sreda, 28. november 2012

Singapur

Zdaj sem se že privadila na HCMC, na njegove prijetne in manj prijetne vonjave, onesnažen zrak, kupčke in kupe smeti ob cesti, kaotičen promet ... In prav zato je bil izlet v Singapur še toliko bolj "ekstremen", če lahko tako rečem. Singapur je pravo nasprotje HCM City-ja (tudi Hošimin po slovensko menda).
Pravilo na pravilo, oznake (predvsem prepovedi) povsod, kamere na vsakem koraku. Sklepam, da ni niti enega kvadratnega centimetra mesta, ki ne bi bil pokrit z varnostnimi kamerami. No, razen zasebnih domovanj najbrž. Ko stopiš na podzemno, je tako čisto, da bi skorajda lahko jedel s tal. Seveda, metanje smeti na tla je strogo prepovedano! Na podzemni je prepovedano tudi pitje in uživanje hrane. Kazen za prekršek: 500 singapurskih dolarjev (nekaj več kot 300 evrov)!


Najbolj sem se sicer nasmejala ob tem obvestilu:


No durians! Saj ni čudno, ko pa res smrdijo! Pred kratkim sem šele ugotovila, zakaj v vseh supermarketih, kamor sva zašla z Maximom tu v Hošiminu, tako smrdi! Ni mi bilo jasno, vonj je bil podoben gnilemu zelju ... Zdaj vem, duriani! Prav zanimivo, vsi tujci (Zahodnjaki), ki sem jih tu srečala, sovražijo ta sadež, medtem ko tu iz njega delajo vse, od sladoleda do marmelad, palačink ... Bljak.
Je pa zaradi številnih prepovedi, zapovedi in pravil Singapur veliko čistejši in manj onesnažen kot Hošimin. Tudi promet poteka povsem nekaotično (vozijo sicer po levi, tako kot v Veliki Britaniji) in prav vsi, pešci in vozila, na semaforjih čakajo na zeleno luč, kot v Sloveniji!
Večina prebivalcev Singapurja je Kitajcev, potem so tu še Indijci, Malezijci in nazadnje še drugi ne-azijski tujci. Singapur je bil včasih britanska kolonija. Naš hostel je bil v predelu Little India, indijski četrti torej. Veliko indijcev! Moški s košatimi brki in ženske v pisanih sarijih, s pikami med obrvmi in uhani v nosu. Ogromno trgovin z indijskimi oblačili, hrano, zlatim nakitom.

Little India.
V času našega obiska je ravno potekal indijski (oziroma bolje rečeno hindujski) praznik Deepavali (praznik zmage luči nad temo) in cela indijska četrt je bila okrašena v ta namen.


Happy Deepavali!
Potem je tu še Chinatown, kjer za 3 singapurske dolarje lahko poješ že prav pošteno kosilo!


Chinatown je sicer poln trgovinic s hrano, predvsem pa pisanih stojnic s tako in drugačno bolj ali manj uporabno kramo.


 

V Chinatownu je tudi gromozanski budistični tempelj (v Singapurju je versko gledano največ budistov), ki sicer nima zgodovinske vrednosti, saj je bil zgrajen pred kratkim, je pa res zelo velik in zelo okrašen, v zgornjih dveh nadstropjih pa je nekakšen muzej, kjer je predstavljeno življenje Bude (oziroma Siddharte Gautame, kakor se je v resnici imenoval) z veliko razstavljenimi kipi in drugimi artefakti, tudi zelo starimi. Iz spoštovanja do svetišča je prepovedan vstop s prekratkimi hlačami ali majico, zato sem si okrog bokov ovila nekakšno rjavo ogrinjalo, ki si ga lahko pred vhodom sposodiš. Moram priznati, da me je prostor navdahnil, saj se je prav čutilo, da gre za sveti kraj. Videla sem tudi več ljudi, ki so tja prišli iz verskih razlogov, torej ne turistov, in so na oltar polagali darove, klečali in molili.


Tempelj zunaj.

Tempelj notri, pogled na "glavni oltar".


Detajl.

Jaz v rjavem ogrinjalu.
Singapur pa ima tudi zelo moderen predel mesta. Mimogrede, baje je vsak šesti Singapurec milijonar. Avtomobili so tam menda izjemno obdavčeni (in tako stanejo trikrat več kot recimo pri nas), a se po cestah vseeno vozijo številni Mercedesi, BMW-ji, Porcheji, celo več Ferrarijev smo videli. Najbolj pompozna stavba je gotovo konstrukcija, ki je videti, kot bi ladja nasedla na tri visoke stolpnice. V notranjosti je hotel, na vrhu pa bazen s palmami.


Spodaj levo je stavba v obliki lotusovega cveta, kjer domuje singapurski muzej znanosti in umetnosti (Science and Art Museum). Zaščitni znak Singapura je lev, saj malezijsko ime za mesto (Singapura) pomeni "Levje mesto". V predelu Marina Bay, kjer se nahaja tudi zgoraj opisana stavba, a na drugi strani zaliva, stoji velikanski kip leva (pravzaprav pol lev - pol riba), ki "bruha" vodo.


Pogled na moderni del mesta.

Singapur ponoči.
Art and Science Museum je sploh veličasten, predvsem mi je bil všeč zunanji predel z nekakšnim "ribnikom", kjer so rasli lokvanji.


Plus točka za Singapur je gotovo hrana, saj se tu zmešajo okusi Indije, Kitajske, Malezije in še česa. Prvi večer smo jedli kot kralji! Bili smo v restavraciji po principu all you can eat, kjer je prehranjevanje videti nekako tako: Posedeš se za mizo, sredi katere je luknja, pod njo pa grelec. Nanjo položijo lonec, razdeljen na dva dela. V enem je nepekoča juha, v drugem pekoča. Vsak dobi kozarec, krožnik, skodelico, žlico in palčke (saj veste, palčke za jesti) in vsak se odpravi "na lov" za surovo hrano, ki se jo potem skuha v juhi: ribe, morski sadeži - raki, školjke, zelenjava, rezanci, razne vrste mesa, izbira je ogromna. Jaz sem seveda napadla predel z morsko hrano in za mizo prinesla zvrhan krožnik školjk, rakov, hobotnic, kalamarov ...

Takole je bila videti juha (oz. juhi) pred pojedino.

Moj zvrhan krožnik.

Pristno veselje.
Post festum.
Druga največja religija v Singapurju je krščanstvo, zato je bil predvsem moderni center mesta okrašen v pričakovanju božiča, seveda takega, komercialnega božiča. Pred vsakim nakupovalnim centrom je stala božična smrečica (seveda umetna, v tisti vročini prava nikakor ne bi preživela), vrtela se je cheesy božična glasba. Prav zanimivo, ampak prvič v življenju bom božič pričakala nekje, kjer zima ne obstaja. In lahko si predstavljate, da je hecno poslušati "Let it snow, let it snow, let it snow", medtem ko švicaš kot blesav in je zunaj tam nekje 34 stopinj!


Z Maximom sva se odločila, da se iz firbca odpraviva še v singapurski casino (za tujce je vstop brezplačen) in tam je bilo kaj videti! Sama sploh še nikoli nisem bila v casinoju, a mislim, da si je singapurskega vredno ogledati. Si kar predstavljam, da veliko ljudi zajame mrzlica in tam zapravijo velike vsote denarja. Gotovo je takih več kot tistih, ki tam dejansko kaj zaslužijo ...

Singapurski casino prvič.

Singapurski casino drugič.

Za konec še en utrinek singapurske izkušnje: Važno, da Azijci še na majice nalimajo Gangnam Style!

2 komentarja:

  1. Lepe fotografije, dobro napisano - bil sem tudi sam tam v podobnem času. Le nečesa ne razumem, zakaj se čudiš prepovedim kajenja, saj povzročanje raka drugim 100% upravičeno ni dovoljeno, in tudi prednosti smetenja vsepovsod ne vidim...rekel bi bolj, da pri nas močno zaostajamo po razumevanju številnih reči za Singapurom in drugimi naprednimi državami...

    OdgovoriIzbriši
  2. Živjo!
    Ne razumem čisto, saj se pravzaprav nisem čudila temu. Samo opisala sem, kako je. Predvsem v primerjavi z Vietnamom, od koder sem prišla, je bil Singapur čisti ekstrem. S čistočo in prepovedjo kajenja sicer nimam težav.
    Edino, kar mi ni bilo všeč, je tisti občutek pretiranega nadzora, ko te na vsakem koraku spremljajo nadzorne kamere. Sicer pa sem bila nad Singapurjem naravnost fascinirana. :)

    OdgovoriIzbriši