Kaj mi sporoča Vietnam?

OK, ne vem točno, kaj se dogaja, ampak skorajda imam občutek, da mi Vietnam sporoča, naj se počasi spokam domov.
Najprej so mi skušali ukrasti torbico (tega se lotijo tako, da te nič hudega slutečo na 2 milimetra obidejo s skuterjem in ti skušajo iztrgati torbico z ramen), a so le strgali pokrov, glavno je ostalo pri meni.
Potem so čez kaka dva tedna poskušali spet in tokrat uspeli, ukradli so mi torbico, v kateri je bil iPhone in nekaj denarja. :( Super. Potem je pa še policija tako nesposobna, da je JOJ!
Zadnjič sem učila 3. razred v neki javni šoli in me je nek deček v prvi vrsti skoraj pobruhal po nogah. Juhej! Glede na to, da se mi je pred tem že pripetilo, da je neka pijana Vietnamka bruhnila po mojih (v sandale obutih!) nogah, se mi še ene vietnamske bruhice res ne ljubi brisati s stopal ...
Potem se vračam z dela domov okoli pol 6h popoldne v največji prometni konici in seveda se en pametnjakovič odloči, da bo prečkal cesto kar nekje, daleč od kakršnih koli prehodov za pešce in ker sem bila obdana s skuterji na levi, desni, spredaj in zadaj, sem ga videla zadnji trenutek. Na njegovo srečo ga nisem zadela, se je pa zato na mojo nesrečo potem nekdo zabil vame zadaj! Tu se pa itak (če se ne ravno razbiješ na tisoč koščkov) kaj malo zmenijo za to, če se ti kam zabijejo in mirno nadaljujejo pot. No ja, saj ni bilo nič hujšega, le počena registrska tablica in malo strahu.
Ah. Še dobro, da sta na vidiku dva praznika in en most v ponedeljek, tako da me čaka težko pričakovanih in zasluženih pet dni počitnic.

Vietnam: Dejstva, prvi del

Kmalu bo minilo že šest mesecev, odkar sem prišla v Vietnam. Severa sicer še nisem obiskala, ker čakam na toplejše čase, po južnem delu sem se pa precej potikala, zdaj se tudi sama vozim s skuterjem naokoli, da lahko napišem par dejstev o Vietnamu in Vietnamcih in življenju tukaj.

• Vietnam je druga največja država proizvajalka kave na svetu! (Prva je Brazilija.) Tako rekoč najljubša pijača Vietnamcev je "cà phê sữa đá", kava s kondenziranim mlekom in ledom. V kozarec najprej zlijejo mleko, ki je gosto in zelooo sladko, zatem čez prelijejo kavo, nato pa dodajo led. Stvar je potem kot nekakšna ledena kava ali stopljen kavni sladoled. Osvežilno, še posebno v tej neznosni vročini, ki nas spremlja zadnje dni ...
• Kot ste morda opazili že zgoraj, je vietnamska beseda za kavo precej podobna francoski in angleški. Vietnam je bil včasih francoska kolonija in posledice tega dejstva so vidne (in slišne) tudi zdaj. Kar nekaj besed, predvsem za hrano, ki je pred prihodom Francozov morda niti niso poznali (šunka, sir ...), izvira iz francoščine. Sicer sta izgovorjava in zapis zelo prilagojena vietnamščini, a vseeno: cà phê (kava), pho mái (sir; fromage), sô cô la (čokolada; chocolat), giăm bông (šunka; jambon). Morda je za iskanje podobnosti potrebno nekoliko domišljije, a vsaj tisti, ki znajo francosko, bodo lahko opazili podobnost.
• Nekdanjo prisotnost Francozov je mogoče opaziti tudi v tem, da je na vsakem koraku mogoče opaziti pekarne, kot so "Tous les jours", "Boulanger de Paris" in podobno, kjer prodajajo dokaj dostojen kruh, rogljičke, pain au chocolat ... 
• Najbolj  pogosta (najdeš jo na vsakem koraku) in najverjetneje tudi najbolj priljubljena jed v tem delu Vietnama je phở (izgovori se nekako "pha" oziroma nekaj med a in o), juha z rezanci, mesom, najpogosteje piščancem ali govedino, in različno zelenjavo. Jejo jo povsod in vedno, tudi za zajtrk, navsezgodaj zjutraj! Tudi ta beseda je verjetno izpeljana iz francoske "pot-au-feu", kar bi lahko prevedli kot enolončnica.

Phở v restavraciji ob cesti.

• Če se lotim še kake teme, ki ne bo o hrani - po vsem mestu so zelo pogosti prizori uličnih prodajalcev ali prodajalk (v veliki večini so to ženske), ki prodajajo vse mogoče prigrizke (obljubim, to je le uvod, glavna tema te alineje NI hrana). Pečeno koruzo, sendviče, sladice, različna nabodala, posušene sipe, sladoled, sadne napitke ... vsi pa delujejo po principu "omnia mea mecum porto" ali "vse, kar potrebujem, nosim s seboj". Na kolesa, motorje, trikolesnike namontirajo vse, od provizoričnega žara, stojala za jajca, obešanje koruze ... Prav fascinantno je videti, kako so vse naštudirali. Velikokrat se nato vozijo po ulicah in na takšen ali drugačen način oznanjajo, da so tam. Bodisi z glasbo in posnetki iz zvočnikov, bodisi z zvončkljanjem. Nekateri izmed njih pa "prodajajo" malo manj ugledne stvari. Večkrat sem že opazila, da se, posebno v večernih urah in v najbolj turističnih predelih, s kolesi okrog večkrat vozijo moški (ja, v tem primeru so vedno moški), ki nase opozarjajo z nekakšno ropotuljo. Do pred nekaj časa se sploh nisem ozirala nanje, bila sem prepričana, da tudi oni kaj prodajajo za jesti, piti, morda ponarejene CD-je ali knjige. Šele nedavno pa sem se zavedla, da na kolesu pravzaprav nimajo ničesar! Samo vozijo se okrog in ropotajo. Potem sem opazila, da ves čas ciljajo na moško populacijo. In potem mi je bilo razloženo! Ti strici na kolesih dobesedno prodajajo ženske! Če bi torej rad najel prostitutko, ga moraš le ustaviti in jo naročiti. Kar malo sem se zgrozila, ko sem izvedela za to, a ... tako pač je.
• In morda še ena stvar o vietnamskih dekletih. Seveda še zdaleč ne vseh, a tega je tu vseeno kar veliko. Eden najbolj zloglasnih klubov tukaj v HCMC je Apocalypse Now (ja, odpreti morajo samo še kavarno Good Morning, Vietnam! ... če je niso že). Nekajkrat smo se odpravili tudi tja in prizori, ki so me najbolj šokirali, so bili številni tujci, velikokrat stari, debeli, plešasti, sluzasti, grdi, v družbi mladih, večinoma res čednih, brhkih, seksi oblečenih Vietnamk. Sicer ne vem, če so bile katere od njih, morda večina (?), prav tako prostitutke, ali pa so bile le dekleta, ki si želijo dobiti tujca, ker v njihovih očeh to pomeni, da je bogat (vsaj bogatejši od Vietnamcev), da bodo z njegovo pomočjo morda lahko zapustile Vietnam. Kolikor sem se tu pogovarjala z Vietnamci, je za njih namreč izredno težko dobiti vizo za vstop v druge države, še posebno v Evropi, ZDA, Kanadi ... A ne samo v Apocalypse Now, vsepovsod so prizori tujcev, ki imajo za dekleta Vietnamke, pogosti. Nasprotno tujk z Vietnamci praktično ni videti. Eden od kolegov tu, ki se je naučil vietnamsko in prav dobro govori, mi je povedal, da je to "tendenco" videti celo v reklamnih sporočilih! Obstaja menda oglas za zobno pasto, katerega sporočilo je "Če boš uporabljala to znamko, bodo tvoji zobje tako beli, da boš lahko 'ujela' tujca". Stvari sicer nisem preverila, ker žal razen vljudnostnih fraz in števil vietnamsko ne znam, a dvomim, da bi se mi glede tega zlagal.

Tako, bodi dovolj za danes, za naslednjo objavo pa napovedujem poročanje o tem, kako nosijo svašta na motorjih, kako je, ko lije kot iz škafa, kako je, ko te ustavijo policaji, kako je videti blišč in bedo eno ob drugem ... V bližnji prihodnosti pa tudi o tem, kar dejansko počnem tukaj. Kako je v vietnamskih šolah? Spremljajte me. :)

Malezija, odeta v tančico

Malezija, kjer se prepletata moderno in tradicionalno, kjer je prepletajo verstva in rase, kjer je odlična hrana in rajski otoki …

Malezija je razdeljena na dva dela, en del leži na polotoku južno od Tajske in severno od Singapurja, en del pa na otoku Borneo, kjer meji na Indonezijo in Brunei. Večina ljudi živi na polotoškem delu, kjer je tudi glavno mesto Kuala Lumpur. 

Malezija (iz Wikipedije).

V Kuala Lumpur smo leteli z Malaysia Airlines in moram priznati, da je bilo odlično! Udobni sedeži, dobra hrana, prijazna postrežba in celo TV! Let iz HCMC traja okoli dve uri, komajda dovolj, da si lahko pogledaš film.

Okoli polovica prebivalstva v državi je Malezijcev, ki so po veroizpovedi muslimani, druga največja etnična skupina so Kitajci (ki menda prednjačijo v večjih mestih), pomembna manjšina pa so tudi Indijci. Predvsem v Kuala Lumpurju je ta melange še posebej viden in občuten, tako v arhitekturi, hrani in ljudeh na ulicah. V Kuala Lumpurju najdeš moderne visoke stolpnice, za vogalom pa čudovite mošeje, budistične in hinduistične templje … Malezijke so odete v rute, Indijke v tradicionalne sarije, na drugi strani pa nekatere Kitajke v super mini krilih in vrtoglavih petah!

Nič hudega sluteč v družbi dveh moških osebkov čakam na mestni vlak (ne gre za podzemno železnico, temveč nekakšen »air train«, ki te na mostovih popelje nad cestami in ulicami, popolnoma zablokiranimi zaradi zloglasnih kualalumpurskih prometnih zamaškov). Vlak pripelje in vsi trije skušamo vstopiti, ko na vratih zagledamo napis »Only for Ladies« (samo za ženske). Najprej sem mislila, da gre za kako reklamo, pa se je hitro izkazalo, da ne. Vlak je bil resnično razdeljen na predel za ženske in predel za moške. Maxime in Julien, ki sta bila z menoj, sta se tako pomaknila dlje po vagonu, ker so bile v tistem delu dejansko samo ženske.

Videti je takole.

Poleg znaka »Only for Ladies« je na steni vlaka visela tudi tabla s prepovedmi: prepovedan žvečilni gumi (tu nisem prepričana, ali je šlo dejansko za žvečenje ali zgolj lepljenje pod stol ali kam drugam), prepovedano smetenje, prepovedano »neprimerno obnašanje« (prečrtana slika moškega in ženske, ki se poljubljata)!

Zanimivo, taka navodila smo videli le na enem vlaku, ko smo se potem premikali po središču mesta, so bili vlaki bolj »običajni«.

Podobo Kuala Lumpurja najbolj zaznamujeta »dvojčka« Petronas, dve gromozanski, med seboj povezani stolpnici (do leta 2004 je bila to najvišja stavba na svetu s 451,9 metri).

Petronas Towers.

In še nočna izvedba.

Hrana! Malezijska, indijska, kitajska! Ena najbolj preprostih, a izjemno okusnih jedi na svetu je naan! Ploščat kruh (kot bi jedel pico, a brez obloge), ki ga pripravijo z različnimi dodatki, jaz sem ga recimo jedla s česnom ali s sirom, zraven pa dobiš še tri, štiri omake, v katere ga pomakaš. Moja najljubša je omaka je bila curry! Potem je tu še nasi na sto in en način. Pa vsa mogoča kitajska hrana … in McDonald's. Vsepovsod, za vsakim vogalom. Tako pač je, modernizacija prinese svoje. V Vietnamu ga (še) ni.

Naan s sirom, naan s česnom, nasi ...

Po razvrstitvi vodiča Lonely Planet je kitajska četrt v Kuala Lumpurju med desetimi najboljšimi na svetu. Zato smo se seveda odpravili tudi tja. Zabavno je bilo sprehajati se med stojnicami z vso mogočo ponarejeno kramo, torbicami »Prada«, »Gucci«, »LV« … sončnimi očali »Ray Ban«, ovitki za iPhone in druge telefone, čevlji, supergami, vžigalniki, denarnicami … Izkazalo se je, da je bilo s Kitajci lažje barantati kot recimo tu v Vietnamu. Precej hitreje so spustili ceno. Ena gospa je celo sama od sebe spuščala ceno za neko torbico/denarnico, ki sem si jo ogledovala, ker je pač ravno zapirala svojo stojnico. Nazadnje sem jo kupila za približno en evro. Podatek, da se mi je pašček utrgal prvič, ko sem jo zvečer vzela ven, je najbrž odveč.

Chinatown.

In … potem so tu še malezijski otoki in peščene plaže, obdane z džunglo na eni in kristalnim morjem na drugi strani. Mi smo se podali na otok Tioman. Približno šest ur vožnje z avtobusom od Kuala Lumpurja leži mestece Mersing, kjer se vkrcaš na trajekt in ta te popelje na dvourno vožnjo do Tiomana. Avtobus, s katerim smo se odpeljali v Mersing, je bil najboljši avtobus, kar sem jih kdaj videla! Namesto štirih sedežev v vsaki vrsti je imel namreč le tri, enega na eni strani prehoda in dva na drugi. Posledično so bili sedeži mnogo širši, pa tudi prostora za noge je bilo ogromno. Tistih šest ur vožnje smo tako kar prespali, udobno kot le kaj.

Vožnja v Mersing, postanek.

 V Mersing smo prispeli popoldne in ugotovili, da je zadnji trajekt odplul že ob 12. uri, čeprav je v vodiču pisalo, da vozijo približno do 5. popoldne. Razložili so nam, da je vse odvisno od plimovanja, zato se urnik nenehno spreminja. Tako smo morali eno noč prenočiti še v Mersingu, na Tioman pa smo se odpravili naslednji dan zjutraj. Oh in kako smo bili navdušeni! Turistična sezona se namreč še ni zares začela in mislim, da lahko rečem, da je bilo na otoku tisti čas več lokalnih prebivalcev kot turistov. Čeprav lokalcev res ni veliko. Otok je obdan s peščenimi plažami, v notranjosti pa ga prekriva gosta, gosta džungla. Večina naselij je na zahodni strani, na vzhodu je le ena manjša vasica. Takoj prvi dan smo najeli dva skuterja in se pogumno odpravili na drugo stran otoka. Tja pelje le ena cesta, seveda skozi džunglo, a to niti ni problem. Cesta je namreč tako strma, da sva se morala z Maximom (ker sva bila na motorju pač dva) nekajkrat ustaviti, ker enostavno ni šlo več naprej! Na sliki morda ni videti, a cesta je bila res res strma!

Pustolovščina številka ena.

A ko smo počasi le prilezli na drugo stran … smo si bili edini, da je bilo več kot vredno!

Najprej tale pogled od daleč.

Vmes smo na poti srečali še tegale prijateljčka.

In potem smo se spustili na plažo na drugi strani. Okoli nje je bila le ena res majhna vasica z majhno trgovinico. In plaža, plaža, plaža!

Domačini igrajo plažni nogomet.

Domačinke nabirajo školjke.

Jaz se nastavljam fotoaparatu.

Še zadnja pred odhodom nazaj na drugo stran, preden sonce zaide.

A druga stran otoka ni nič manj privlačna, le več ljudi je tam in več hiš in ingrišče za golf in nekaj hotelov.

Prijetna družba ob sončnem zahodu.

Frangipani, moj najljubši in najdišečejši!

Ostali smo le malo časa, a dovolj, da sem se prvič v življenju preizkusila v potapljanju! In bilo je naravnost osupljivo! Z ladjico so nas odpeljali do majhnega otočka Reggis island le lučaj od obale Tiomana in tam smo se potopili na raziskovanje koralnih grebenov. Videla sem Nemota v resničnem naravnem okolju!! Te ribice so izjemno dobrodušne, če se lahko tako opiše ribo. Če nastaviš roko, bo priplavala v tvojo dlan! Ljubko. Videli smo dve orjaški želvi in celo množico takih in drugačnih, pisanih, čudnih, smešnih, čudovitih, majhnih in velikih rib. Tolikšne sreče, da bi videli morske pse, žal nismo imeli (nekateri potapljači imajo to srečo, da jih vidijo, so manjši in povsem nenevarni). A vseeno je bilo prekrasno in z veseljem bi šla spet. Podvnodnih posnetkov v digitalni obliki žal nimam, smo pa nabavili fotoaparat za enkratno uporabo, ki se ga je dalo uporabljati pod vodo in zdaj moramo le še razviti film!

Jaz srečna, ker se grem potapljat.

Seveda nismo mogli niti mimo obilne morske večerje, nad katero (spet) nismo bili razočarani!

 

Zadovoljni, nekoliko zagoreli in prijetno okrepčani smo se nato vrnili nazaj v Kuala Lumpur, od tam pa nazaj v Vietnam. Če bom imela kdaj možnost, se bom v Malezijo z veseljem vrnila!

Zgodaj zjutraj čakamo na trajekt.

Kdo ugane, kaj pomeni napis na sliki?