Vietnam: bosopeti otroci v modrih uniformicah

Ura je sedem zjutraj, iz trdnega spanca me predrami nadležna budilka. Takoj za njo me predrami še slepeča svetloba, sonce tu vzhaja zgodaj, res zgodaj.

Vstanem, se umijem, oblečem, na hitro nekaj pojem in se odpravim v garažo po skuter. Ura je pol osmih, a je zunaj že neznansko vroče. V senci je še čutiti jutranji hlad, na soncu pa pripeka! Nadenem čelado in sončna očala in se odpeljem čez polovico mesta v četrt številka sedem, kjer je sedež šole, v kateri delam. Po polurni vožnji parkiram svoj skuter, pograbim pripravljene fotokopije, »moj« voznik pa me potem na motorju odpelje do enega od vrtcev, s katerim ima »moja« šola pogodbo. Voziva se še dodatne pol ure, daleč ven iz mesta v četrt Nha Be, ki je teoretično še del Ho Chi Minha, a je tako rekoč na podeželju. Po nekaj urah v vrtcu pa sledi še ena od vladnih šol. Danes sta na vrsti najprej razred 2A, za njim pa še 2B.

Šola je velika, zgrajena v obliki črke U, na sredini je tlakovan atrij s par drevesi, po katerem se med 20-minutnim odmorom kot za stavo bosopeti podijo in potijo vietnamski otroci.

Otroci se igrajo zunaj, kljub temu da dežuje.

Modre uniformice na igrišču.

Pa kaj, če sonce pripeka na vso moč. Pa kaj, če je skoraj 40 stopinj. To jih pa ja ne bo odvrnilo od tega, da si podajajo staro, razcapano žogo, na drevo mečejo svoje plastične natikače ali igrajo izjemno priljubljeno igrico, ki sem jo poimenovala nožni badminton. Z brcanjem si namreč podajajo nekaj, kar je videti nekako kot žogica za badminton, le da je večja.

Točno ob 13.30 namesto (za nas bolj običajnega) zvonca vratar oziroma hišnik oziroma oboje v enem zabobna na tak velikanski boben, da ga je slišati po celi šoli. Takrat se kričači odpravijo pred svoje razrede, kjer se postavijo v vrsto, ko pride učitelj, pa lahko vstopijo v razred in se posedejo po klopeh.

V razredu je vroče. Vanj komajda strpajo toliko klopi, kot je učencev, učencev je okoli 40. Vrata in okna so odprta, klime seveda ni. Le dva ventilatorja na stropu, ki delujeta, če ravno ne zmanjka elektrike. Stare klopi, stare table s kredami in v vsakem razredu na steni fotografija strica Ho Chi Minha in vietnamska zastava.

Prazen razred in gospod Ho Chi Minh, ki bdi nad njim.

Otroci so oblečeni v modre uniforme, deklice imajo krilca, dečki hlače. Srajce so svetlo modre, hlače in krila pa temno modra. Če dečkom slučajno srajca pokuka iz hlač, jih učitelj takoj opozori, naj si jo popravijo. Ko pridejo v četrti razred, postanejo nekakšni pionirčki in imajo okoli vratu še rdečo rutico. Sicer v šolo pridejo v čeveljcih, a jih večinoma pustijo na stojalu pred razredom in so potem notri kar bosi, njihove noge so črne od umazanije.

Ko v razred vstopim jaz, vstanejo in se v en glas zaderejo: »Goooood moooooorniiiiing teeeaaacheeeer!«

Jaz odgovorim: »Good morning, how are you today?«

Oni pa: »Weeee aaareeee fiiiineeee thaaaank yoooouuu, aaaaand yooouuuuu?«

Potem se usedejo in začnemo z našo uro angleščine. Od šole do šole je odvisno, včasih njihova šolska ura traja 40, včasih 45 minut, vedno pa imajo predmete v »blok« urah, se pravi uro in dvajset minut ali uro in pol. Kar je veliko, še posebej, ker težko sedijo pri miru, ker je vroče in ker se jim angleških nalog pač ne da reševati toliko časa. Z mano je vedno še en vietnamski učitelj ali učiteljica, ki velikokrat namesto mene poskrbi, da utihnejo in se umirijo, če je potrebno. Vietnamci se lahko resnično na glas derejo, če želijo. Če to ne pomaga, s plastičnim ali lesenim ravnilom na vso moč zaropotajo po mizi. In če tudi to ne pomaga, z ravnilom otroke ošvrknejo po hrbtu ali po notranji strani dlani. Auč. Včasih tudi malo več kot ošvrknejo. Včasih tudi brez ravnila, kar z roko lopnejo po hrbtu, glavi ali jih frcnejo po ušesih. Človek bi si mislil, da bodo zato bolj disciplinirani, a dlje kot sem tu učila, bolj se mi je dozdevalo, da jih to prav nič ne briga. Včasih je disciplina kar problem, posebno v res številčnih razredih, kjer je učencev celo več kot 40.

Skoraj vedno vsaj 10 otrok s seboj nima knjige za angleščino, knjige tistih, ki so se jo spomnili prinesti, pa so velikokrat v tako slabem stanju, da bog pomagaj. Manjkajo strani, platnice, vse je pomečkano. V razredih tudi nimajo nikakršnih pripomočkov za poslušanje posnetkov, kaj šele računalnikov ali projektorjev za ogled kakšnega videa ali druge projekcije. Vse, kar imam na razpolago, je zelena tabla in bela kreda. Če imam srečo, včasih še rumena, zelena ali modra.

Atrij ene od šol, kjer učim.

In stopnišče.

 Preden sem začela učiti v javnih šolah, me je veliko ljudi opozorilo, da je to precej zahtevno. Poleg tega imajo tu malo drugačen način učenja in poučevanja, kot smo ga mi vajeni. Veliko je učenja na pamet in, vsaj kolikor sem jaz dobila občutek, malo razmišljanja z lastno glavo. Če recimo otroci rešujejo neko nalogo, potem pa to isto nalogo samo malo obrneš ali zamenjaš besedo v povedi, večina izmed njih več ne ve, kaj in kako. Velikokrat kar tako ponavljajo za učiteljem, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj govorijo.

Ko sem začela učiti, sem nekaj ur na teden vodila tečaj za odrasle (večinoma so bili mladi, stari med 20 in 25 let) in tam s presenečenjem ugotavljala, kako malo stvari ti mladi odrasli poznajo. V učbeniku smo imeli krajše besedilo, v katerem je bil med drugim omenjen Krištof Kolumb. Nihče v skupini ni vedel, kdo je to bil. Ker je bil njihov nivo angleščine precej slab, sem jim to le s težavo razložila. Pa sem si rekla, no Kolumb je morda bolj stvar zahodnega sveta, Evrope in Amerike. Pa potem niti tega niso vedeli, kaj je to Tokio. Tudi ko smo se pogovarjali o Vietnamu, mi niso znali povedati veliko. Učili smo se o stopnjevanju pridevnikov in želela sem, da sami sestavijo kak primer. In sem jih pozvala »OK, v Vietnamu imate gore, ane? Katera je najvišja gora v državi?« Odgovora niso poznali. Katero je največje mesto? Tudi ne. Potem sem hitro obupala. Posebno takrat, ko od njih želiš, da sestavijo kak primer iz svojega življenja ali izkušenj, povsem odpovejo.

Sem pa ugotovila, da je v šoli očitno zelo pomemben lepopis. Vsi namreč v zvezke pišejo zelo skrbno in natančno, posebej umetelni so njihovi veliki pisani T-ji, H-ji, M-ji …

Po drugi strani pa imajo velikanske težave s pravopisom. Tudi takrat, ko so morali besede zgolj prepisati, so delali ogromno napak. Ko so prišli kak primer napisati na tablo, pa so velikokrat kar tako, naključno, delali velike in male črke. Kot da bi recimo »umbrella« napisala »UmBRellA«. 

Odmor!

Hmmm ...

Deklice z roza in fantje z modrimi torbicami.

Odmora bo kmalu konec, treba bo nazaj v klopi.

Ura je 16.30 in šolski boben še zadnjič v dnevu zabobna. Otroci vreščeče pospravijo knjige in zvezke, si nadenejo čevlje in na glave poveznejo svoje majhne čelade ali pač samo čepice in se v trumah zgrnejo v šolski atrij, kjer jih na skuterjih ali kolesih pričakajo mame, očetje, babice ali dedki. Pred šolo je nekaj prodajalcev pečene koruze, ocvrtih slaščic ali sadja, ki skušajo konec pouka izkoristiti za prodajo katerega od svojih izdelkov. Jaz se popolnoma prepotena in utrujena odpravim ven, veselo maham vsem otrokom, ki se derejo »Goodbyeee teeaacheeer!« in se odpravim na prašno in luknjasto enourno pot domov. Tam najprej spijem pol litra vode, se zaprem v sobo in za 10 minut nažgem klimo, da spet spravim telo v tek.