Francija in Francozi in francoščina

Francozi. Francozi znajo uživati življenje. Ta trenutek mi pride na misel tista italijanska "la dolce vita", ki bi se brez težav inkorporirala tudi v francosko življenje in mentaliteto. Vzemimo za primer Angers. Že slavni francoski pesnik Joachim du Bellay je pisal o "la douceur angevine", angevine je pridevnik, izpeljan iz imena Angers oziroma pokrajine Anjou, ki ga obdaja, douceur pa pomeni sladkobo, milino. Na sončno sobotno dopoldne se odpravim v center mesta. Na ulicah mrgoli ljudi. Pred lokali posedajo stari in mladi, družine z otroki, zaljubljeni parčki, zamišljeni starčki. Čeprav nas vsepovsod obdajajo kampanje proti, se Francozi, no večina Francozov, (še) ni odpovedala svoji "sladki" razvadi, kajenju. Človek ima občutek, da v Franciji kadijo tako rekoč vsi. Vsekakor pa si znajo sobotno dopoldne vzeti zase. Je sploh kdo ostal doma? Povsem resno mislim, na sobotno dopoldne se je po ulicah v centru mesta dejansko težko premikati, sploh pa se je težko premikati hitro. Po njih se dobesedno valijo horde ljudi. In nikomur se ne mudi, tempo je povsem brezbrižno sobotno lenobno počasen. Trgovine vabijo v svoje hrame, povsod že od začetka novembra vabijo z božičnim okrasjem in ponudbami, ki "se jim ni mogoče upreti". A niso samo trgovine polne ljudi. Polne ljudi so tudi kavarne, trgi, restavracije in - parki! Ah ja, parki. In vrtovi. Angers ima nešteto parkov! In vrtov. Travnati, drevesnati, rožnati (ne rožnati kot rožnate barve, ampak rožnati kot z obilico rož). Vse je pisano in razigrano in prekipeva od življenja. Kot da nihče ne bi imel skrbi. Morda pa samo pozabijo nanje vsako soboto dopoldne in se prepustijo sončnim žarkom. Mimogrede, sončni žarki nas že cel november niso zapustili. Že ves čas je sonce, sonce, sonce. In, odvisno od dela dneva, med 10 in 15 stopinj. Meni je prav!

Potem so tu še na vsakem koraku - boulangerie, chocolatier artisanal, pâtisserie, crêperie. Hrustljave bagete, limonine pite, pain au chocolat ali čokoladni kruh, rozinov kruh ... Vprašanje, ki si ga postavljam, že odkar sem prišla sem, je - kako Francozom (in predvsem Francozinjam) uspeva ohranjati tako vitke postave? To namreč drži kot pribito. Debelih ljudi praktično ni. Oziroma jih je zelo malo. Dolgolase Francozinje, seveda brezhibno urejene, veselo poskakujejo po ulicah na svojih kurjih nožicah, odetih v visoke pete. S kolegicami iz tujine smo že razmišljale o tem in razvile teorijo, da mora biti nekaj v njihovem načinu prehranjevanja. Seveda jedo dobro, jedo veliko, jedo mastne sire in bagete in mousse au chocolat in ... A njihov način prehranjevanja je strogo omejen na obroke. Zajtrk, kosilo, večerja. Morda še malica vmes. Ali pa tudi ne, raje cigareta. Kosilo ob tej uri, večerja ob tej uri. Nič prigrizkov vmes, nobenega obupanega zretja v hladilnik pol ure po kosilu. Aha, mora biti to. Razen v primeru, da imajo nekakšno povsem svojo, čudežno presnovo. Jaz bi prej stavila na prvo.

Zdaj ko sem "obdelala" Francoze, se lahko lotim še francoščine. Sicer sem to nekako vedela že prej, a šele takrat, ko zares prideš za dlje časa živet v Francijo in se pogovarjaš s Francozi, ugotoviš, da sta francoščini pravzaprav dve. Je tista francoščina, ki se jo učimo v šoli, na faksu. In jo beremo v knjigah. In je tista francoščina, ki jo Francozi govorijo. "La langue parlée". Sem spadajo vse tiste besede, ki imajo v slovarju (če so se tam sploh znašle) kvalifikator familier ali celo très familier. Včasih pomislim - ali je bilo res nujno, da sem se učila oblike glagolov za imparfait du subjonctif, ali bi bilo morda bolj smotrno, da bi nas naučili, kaj pomeni, če ti Francoz reče "Bon bah, je peux pas je dois bosser!" ali recimo "J'ai mal au crâne." ali "Bon, j'ai loupé un cours aujourd'hui..." ali [pozor, sledijo grde besede] "Putain, ça me fait chier!" ali "Elle est complètement tarée, cette nana." ali "Bah, c'pest un peu kif-kif." ali dešifriranje jezika v sms sporočilih: "Nan tkt, c'est pas grave!" Izziv za vse, ki to berete, dragi francisti!

Saj vem, že pretiravam, in se opravičujem tistim, ki ne znate francosko in vas to sploh ne zanima, a meni je to nadvse fascinantno. Saj večinoma nisem imela težav z razumevanjem, da ne bo kdo (še posebej kdo od francistov) mislil, da sem neumna. A včasih vseeno naletim na kaj, česar (še) ne razumem. S kolegico iz Nemčije sva se zato domislili krasne domislice in sedaj povsod, kamorkoli greva, s seboj vlačiva zvezčič, v katerega zapiševa vsako novo besedo, ki se jo naučiva! A ni to the best? Ja, ful kul, zakon, usekano ... Jap, tudi tisti tujec, ki bi se lotil učenja slovenščine, bi najverjetneje naletel na podobne težave ...