Singapur

Zdaj sem se že privadila na HCMC, na njegove prijetne in manj prijetne vonjave, onesnažen zrak, kupčke in kupe smeti ob cesti, kaotičen promet ... In prav zato je bil izlet v Singapur še toliko bolj "ekstremen", če lahko tako rečem. Singapur je pravo nasprotje HCM City-ja (tudi Hošimin po slovensko menda).
Pravilo na pravilo, oznake (predvsem prepovedi) povsod, kamere na vsakem koraku. Sklepam, da ni niti enega kvadratnega centimetra mesta, ki ne bi bil pokrit z varnostnimi kamerami. No, razen zasebnih domovanj najbrž. Ko stopiš na podzemno, je tako čisto, da bi skorajda lahko jedel s tal. Seveda, metanje smeti na tla je strogo prepovedano! Na podzemni je prepovedano tudi pitje in uživanje hrane. Kazen za prekršek: 500 singapurskih dolarjev (nekaj več kot 300 evrov)!

Najbolj sem se sicer nasmejala ob tem obvestilu:

No durians! Saj ni čudno, ko pa res smrdijo! Pred kratkim sem šele ugotovila, zakaj v vseh supermarketih, kamor sva zašla z Maximom tu v Hošiminu, tako smrdi! Ni mi bilo jasno, vonj je bil podoben gnilemu zelju ... Zdaj vem, duriani! Prav zanimivo, vsi tujci (Zahodnjaki), ki sem jih tu srečala, sovražijo ta sadež, medtem ko tu iz njega delajo vse, od sladoleda do marmelad, palačink ... Bljak.
Je pa zaradi številnih prepovedi, zapovedi in pravil Singapur veliko čistejši in manj onesnažen kot Hošimin. Tudi promet poteka povsem nekaotično (vozijo sicer po levi, tako kot v Veliki Britaniji) in prav vsi, pešci in vozila, na semaforjih čakajo na zeleno luč, kot v Sloveniji!
Večina prebivalcev Singapurja je Kitajcev, potem so tu še Indijci, Malezijci in nazadnje še drugi ne-azijski tujci. Singapur je bil včasih britanska kolonija. Naš hostel je bil v predelu Little India, indijski četrti torej. Veliko indijcev! Moški s košatimi brki in ženske v pisanih sarijih, s pikami med obrvmi in uhani v nosu. Ogromno trgovin z indijskimi oblačili, hrano, zlatim nakitom.

Little India.

V času našega obiska je ravno potekal indijski (oziroma bolje rečeno hindujski) praznik Deepavali (praznik zmage luči nad temo) in cela indijska četrt je bila okrašena v ta namen.

Happy Deepavali!

Potem je tu še Chinatown, kjer za 3 singapurske dolarje lahko poješ že prav pošteno kosilo!

Chinatown je sicer poln trgovinic s hrano, predvsem pa pisanih stojnic s tako in drugačno bolj ali manj uporabno kramo.

 

V Chinatownu je tudi gromozanski budistični tempelj (v Singapurju je versko gledano največ budistov), ki sicer nima zgodovinske vrednosti, saj je bil zgrajen pred kratkim, je pa res zelo velik in zelo okrašen, v zgornjih dveh nadstropjih pa je nekakšen muzej, kjer je predstavljeno življenje Bude (oziroma Siddharte Gautame, kakor se je v resnici imenoval) z veliko razstavljenimi kipi in drugimi artefakti, tudi zelo starimi. Iz spoštovanja do svetišča je prepovedan vstop s prekratkimi hlačami ali majico, zato sem si okrog bokov ovila nekakšno rjavo ogrinjalo, ki si ga lahko pred vhodom sposodiš. Moram priznati, da me je prostor navdahnil, saj se je prav čutilo, da gre za sveti kraj. Videla sem tudi več ljudi, ki so tja prišli iz verskih razlogov, torej ne turistov, in so na oltar polagali darove, klečali in molili.

Tempelj zunaj.

Tempelj notri, pogled na "glavni oltar".

Detajl.

Jaz v rjavem ogrinjalu.

Singapur pa ima tudi zelo moderen predel mesta. Mimogrede, baje je vsak šesti Singapurec milijonar. Avtomobili so tam menda izjemno obdavčeni (in tako stanejo trikrat več kot recimo pri nas), a se po cestah vseeno vozijo številni Mercedesi, BMW-ji, Porcheji, celo več Ferrarijev smo videli. Najbolj pompozna stavba je gotovo konstrukcija, ki je videti, kot bi ladja nasedla na tri visoke stolpnice. V notranjosti je hotel, na vrhu pa bazen s palmami.

Spodaj levo je stavba v obliki lotusovega cveta, kjer domuje singapurski muzej znanosti in umetnosti (Science and Art Museum). Zaščitni znak Singapura je lev, saj malezijsko ime za mesto (Singapura) pomeni "Levje mesto". V predelu Marina Bay, kjer se nahaja tudi zgoraj opisana stavba, a na drugi strani zaliva, stoji velikanski kip leva (pravzaprav pol lev - pol riba), ki "bruha" vodo.

 

Pogled na moderni del mesta.

Singapur ponoči.

Art and Science Museum je sploh veličasten, predvsem mi je bil všeč zunanji predel z nekakšnim "ribnikom", kjer so rasli lokvanji.

Plus točka za Singapur je gotovo hrana, saj se tu zmešajo okusi Indije, Kitajske, Malezije in še česa. Prvi večer smo jedli kot kralji! Bili smo v restavraciji po principu all you can eat, kjer je prehranjevanje videti nekako tako: Posedeš se za mizo, sredi katere je luknja, pod njo pa grelec. Nanjo položijo lonec, razdeljen na dva dela. V enem je nepekoča juha, v drugem pekoča. Vsak dobi kozarec, krožnik, skodelico, žlico in palčke (saj veste, palčke za jesti) in vsak se odpravi "na lov" za surovo hrano, ki se jo potem skuha v juhi: ribe, morski sadeži - raki, školjke, zelenjava, rezanci, razne vrste mesa, izbira je ogromna. Jaz sem seveda napadla predel z morsko hrano in za mizo prinesla zvrhan krožnik školjk, rakov, hobotnic, kalamarov ...

Takole je bila videti juha (oz. juhi) pred pojedino.

Moj zvrhan krožnik.

Pristno veselje.

Post festum.

Druga največja religija v Singapurju je krščanstvo, zato je bil predvsem moderni center mesta okrašen v pričakovanju božiča, seveda takega, komercialnega božiča. Pred vsakim nakupovalnim centrom je stala božična smrečica (seveda umetna, v tisti vročini prava nikakor ne bi preživela), vrtela se je cheesy božična glasba. Prav zanimivo, ampak prvič v življenju bom božič pričakala nekje, kjer zima ne obstaja. In lahko si predstavljate, da je hecno poslušati "Let it snow, let it snow, let it snow", medtem ko švicaš kot blesav in je zunaj tam nekje 34 stopinj!

Z Maximom sva se odločila, da se iz firbca odpraviva še v singapurski casino (za tujce je vstop brezplačen) in tam je bilo kaj videti! Sama sploh še nikoli nisem bila v casinoju, a mislim, da si je singapurskega vredno ogledati. Si kar predstavljam, da veliko ljudi zajame mrzlica in tam zapravijo velike vsote denarja. Gotovo je takih več kot tistih, ki tam dejansko kaj zaslužijo ...

Singapurski casino prvič.

Singapurski casino drugič.

Za konec še en utrinek singapurske izkušnje: Važno, da Azijci še na majice nalimajo Gangnam Style!

Vietnamska poroka

Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Že nekaj časa je minilo od tega in končno sem našla čas, da napišem poročilo o vietnamski poroki. Že odkar mi je Maxime povedal, da sva povabljena na poroko, sem se tega resnično veselila, ker mislim, da je to odlična priložnost za malo bližji vpogled v kulturo in običaje nekega naroda.
Poročila sta se sicer Vietnamka in Kanadčan, a je bila poroka tradicionalno vietnamska. Z Maximom sva bila ženinova povabljenca in sva morala biti na dan poroke (bila je nedelja) ob 7h na njegovem domu. Vhod v hišo je bil okrašen z veliko cvetja, na žalost umetnega.
Na sploh je tu v Vietnamu malo morje trgovin in trgovinic, kjer prodajajo rože, umetne rože. Iz njih izdelujejo umetelne vence, ikebane, šopke ... Za moj okus daleč preveč kičasto, a vseprisotno.

Prestrašeni ženin pred kičastim vhodom.

Ženina je spremljalo več mladih fantov, pražnje oblečenih, ki so nosili darove za nevesto in njeno družino. Ti so bili položeni v posode, pokrite z rdečimi in zlatimi prtiči.

Postrojeni fantje na poti do nevestine hiše.

Pred nevestino hišo nas je pričakala njena družina (nevesta je bila še kar nekaj časa skrita) in (v nasprotju s fanti na ženinovi strani) kopica mladih deklet, oblečenih v tradicionalno vietnamsko oblačilo ao dai (sestavljeno iz svilenih širokih hlač in tunike).

V ozadju dekleta v pisanih ao daijih (vmes dve kuri, ki prečkata cesto).

Zatem so se postrojili v dve vrsti in skozi "prehod" se je nato sprehodil ženin.

Nas, ženinove povabljence so zatem nekako stlačili v spodnji prostor hiše (morda tukaj velja omeniti, da so vietnamske hiše večinoma zelo ozke, v spodnjem nadstropju pa je ponavadi nekakšen predprostor, kamor ponoči pospravijo skuterje in odložijo obuvala, in kuhinja, včasih še stranišče). Tam je bil postavljen nekakšen oltarček z umetelno zloženim sadjem v obliki zmaja, svečami in fotografijami (tako sklepam) umrlih sorodnikov. Stena je bila okrašena z rdečimi napisi v čast ženinu in nevesti.

 

Nevestina družina. Za precej smeha je poskrbela njihova nerodnost pri črkovanju ženinovega imena. Kdo ugane, kaj je narobe?

Ženinov predstavnik nevestini družini izroči darila.

Med darili sta tudi prstana.

Nevestina starša polagata darila na "oltar".

Nevestin oče med nekakšno zahvalo.

Žal med samim "obredom" nisem ničesar razumela, ker je vse potekalo v vietnamščini. Zato sem si pač po svoje predstavljala, kaj, zakaj in kako se je dogajalo. Darove, ki jih je prinesel ženin, so "razpakirali" in pokazali prisotnim, med njimi so bili prstani, več kosov nakita, sadje in morda še kaj, česar nisem uspela razbrati. Seveda, sveče. Nekaj teh reči so nato postavili na oltar, s čimer so se verjetno zahvalili preminulim članom družine in počastili spomin nanje.
In končno je prišla na vrsto tudi nevesta!

Nevestin prihod v tradicionalnem ao daiju in tradicionalnem pokrivalu.

 Zatem je sledila vrsta obredov, kot so polaganje sadja na oltar, pozdrav nevestinih staršev in družine, ženinovih povabljencev, potem sta si izmenjala prstana, potem je ženin nevesti nadel ves nakit, ki ga je prinesel (najmanj tri verižice, več prstanov, uhani, zapestnice). Dogajanje je ves čas budno spremljal in nadziral fotograf, ki smo ga tuji udeleženci poroke poimenovali kar "Nazi photographer". To je bil namreč najbolj tečen in ukazovalen fotograf na svetu! Vsak najmanjši korak, ki sta ga mladoporočenca izvedla, je moral posneti. Natikanje prstana. Natikanje verižice. Druge verižice. Natikanje uhanov. Poklon. Izročanje šopka. Poklon. Nasmeh. Poljub. Najbolj smešno pri tem je bilo, da je nakit nevesti pred tem nadela že njena mama, potem se je pa ženin delal, da ga natika sam, fotograf pa je vse to posnel. Imela sem občutek, da se vse dogajanje vrti okoli fotografa in ne mladoporočencev. Kot da je bil smisel dneva posneti čimveč fotografij in ne imeti se lepo in si v veselem vzdušju obljubiti večno zvestobo.

Starejši gospod na desni je še preživel francosko vladanje Vietnamu in spada med tisto generacijo, ki še znajo govoriti francosko! Danes to ni več tako moderno, veliko bolj "in" je učenje angleščine ...

Zatem sta ženin in nevesta prijela oglati pladenj, ki ga vidite na zgornji sliki na mizi, ga odnesla od svata do svata in vsakemu v majhnem lesenem kozarčku ponudila požirek pijače, ki je bila v "čajniku" na sliki. Sprva sem mislila, da gre za čaj, a je bilo nekaj močnejšega. Nasploh smo bili tuji udeleženci svatbe nekako zgubljeni, ker je cel proces potekal v vietnamščini in nam je bilo bore malo jasno, kaj se dogaja. Tako nismo bili prepričani, ali moramo iz ponujenega kozarčka zares srkniti ali se moramo samo delati, da to počnemo. Sama sem nazadnje le pomočila ustnice in ugotovila, da je šlo za nekakšen alkohol. A nimam pojma, kakšen.
Sledilo je obdarovanje mladoporočencev s strani nevestine družine. Tradicionalno povabljenci na poroko podarijo denar (kolikor pač lahko), s čimer ženin in nevesta običajno pokrijeta stroške svatbe, morda pa jima tudi ostane še kaj za povrh. Denar se izroči v rdečih ovojnicah.

Ženinovi povabljenci takrat še nismo smeli izročiti daril, na vrsto smo prišli šele na večernem slavju. Nekaj časa smo še ostali pri nevesti doma, pili čaj in jedli pecivo, potem pa v restavracijo na kosilo!

Pecivo in čaj.

Na kosilu nas je spet čakala prava vietnamska pojedina. Solata, piščanec (oziroma kar kura, vedno namreč zraven dobiš tudi glavo!), riba v nekakšni sladko kisli omaki in nazadnje "hot pot" (juha, ki se greje in zavre kar na mizi, posodo namreč postavijo na grelnik, potem pa kar sami notri zmečemo, kar pač notri paše).

Nepogrešljiv čili vedno na mizi.

Že omenjena kurja glava.

Riba v sladko kisli omaki

Juha in zelenjava, ki smo jo nato zmetali vanjo.

Rezanci in morski sadeži, ki so prav tako končali v juhi.

Ko je bila nared, je bila stvar na mojem krožiku videti nekako tako. Njami!

Midva z veselim parom.

Vietnamska poroka je zelo zanimiva zadeva. Ko smo zaključili s kosilom, smo se (morali) odpraviti domov. Kar naenkrat so se vsi pobrali in nam spet ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja. Razložili so nam, da se gre zdaj domov, ob 5. popoldne pa se znova dobimo za večerno slavje. Za katerega se je potrebno preobleči! Tako smo se za par ur odpravili domov, popoldne pa smo se prestavili v dvorano, kjer je (vsaj kolikor razumem) potekalo glavno slavje. Tokrat je bilo povabljencev veliko več, nevesta se je preoblekla v belo poročno obleko, prostor, kjer smo jedli in pili, pa okrancljan do onemoglosti. Res, povsod spet umetne rože, umetna velikanska torta (sklepam, da je bila iz stiroporja), luči vseh barv in sluzasta muzika.

Midva velikana s preoblečeno nevesto in enakim ženinom.

Okrancljana dvorana. Rože so umetne, v ozadju levo večnadstropna umetna torta.

Poleg dvorane, kjer je potekala "naša" poroka, je bilo še nekaj drugih dvoran, kjer so prav tako potekale poroke, ena zraven druge. Naše slavje se je začelo s plesno točko približno 10-letnih deklic, ki so me navdušile, čeprav se mi je na trenutke njihovo zibanje bokov zdelo preveč seksi za njihovo starost.

Potem sta na prizorišče stopila ženin in nevesta, spremljale so ju nekakšne družice, ki so držale kresničke (ja, res je bilo vse precej kičasto ...). Stopila sta do piramide iz kozarcev, kamor sta natočila neko rdečo pijačo, ki pa sta si jo privoščila zgolj onadva, potem sta se prestavila do umetne torte, se delala, da jo režeta in vse to je budno spremljal Nazi photographer, ki je škljocnil na vsak njun korak. Nobene spontanosti in pristnosti, vse, kar sta naredila, je bilo nekako nastavljeno, da je lahko fotograf ovekovečil vsak trenutek tega "nepozabnega" doživetja.

Imela sem občutek, da je imelo prav vse, kar sta mladoporočenca naredila, poseben namen. In to ni bilo imeti se lepo in uživati, ampak nastavljati se fotografu. Sledila je večerja, sestavljena iz več hodov, in spet je bilo vse nadvse okusno. A strašansko natempirano! Sploh še nisem do konca pojedla solate, pogledam stran in že mi jo natakarji odnesejo! Hop, naslednja jed. Hitro, hitro pojej ... iiiiin že je na mizi naslednja. Vmes so nas "zabavali" trije ali štirje pevci, oh ko bi to slišali! Predstavljajte si najbolj bedno muziko 80. let, sintisajzer do konca plus hruleč glas, ki prepeva v vietnamščini, da o intonaciji niti ne govorimo ...
Vmes, sploh ne vem, kdaj točno, se je nevesta spet preoblekla, tokrat v svetlo modro princeskasto Barbie svetlečo obleko. Z ženinom sta, medtem ko smo mi jedli, hodila od mize do mize, kjer sta se vsakič slikala, ob vsaki mizi najmanj trikrat, da so le vsi svatje prišli na vrsto. Sedeli smo namreč ob okroglih mizah. Glavni je bil seveda spet fotograf, ki ni poznal heca in se mu ni zdeli prav nič smešno, če smo zavlačevali, se norčevali in kakorkoli oteževali njegovo nadvse pomembno delo! Sploh ne vem, če sta mladoporočenca kaj pojedla! Saj sta ves čas letala naokoli od mize do mize ...
Kar naenkrat pa je bilo vsega konec. Komajda sem končala z juho, že so prinesli desert (grozdne jagode na kosih ledu), ki ga je kaj kmalu zmanjkalo in nenadoma so vsi izginili. Res. Naenkrat so vsi odšli, slavja je bilo konec. Nevesta je izginila (šla se je preobleči v vsakdanja oblačila) in natakarji so začeli pospravljati stole, rože, mize, vse. Ura je bila okoli 9h zvečer. Nihče ni plesal, nihče se pravzaprav zares ni poveselil. Videti je bilo, kot da je bilo vse skupaj ena sama velika instalacija in nastavljanje objektivu. Hrana je bila sicer okusna, a vzdušje precej brezvezno. Vsaj za moj okus in pričakovanja, ki sem vajena velikih porok, na katerih se žura do jutra. Utegnila sem še poslikati tole kurjo glavo v juhi:

Zunaj sem še opazila, da sta bila na sliki, ki je oznanjala, da se v notranjosti odvija poroka Donalda in Diem (izg. Jem), ženin in nevesta spet drugače oblečena!! Ne vem, kdaj je potekalo slikanje, ali je bilo to vmes (med kosilom in večerjo) ali morda na kakšen drug dan, a nevesta je za cel poročni "postopek" zamenjala štiri obleke.

In tako smo se že pred 10. uro zvečer odpravili domov. Zanimiva izkušnja, tale vietnamska poroka, predvsem tisti prvi del, sestavljen iz premnogih obredov in običajev, med katerimi nisem vseh razumela, a jih je bilo kljub temu zanimivo spremljati. A vseeno ostajam privrženka porok, kakršne imamo v Sloveniji, kjer ta pomemben korak preživiš in proslaviš v družbi družine in prijateljev, ne pa z nenehnim nastavljanjem fotografskemu objektivu.