgovin v Angersu. V mehko svetlo modro odejico sem ogrnjena, ker lastnica stanovanja še ni začela kuriti, radiatorji so ledeno mrzli, mene pa zebe. Očitno je to vsesplošna francoska muha, ker drugi kolegi pravijo, da tudi pri njih še niso vklopili gretja. Pa naj gre za študentske domove ali najeta stanovanja. Saj čez dan še niti ni tako hudo, zadnjih nekaj dni je bilo sončno in prav prijetno. Zunaj na soncu. Jaz pa živim v prvem nadstropju precej stare hiše in minula dva dneva sem ugotavljala, da je bilo popoldne zunaj topleje kot notri. Na mizi imam digitalno budilko (ki sem jo tudi kupila v Autres Choses), ki med drugim kaže tudi stopinje. 17,4. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam, a sprejemljiva bivalna temperatura se po mojem mnenju začne nekje od 21 stopinj dalje. Vsaj. In pika. Lastnica pravi, da naj bi jutri ali v torek prišel nek mojster in uredil zadevo. Srčno upam, da res.

Po enem mesecu življenja tukaj lahko tudi potrdim, da so Francozi in Francozinje relativno majhni ljudje. Ki pa vsekakor ne zanemarjajo svojega videza. Če primerjam s Slovenijo, so tukaj tako fantje kot punce bolj zrihtani, pa naj si bo to na predavanjih na faksu ali zvečer v lokalu. Zato sem že nekajkrat pomislila, da bi kar šla in si kupila kakšne čevlje z (visoko) peto, da bi se lažje »vklopila«, a sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi v tem primeru najverjetneje izstopala še bolj. Že tako sem večja od vseh žensk in od 70 % moških, kjerkoli se pojavim, s petami bi bilo pa še huje. Čevlje s peto si bom kupila in jih nosila na Nizozemskem!

Ugotavljam tudi, da Francozi pravzaprav sproducirajo precejšnje število filmov, težava je le v tem, da redkokateri zaide v slovenske kinematografe! Zato trenutno prednost, ki jo imam, ko živim tukaj, na veliko izkoriščam za obisk kina. No, ne hodim zgolj izključno na francoske filme, a doslej sem si jih ogledala 5, od teh so bili 3 v francoskem jeziku in 2 v angleškem. Les bien-aimés me je kljub dokaj zvezdniški zasedbi (Catherine Deneuve, Ludivine Sagnier, Miloš Forman) pustil dokaj hladno. Drugi na vrsti je bil Melancholia Larsa Von Trierja. Uh. O tem bi lahko razglabljala na več straneh. Sem pa kar vesela, da sem v tem primeru izbrala nedeljsko matinejo (karta za projekcije ob nedeljah ob 11h dopoldne stane samo 4,60 evra) in me je ob izhodu iz kina obsijalo sonce in ni bilo videti, da se približuje konec sveta. Tretji je bil LeSkylab, najnovejši film moje ljubljene Julie Delpy. Najbolj zanimivo pri tem je, da je vsak Francoz, ki sem ga doslej vprašala, če pozna Julie Delpy, odgovoril – ne. Zabavno, ko Slovenka Francozu razlaga, kdo je Julie Delpy, v katerih filmih je igrala in katere filme je režirala. No, Skylab je čisto v njenem stilu, odštekan, prisrčen, ljubek, zabaven … in še bi lahko naštevala. Priporočam. Če ga kje najdete. Hej, morda bo pa na Liffu! Četrti je bil sicer spet francoski, in sicer animirani film Un monstre à Paris. Film, ki ga otroku zavrtiš pred spanjem. Enak učinek je imel tudi name. In še vedno mi v glavi odzvanja ta prikupna glavna pesem, ki jo, mimogrede, izvaja Vanessa Paradis. Jap, tista srečnica, ki je ulovila Johnnyja Deppa. Nazadnje, to je danes, sem si pogledala še film Restless Gusa Van Santa. Priznam, da me film ni pustil ravnodušne. Kaj več pa prepuščam pravim filmskim kritikom in tistim, ki si boste film ogledali sami. Il en faut la peine. 

Prejle sem se vrnila z biljard večera, po katerem sem ugotovila, da je moja forma strmo upadla, odkar ne živim več v dijaškem domu! Se bo treba počasi spet vzet v roke! Začenši z dobrim spancem. Bonne nuit.

četrtek, 13. oktober 2011

Neumna pipa, zakleti torki in Saumur!

Pred nekaj dnevi sem razmišljala, da moram počasi spet kaj zapisati v tale blog. Razmišljala sem, o čem bom pisala, morda bi lahko o tej neumni pipi (pipah?), ki je ne in je najbrž tudi nikoli ne bom razumela:


Mislim - prosim? Kaj naj bi bila dobra stran takega umivalnika, če sploh obstaja kakšna? To je edini umivalnik, ki ga imam, zato moram tukaj tudi prati posodo. To sicer rada počnem s toplo vodo. Kar pa je tukaj možno le kakih par minut. Če odprem levo pipo, najprej priteče mrzla voda, ki nato postane nekoliko toplejša, a kmalu preraste v tako vročo, da se je kratkomalo ne morem več dotakniti. Ja, saj bom preživela. Mais ça m’énerve tellement…

O mojem kolesu - ne duha ne sluha. Vsakič, ko zagledam kolo takšne barve, kot je bilo moje, z upanjem preverim številko, a za zdaj še nisem imela sreče, da bi ga zares našla. Počasi plahni tudi upanje, da se bo to dejansko zgodilo. Ah, kaj pa je to 200 evrov, saj jih ne rabim, ane. Bom pač plačala, če se kolo ne najde.

Počasi bom začela verjeti, da so torki nekako zakleti. Prejšnji torek (no, v noči s torka na sredo) so mi ukradli kolo. V tokratni noči s torka na sredo sem se kot ponavadi vračala z Mardi Caféja in ko sem prišla do hiše, sem nič hudega sluteč skušala odkleniti vrata ograje, ki obdaja hišo, v kateri živim. Ta vrata se namreč ponoči zaklepajo. Vstavim ključ v ključavnico, ga narahlo obrnem in - puf! Pol ključa ostane v moji roki, pol v ključavnici. Prelomil se je, kot bi bil iz svinca. Ja super, ane! Kaj naj zdaj? Vrat vsekakor ne morem več odpreti, skušala sem z nohti izvleči preostanek ključa, a ni šlo. V redu, preplezati bo treba ograjo, na ulici pač ne bom spala. Hm, kako pa? Naj vam osvežim spomin, ograja je videti takole. Morda je na sliki videti manjša, a če stopim na zidek, mi seže nad boke. In nikjer vodoravnih prečk, na katere bi se lahko oprla. Aha, sem že omenila, da sem bila vrh vsega še v krilu in škornjih? Popolna oprava za plezanje čez ograjo, ki ima na vrhu še prav neprijazne špice. No, saj mi je uspelo. Še dobro, da je bila tema in ura pozna, da me (tako vsaj upam) ni nihče videl, in sem bila tisti večer spila samo eno pivo. Ko mi je uspelo preplezati ograjo (in si ob tem olupiti približno en kvadratni centimeter kože na desni dlani), sem bila pravzaprav vesela, da se mi je zlomil ključ od ograje in ne ključ od vhodnih vrat! V tem primeru bi res morala prespati na ulici ... In še dokaz:


Potem sem še nekaj poskušala, da bi s pinceto izvlekla tisti kos ključa iz ključavnice, ampak z notranje strani je bilo nekako nemogoče, še enkrat pa res nisem želela plezati. Zato sem na vhodnih vratih pustila listek za lastnico stanovanja in obrazložila, kaj se je zgodilo. Na srečo je bilo z notranje strani možno s ključem odkleniti vrata, tako da gospe Nelly ni bilo treba navsezgodaj zjutraj plezati čez ograjo. Nek blazen pametnjakovič pa je kasneje skušal z zunanje strani potisniti svoj ključ v ključavnico in tisti nesrečni košček porinil še bolj v notranjost, tako da mi sedaj tudi pinceta bore malo pomaga. Zvečer je gospa Nelly prišla trkat na moja vrata in ni bila ravno dobre volje. Ampak, gospa, nisem nalašč! Nekaj je jamrala, da nima časa, da bi se s tem ukvarjala, vsaj do konca tedna ne. Rekla je, da naj jaz poskusim najti kakšno rešitev, sicer bo pač morala ona. Hja ... lahko poskusim. S seboj iz Slovenije sem seveda prinesla kovček z orodjem, imam 37 različnih klešč in vseh vrst žic in 14 izvijačev. V Angersu tudi poznam vse ključavničarje, ključarje, orodjarje in podobne rokodelce. NOT. Kaj naj, najbrž nič. Sploh pa bom zdaj nehala govoriti o tem in se lotila kakšne veliko bolj prijetne tematike.

Recimo tega, da sem (in nadaljnje vrstice z veseljem posvečam vsem svojim dragim bivšim sošolcem iz gimnazije!) bila v nedeljo nikjer drugje kot v Saumurju! Ja, grad še stoji, nič kaj se ni spremenil v teh ... huh /preveč, da bi ženska priznala/ letih. Nadvse prijetno mestece je tole, seveda sem se pa široko ognila gobjemu muzeju, mislim, da je bilo enkrat več kot dovolj, če ne celo preveč. Nečemu se pa nisem ognila, in to je bil ogled vinske kleti. En evro, ogled kleti in degustacija petih vin! Seveda so dosegli svoj cilj, saj smo skoraj vsi na koncu kupili buteljko ali dve, a vendar. Poštena cena. Sploh pa - v francoski trgovini lahko ure in ure zabiješ pred policami z vini in tuhtaš in tehtaš, katerega bi kupil. Višja cena pa ne pomeni nujno tudi višje kvalitete. Tukaj pa sem imela priložnost degustirati in zatem kupiti to, kar mi je bilo všeč. In to je:


Ko smo po ogledu vinske kleti pričeli z drugim dejanjem, torej degustacijo, so nas peljali v prostor, ki mi je bil tako znan, da bi skoraj dala roko v ogenj, da smo bili tam tudi pred ... leti na ekskurziji z gimnazijo! Morda bo še komu znano:


Zdaj pa še fotografija, ob kateri kar vidim Ambroža, kako s kitaro v roki in otožnim izrazom nesrečnega trubadurja prepeva: "Saumuuuuuuuur, niiimaaaaaaam teeeeee raaaaaaaad!"


četrtek, 06. oktober 2011

Prelepo, da ...

... bi bilo res?
Niti teden ni minil, odkar sem dobila kolo in že me je v sredo zjutraj pred hišo pričakalo najneprijetnejše presenečenje. Ob 10h sem se odpravila na prvo jutranje predavanje, zaklepam vhodna vrata, se ozrem na levo in - KAJ?! Ni ga bilo. Stopim zraven, nepremično zrem na mesto, kjer sem zvečer pustila kolo, in ne morem verjeti svojim očem. Ne, ni ga. Dve minuti sem stala kot vkopana, ampak dejstvo, da so mi kolo ukradli, se ni spremenilo. Morala sem pohiteti na faks, ker sem bila že pozna, a predavanju nisem najbolj zbrano sledila. Zatem sem šla spet domov, poklicala lastnico stanovanja, če je morda ona zjutraj, preden je odšla v službo, videla kolo. A ga ni. Torej so ga najverjetneje sunili ponoči. Kaj naj zdaj? Še enkrat sem se lotila branja pogodbe, ki sem jo podpisala, ko so mi izročili kolo. Ja, treba bo na policijo. Še dobro, da obstaja Google in Google zemljevidi, v nekaj minutah sem vedela, kam se moram podati. Ni bilo daleč, kakih 10 minut hoda stran.
Vstopim, se prijavim pri prvem okencu, pokažem osebno, povem, da so mi ukradli kolo. "V redu, usedite se, gospodična, vas bomo poklicali, ko boste na vrsti." Sprva sem se že ustrašila, da bom morala čakati bogve koliko časa. A me je kaj kmalu po imenu poklical (dokaj) postaven francoski policist. Saj sem že navajena, moje ime iz francoskih ust vedno zveni nekako takole: "Kristiná Ri-ter". H izgine neznano kam. No, to niti ni še tako hudo, kaj bi šele bilo, če bi moje ime vsebovalo kakšen "j" ali, Bog ne daj, "č" ali katerokoli črko s strešico ... Če bi mi bilo ime Janja, bi postala "Žanža", hihi. Pardon, naj se vrnem k stvari. Torej, poklical me je postaven francoski policist, za moj okus nekoliko preveč vase zaverovan, ampak prijazen, temu ne morem oporekati. Stvar je minila dokaj hitro: ime, datum rojstva, kraj rojstva (tu imam prav tako vedno blazne probleme, že v Bruslju jim nikakor ni šlo v račun, da sem se rodila v Š(!)empetru pri Gorici ... zato pač zdaj enostavno rečem, da sem se rodila v Sempetru, kaj pa naj, ponavadi niti nimajo toliko prostora v računalniških obrazcih, da bi celo ime stlačili noter), kje živim v Angersu, kje je bilo moje kolo, kdaj je bilo ukradeno ... Dobila sem obrazec, policist mi je še povedal, da me bodo poklicali, če najdejo kolo. Če ga najdem jaz, ne smem sama ukrepati, ampak moram poklicati njih. Okej!
Zatem sem odšla še na Vélocité, kjer izposojajo kolesa. Tam so mi povedali, da so vzpostavili prav svojo službo, ki išče njihova ukradena kolesa. Ta so namreč enaka (enakega modela), a različnih barv. Vsako kolo je tudi opremljeno s svojo serijsko številko in moje je sedaj zabeleženo kot ukradeno. Številka je 1512, če ga kdo kje vidi ... Če ga ne najdejo v času, ko bi ga sicer morala vrniti, ga bom morala plačati. Zato lepo prosim, stisnite kakšno pest, da ga najdejo! Ali da ga najdem jaz, vseeno. Da bo le najdeno! Ne smem preveč razmišljati o tem, ker me kaj kmalu prevzame slaba volja ... Bom raje razmišljala o tem, kako mi odpade faks jutri, pa v ponedeljek tudi, in čaka me štiridnevni vikend! Škoda le, da se je vreme sfižilo, ampak navsezadnje je vendarle jesen, kajneda.
Ob torkih bom še naprej hodila na bretonske plese in se zabavala ob opazovanju nekaterih, ki so popolnoma brez ritma (se opravičujem za svojo morebitno nesramnost, ampak - tako pač je). Saj ne da bi sebe imela za nevemkakšno brilijantno plesalko, a nekateri res ne znajo skupaj spraviti niti dveh najosnovnejših korakov ... Pa saj se jim ne naglas posmehujem, samo naskrivaj se muzam (če pa to ni čuden glagol). Enako počnem ob četrtkih na latino plesih, hihi. Pa kaj, prav gotovo se kdo na enak način posmehuje meni, ko ... kaj pa vem ... ah, ne vem. Mogoče se pa ne lotevam stvari, ki mi res, ampak res ne grejo. Mogoče sem čudna? Kdo bi vedel. Hej, ukradli so mi kolo, za katerega bom mogoče morala plačati 200 evrov, prav lahko si privoščim malo zabave, ko opazujem anti plesne talente! In z veseljem dovolim, da se kdo drugi posmehuje meni, aha! Zdaj sem se domislila - recimo, ko se trudim, da bi smučala! V tem pa res nisem profesionalec, a upam, da tudi ne popolnoma izgubljen primerek.

nedelja, 02. oktober 2011

Francoski Portorož, domače palačinke in najboljši sladolet

Kdo bi si mislil, da se bom prvega oktobra zvečer vračala nazaj v Angers v prijetno hladnem TGV-ju in v svojem odsevu v oknu opazila, da so moja ramena rdeča od sonca!
Z nekaj puncami smo se v soboto odpravile v La Baule-Escoublac, prestižno francosko obmorsko letovišče z neskončno peščeno plažo. Tam nikar ne pričakujte kakega centre historique ali prisrčne starinsko opremljene palačinkarnice. Zaman bi se nadejali tudi kakšne plage sauvage, kakršnih je bilo na pretek v Le Croisicu. Sem pa imela priložnost videti mnogoštevilne hude carje na svojih še bolj hudih motorjih, ob cesti parkirane Porscheje (pravkar sem za vsak primer preverila, če sem prav napisala Porsche in - sem!), stare strice z velikimi trebuhi na balkonih hotelov v prvi vrsti, takoj ob morju, v družbi malo manj starih gospodičen v visokih petah in s torbicami raznovrstnih živalskih vzorcev.
Sicer imam raje mesta, kot je bil Le Croisic, in tudi za soboto sem navijala, da bi se raje odpravili v Pornichet, vendar nas je bilo veliko in nazadnje je demokratično prevladala večina in z njo tudi naša destinacija - La Baule. Seveda nam ni bilo hudega. Piknik na peščeni plaži, ko še ni bila tako natrpana, čofotanje po sploh ne tako mrzlem morju, verjetno najboljši (in ne ravno najcenejši) sladoled, kar sem jih kdaj jedla in nenavadno vroči prvooktobrski sončni žarki. La Baule je kot Portorož. Samo da je večja. Vzdolž cele obale hotel pri hotelu, casinoji, apartmaji, mondene trgovine. Mladi in stari Francozi in Francozinje, Francozinje s svojimi "nonšalantno" "kao neurejenimi" dolgimi lasmi (ne razumem, kako jim uspe tako dobro izgledati (požvižgam se na to, kaj pravijo lektorji) s temi delam-se-da-me-ne-briga-kako-je-videti pričeskami; če jaz to poskusim - ah, raje niti ne poskusim), "zanemarjeno" neobriti Francozi, vsi pa nosijo 1001 različico Ray Ban očal. Kaj pa drugega. La Baule z leve, z desne in od spredaj:




Potem je bil tu še sladoled. Najbrž ni veliko takih, ki me vsaj približno poznajo, in ne bi vedeli, da sem jaz pravzaprav Kristina Sladoledina. V sladolednici Amorino lahko kupiš sladoled treh velikosti: majhen, srednji, velik. V kornetu ali v lončku. Plačaš glede na velikost, število okusov, ki si jih lahko izbereš, pa naj bi bilo neomejeno. Lahko torej izbereš samo dva okusa in tako dobiš večjo količino vsakega, lahko pa izbereš šest okusov in dobiš malo manjšo količino vsakega. Kdo ugane, katere okuse sem izbrala in ali je na spodnji fotografiji majhna, srednja ali velika coppa?


Ker smo se zmenile, da bomo imele piknik na plaži, sem se v petek odločila in spekla palačinke, jih namazala z Nutello, jih zložila v trikotničke in spakirala v plastično posodo. Ko smo pojedle prvi del piknika in je bil čas pravšnji, sem iz torbe potegnila magično škatlo in vsaki od punc ponudila palačinko. Zanimivo, morda to tudi spada na področje medkulturne komunikacije in medkulturnih razlik, ampak speči palačinke zame pač ne pomeni nevemkakšnega napora. Pravzaprav lahko to skorajda naredim z levo roko in zavezanimi očmi. Ampak kolegicam, ki so bile z mano, predvsem tisti iz Kanade, se je to zdelo veliko bolj navdušujoče, kot sem se bila nadejala. 
"A ... palačinke si kupila v trgovini in si jih namazala z Nutello?"
(skromen nasmešek) "Ne. Kupila sem jajca, mleko in moko in sem jih sama spekla."
"A-ha." (tišina)
Oh, kako malo je potrebno, da narediš velik vtis na ljudi! Sicer v svoji sobici nimam kapacitet, da bi lahko skuhala večerjo s petimi hodi, saj imam zgolj eno samo električno ploščo za kuhanje. Ena sama električna plošča in ena ponev pa povsem zadostujeta za pripravo palačink! Nadvse zabavno.
Sicer pa se zdaj resnično nimam več nad čim pritoževati (do nadaljnjega). Imam kolo (vijolično in rdeče!), imam svojo kartico za popuste 12-30 (édition limitée, če ni to super), na banki so končno nehali težiti in tokrat resnično pričakujem, da bo v tednu dni moj račun odprt! To bi bilo namreč res priročno, saj sem dobila tudi pošto s CAF-a, da je bilo z mojo prošnjo vse v najlepšem redu (skoraj ne morem verjeti, hura za Francoze!) in od oktobra dalje začnem prejemati finančno pomoč, hvala francoska vlada, še en plus za Francoze.
... in še fotografiji mojega krasnovitega kolesa:



Morala bi v pralnico, pa sem se nazadnje odločila, da pranje perila nikakor ni nedeljsko opravilo, zato se bom tjakaj podala jutri. Sem raje packala novo objavo na blogu. In delala domače naloge za faks. Zdaj pa ... še malo branja pred spanjem. Kupila sem si francosko revijo Positif oz. "revue mensuelle de cinéma", notri so prispevki o Larsu von Trierju, Pedru Almodovarju, Woodyju Allenu, juhej, že bereem.

p.s. Jaz sem pač jaz in enega in istega ozadja na svojem blogu se hitro naveličam, zato lahko pričakujete, da se bo velikokrat menjalo. Ne morem si pomagati, toliko različnih ozadij je in veliko njih mi je všeč, zato enostavno ne morem izbrati enega samega. Za vedno.