Palačinke na vsakem koraku in vse mogoče bretonske specialitete, vključno s slanimi karamelami! Prvič sem tudi poskusila kougin amann, mljask! Okoli mesta je obzidje, po katerem se je možno sprehoditi (zastonj, ne tako kot v Dubrovniku!) in občudovati razgled z vseh strani.
Mont Saint Michel je bil prav tak, kot si ga človek predstavlja. Tak, kakršnega si zapomniš iz učbenika za francoščino v šoli. Obdan s presunljivo, krasno pokrajino.
Edina stvar, ki mi je nekoliko pokvarila razpoloženje, a je na takih krajih pač neizogibna, so bile horde turistov. Morala sem se pošteno potruditi, da sem na fotografiji zajela samo Mt St Michel in ne še desetih avtobusov in 50 glasnih Američanov, ki mislijo, da so sami na svetu. Ne da bi posploševala, a zadnje čase sem ugotovila, da italijanski in španski turisti sploh niso najslabši. Mislim, da si to častitljivo mesto zaslužijo Američani. Decibeli njihovih pogovorov so nepredstavljivo visoki, poleg tega pa jih lahko še vsak kolikor toliko izobražen človek kjerkoli na svetu razume! A vseeno si nisem pustila ukrasti prijetnih občutkov ob ogledu samostana in prekrasnega razgleda z vrha. Pa čeprav sem se morala do zidu, od koder je bil najlepši razgled, pririniti s pomočjo komolcev ...
Samo še dva dni predavanj me čakata, potem pa težko pričakovani congés de Toussaint! Oziroma prvonovembrske počitnice! Odhajam v Berlin! Achtung baby! In za češnjico na vrhu smetane, po prihodu iz Berlina ostanem še tri dni v Parizu, oh my! Ja, težko mi je ... Sedaj tudi nima več pomena, da ne bi razkrila, da se že mesec in pol učim nemško in kot nalašč smo v zadnjih nekaj urah obravnavali prav besedišče in uporabne fraze, ki jih potrebuješ, da se znajdeš v mestu.
- Entschuldigung! Ich suche die Konditorei.
- Die Konditorei? Hmm, Moment mal. Gehen Sie geradeaus, ungefähr 100 Meter und dann gehen Sie links. Da ist die Konditorei!
- Vielen Dank!
- Bitte gerne!
Ha! Obvladam. Poročilo iz Berlina in Pariza torej še sledi. Res se veselim, v Berlin grem prvič, v Parizu pa sem bila nazadnje ... hm hm, če se ne motim, skoraj 3 leta nazaj. No, če seveda ne štejem kratkega postanka na montparnaškem pokopališču na poti v Angers. Ravno prav, da ga obiščem spet. Pariz, ne pokopališče. No, morda si bom pa vendar pordečila ustnice in se odpravila poljubiti nagrobni kamen Oscarja Wilda. Uh, tole se pa sliši precej morbidno. A ni videti tako, ko si dejansko tam. Priznam pa, da je vseeno nekoliko nagravžno. Morda pa svoje spoštovanje do tega izjemnega literata vendarle lahko izrazim še na kakšen drugačen način.
In ... še zadnja stvar o Francozih in njihovih bankah, enkrat je pa le treba narediti konec tej sagi! No, zadnja stvar o bankah. Vsaj upam. Prejšnji teden sem dobila bančno kartico, skoraj neverjetno! Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so za odprtje računa potrebovali tisoč in en dokument, kopijo, potrdilo ... Za dvig kartice na banki pa mi ni bilo treba pokazati niti svojega osebnega dokumenta. To, da sem povedala ime in priimek, je bilo dovolj. Kartica je prišla v kompletu z nekakšnim lističem, za katerega sem mislila, da skriva kodo za dvig gotovine na bankomatih. Seveda, bilo bi logično. A ne. Vse, kar je pisalo na malem lističu, je bilo opozorilo, da bo kartica aktivirana šele takrat, ko z računa dvignem nekaj denarja. Bila sem že doma, iz predala izvlekla vso pošto, ki sem jo bila dotlej dobila z banke, a kode za bankomate nisem našla. Sem mar neumna? Edine kode, ki sem jih našla, do bile kode za dostop do računa preko interneta. Ki pa so bile daljše od štirih cifer. Veste kaj, draga BNP Paribas, še enkrat pa ne bom hodila v vašo poslovalnico. Poslala sem jim mail, v katerem sem obrazložila situacijo. In gospa odpiše, brez kakršnega koli pojasnila ali opravičila, da je sprožila postopek in bom v prihodnjih dneh prejela code secret za svoj bančni račun. Sami razlogi za veselje, po dveh mesecih življenja v Franciji bom morda le lahko dejansko uporabila svojo novo bančno kartico!
Ni komentarjev:
Objavite komentar