Z okusom po eteričnih oljih pomarančne lupine

Spet mineva cela večnost, odkar sem nazadnje pisala. Res je, na začetku sem bila bolj zagnana. Je pa tudi res, da se je na začetku dogajalo več stvari, več je bilo novega in potencialno zanimivega za prelitje v pisano obliko. Prav tako pa je res, da je razlog, zakaj zadnjih 10 dni nisem nič novega objavila na blogu, več kot opravičljiv.
O tem najraje ne bi izgubljala preveč besed, a če na kratko povzamem: začelo se je z zobobolom, ki je prerasel v najhujši zobobol v mojem življenju (in upam, da bo pri tem tudi ostalo), petkratni obisk zobozdravnika, jemanje antibiotikov, zabuhlo lice, cel teden neprespanih noči, bore malo prehranjevanja (pozitivna stran tega - pas na hlačah sem lahko zategnila do ene luknje več, dobra priprava na prihajajoče praznike), nepredstavljive bolečine na zobozdravniškem stolu (moja paranoja pred zobozdravniki se je še povečala) in solze bolečine ter minus dvesto evrov za zobozdravniške storitve, menda dobim vse povrnjeno, bilo bi lepo. Zdaj sem zdrava. Lahko jem, lahko spim, pogrešala sem ti dve esencialni človekovi dejavnosti!
Pred to bolečo izkušnjo pa sem preživela nekaj mnogo prijetnejših izkušenj: nogometno tekmo v Nantesu, ekskurzijo v tovarno Cointreauja in suši večerjo.
Naj se stvari lotim po kronološkem zaporedju in začnem s tekmo. Sicer si ne bi zapomnila, a še vedno imam karto, zato vem, da je bilo to 25. novembra. Uh, pa je res že kar nekaj časa od tega! Šla sem s tremi Francozi in sedeli smo na tribuni, kjer so bili najbolj strastni navijači FC Nantesa. Ah ja, babja pamet - lahko bi povedala, kdo je igral. Torej, tekmo sta igrala FC Nantes in Monaco. Zmagal je Nantes, in sicer 3:0. Videli smo celo pet golov, a sta bila dva od njih razveljavljena (v nogometna pravila se raje ne bom spuščala, čeprav celo menim, da imam kanček pojma o tem). Na licu mesta sem se zavedela, da sem pravzaprav prvič na (večji) nogometni tekmi! Bila sem že na košarkaški, rokometni, smučarski ... tekmi, nogometni pa ne! In, ha! Bilo je nadvse zabavno, sploh ker je bilo toliko golov in se je domača publika naravnost razvnela. In seveda ni manjkala niti francoska (oziroma bolje, nanteška) različica "Kdor ne skače ni ...", v tem primeru "Qui ne saute pas n'est pas nantais!"

Druga na seznamu mnogo prijetnejših izkušenj je "ekskurzija" v tovarno Cointreauja. Spomnim se, že dolgo nazaj, kako je moja mami imela steklenico Cointreauja v naši omarici s tovrstnimi priboljški in spomnim se, da mi je bil okus blazno všeč! Tako nekako po pomarančah ... In preden sem prišla na izmenjavo v Angers, sem nekje odkrila, da Cointreau izdelujejo prav tu! Kasneje smo izvedeli, da je možno tovarno tudi obiskati, na koncu ogleda pa sledi še degustacija, bingo!
Živel je nekoč nek gospod po imenu Edouard Cointreau in ta gospod je svoje življenje posvetil iskanju tistega pravega okusa za prvovrstni liker, sestavljenega iz eteričnih olj pomarančne lupine. Moj poklon gospodu Cointreauju, odlično se je odrezal. V predelu, kjer poteka destilacija, je tako omamno dišalo, da bi najraje ostala kar tam. A obljuba o degustaciji me je pač gnala naprej. In splačalo se je. Posedli so nas za ljubko okrašene mize, vsak je najprej dobil kozarček čistega Cointreauja. Zadeva je prozorna, a ima nekakšno oljnato konsistenco. Zatem je sledil Cointreau "on the rocks", pri čemer je prozorna barva likerja postala nekoliko bolj motna. Zakaj, se boste nemara vprašali? Ker eterična olja, ki jih liker vsebuje, ob nenadni spremembi temperature postanejo motna. Tudi okus se nekoliko spremeni. A še vedno odlično. Po poizkušanju čistega likerja sta prišla na vrsto še dva koktejla, Cointreau Bubbles in Cointreaupolitain. Prvi je mešanica likerja, limetinega soka, mineralne vode in ledu. Krasno. Drugi je nekoliko bolj "ženski", in sicer mešanica likerja, limoninega in brusničnega soka. Tako je preprosto, da sem si rekla, da bom to ponovila še kdaj doma! Morda se lahko nadejate kakšnega Cointreau koktelj večera, zakaj pa ne. Evo, še par random slik tega sobotnega dopoldneva.

Veleslavni gospod Cointreau, zaslužen za likerjev omamni okus.

Oranžna.

Približen prevod: "Strastno sem iskal ta liker, za katerega sem želel, da bi bil čist kot kristal in subtilnega okusa, vse to zaradi popolne harmonije lupin sladkih in grenkih pomaranč." [E. Cointreau]

Destilarna, v kateri je tako omamno dišalo ...

Cointreau Bubbles.

Cointreaupolitain in prigrizek za zraven.

Ja, fino je bilo! In okoli poldneva smo vsi židane volje zapustili tovarno ...

Istega dne zvečer smo se manjša zasedba odpravili na suši, eno mojih najljubših jedi. Če odmislim, da me je ravno po tej večerji začel boleti zob, je bil večer vrhunski. Toliko sušija naenkrat še nikoli nisem pojedla! Voila' dokaz:

Ta teden me čaka še kopica izpitov, vsak dan eden razen v petek. V četrtek zvečer si bom globoko oddahnila in se končno podala po božičnem sejmu v središču Angersa! Mesto je okrašeno, povsod utripajo lučke, diši po cimetu in vseh mogočih pečenih in ocvrtih dobrotah, po kuhanem vinu ... Skratka, nič kaj drugače kot doma. Poročilo in kakšna sličica s sejma še sledijo. Upam, da mi uspe še kaj napisati, preden se 22. decembra podam v Slovenijo. Juhu, komaj že čakam! Bisous.