Že več kot mesec je minil, odkar sem prišla v Francijo. Po
enem mesecu in desetih dneh sedim v svoji sobi, ogrnjena z odejico, ki sem jo za
9,90 evrov kupila v trgovinici Autres Choses, eni mojih najljubših trgovin v
Angersu. V mehko svetlo modro odejico sem ogrnjena, ker lastnica stanovanja še
ni začela kuriti, radiatorji so ledeno mrzli, mene pa zebe. Očitno je to
vsesplošna francoska muha, ker drugi kolegi pravijo, da tudi pri njih še niso
vklopili gretja. Pa naj gre za študentske domove ali najeta stanovanja. Saj čez
dan še niti ni tako hudo, zadnjih nekaj dni je bilo sončno in prav prijetno.
Zunaj na soncu. Jaz pa živim v prvem nadstropju precej stare hiše in minula dva
dneva sem ugotavljala, da je bilo popoldne zunaj topleje kot notri. Na mizi
imam digitalno budilko (ki sem jo tudi kupila v Autres Choses), ki med drugim
kaže tudi stopinje. 17,4. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam, a sprejemljiva
bivalna temperatura se po mojem mnenju začne nekje od 21 stopinj dalje. Vsaj. In
pika. Lastnica pravi, da naj bi jutri ali v torek prišel nek mojster in uredil
zadevo. Srčno upam, da res.
Po enem mesecu življenja tukaj lahko tudi potrdim, da so
Francozi in Francozinje relativno majhni ljudje. Ki pa vsekakor ne zanemarjajo
svojega videza. Če primerjam s Slovenijo, so tukaj tako fantje kot punce bolj
zrihtani, pa naj si bo to na predavanjih na faksu ali zvečer v lokalu. Zato sem
že nekajkrat pomislila, da bi kar šla in si kupila kakšne čevlje z (visoko)
peto, da bi se lažje »vklopila«, a sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi v
tem primeru najverjetneje izstopala še bolj. Že tako sem večja od vseh žensk in
od 70 % moških, kjerkoli se pojavim, s petami bi bilo pa še huje. Čevlje s peto
si bom kupila in jih nosila na Nizozemskem!
Ugotavljam tudi, da Francozi pravzaprav sproducirajo
precejšnje število filmov, težava je le v tem, da redkokateri zaide v slovenske
kinematografe! Zato trenutno prednost, ki jo imam, ko živim tukaj, na veliko
izkoriščam za obisk kina. No, ne hodim zgolj izključno na francoske filme, a
doslej sem si jih ogledala 5, od teh so bili 3 v francoskem jeziku in 2 v
angleškem. Les bien-aimés me je kljub
dokaj zvezdniški zasedbi (Catherine Deneuve, Ludivine Sagnier, Miloš Forman) pustil dokaj
hladno. Drugi na vrsti je bil Melancholia Larsa Von Trierja. Uh. O tem bi lahko
razglabljala na več straneh. Sem pa kar vesela, da sem v tem primeru izbrala
nedeljsko matinejo (karta za projekcije ob nedeljah ob 11h dopoldne stane samo
4,60 evra) in me je ob izhodu iz kina obsijalo sonce in ni bilo videti, da se
približuje konec sveta. Tretji je bil LeSkylab, najnovejši film moje ljubljene Julie Delpy. Najbolj zanimivo pri
tem je, da je vsak Francoz, ki sem ga doslej vprašala, če pozna Julie Delpy,
odgovoril – ne. Zabavno, ko Slovenka Francozu razlaga, kdo je Julie Delpy, v
katerih filmih je igrala in katere filme je režirala. No, Skylab je čisto v
njenem stilu, odštekan, prisrčen, ljubek, zabaven … in še bi lahko naštevala. Priporočam.
Če ga kje najdete. Hej, morda bo pa na Liffu! Četrti je bil sicer spet
francoski, in sicer animirani film Un monstre à Paris. Film, ki ga otroku zavrtiš pred spanjem. Enak učinek je
imel tudi name. In še vedno mi v glavi odzvanja ta prikupna glavna pesem, ki
jo, mimogrede, izvaja Vanessa Paradis. Jap, tista srečnica, ki je ulovila
Johnnyja Deppa. Nazadnje, to je danes, sem si pogledala še film Restless Gusa
Van Santa. Priznam, da me film ni pustil ravnodušne. Kaj več pa prepuščam
pravim filmskim kritikom in tistim, ki si boste film ogledali sami. Il en faut la peine.
Prejle sem se vrnila z biljard večera, po katerem sem ugotovila,
da je moja forma strmo upadla, odkar ne živim več v dijaškem domu! Se bo treba
počasi spet vzet v roke! Začenši z dobrim spancem. Bonne nuit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar