Prav srečna sem, da se je danes začel maj, ker april nama z Maximom resnično ni bil naklonjen ... Najprej so meni ukradli torbico, komaj dva tedna kasneje pa sva se okoli polnoči vozila proti domu na skuterju, ko nama je (povsem prazno) cesto z nenadnim obratom v desno prekrižala neka Vietnamka na kolesu. Maxime je vozil in jo je videl, a ker je zavila tako nenadoma, se trku nisva mogla izogniti. Vozila sva res počasi in ker je zaviral, sva se v njo zabila z minimalno hitrostjo. Ker pa je zadaj na kolesu nosila neko posodo z rižem, ki je bila precej težka, je gospa skupaj s kolesom padla. Posoda z rižem se je prevrnila, midva sva se pa ustavila, ji pomagala pobrati kolo, posodo z rižem, skušala nekako komunicirati z njo, a seveda ni znala niti besedice angleško ... Kolo ni bilo poškodovano, ona tudi ne, normalno je hodila, samo kožo si je malo opraskala na komolcu. Za nekaj minut se je usedla na rob pločnika, potem pa (sklepam, da jo je v tistem trenutku prešinila ta "briljantna" ideja) vstala, se začela dreti in tako pritegnila pozornost mnogih, ki so se peljali mimo. Ob nas se je nato vsako minuto zbirala večja množica, z Maximom nisva razumela ničesar, ker nihče ni govoril angleško, zmešana babnica pa pride in ukrade ključe iz skuterja! Tako nisva mogla nikamor, ena od punc, ki so se ustavila ob nas, pa je poklicala policijo. In ja, žal je tudi ta zgodba eno od (negativnih) dejstev o Vietnamu. Policija = mafija. Eden od kolegov, ki je sicer Vietnamec, ampak je nekaj časa živel in študiral v ZDA, je kasneje rekel - policisti in tatovi so si podobni, le da ti tatovi denar ukradejo za tvojim hrbtom, policisti pa pred nosom.
Sprva z Maximom sploh nisva mogla ničesar reči, narediti, ker naju nihče ni poslušal, nihče ni govoril angleško. Videti pa je bilo, kakor da sva midva kriva za vse. Zmešana babnica se je drla na vse grlo in je ob prihodu policije začela čudežno šepati, bolela jo je noga, kolk, roka, skratka, bila je na robu smrti. Končno je prišel nek policist v civilu, ki je znal pet besed v angleščini. A prav veliko ni pomagalo. Hecno je, kako policistom ni bilo niti v najmanjšem interesu, da bi kakorkoli ukrepali, ko so meni ukradli torbico, ko smo jim s pomočjo aplikacije "Find my iPhone" natančno pokazali, kje naj bi se nahajal ... Tokrat pa - pravi pravcati Na kraju zločina! Na tla so postavili nekakšne številke in fotografirali "dokaze" o nesreči. Na primer - kolo, ki smo ga pred prihodom policije že pobrali in postavili ob rob ceste, so prijeli, znova prevrnili na tla in fotografirali kot "dokaz". Izmerili so cesto, eden od policistov pa je "kraj in potek zločina" narisal na nek list papirja. Malo je manjkalo, pa bi še obris nesrečne Vietnamke narisali na tla.
Vse se je dogajalo neskončno dolgo, ves čas pa je bilo videti, da sva kriva midva. Zmešano babnico je po uri ali dveh neka ženska na svojem motorju kar odpeljala, policija pa je Maxima strpala v avto in odpeljala. Malo pred tem se nam je pridružil zgoraj omenjeni kolega Vietnamec, ki odlično govori angleško, in mi malo obrazložil, kaj so povedali policisti. A nihče ni vedel, koliko časa bo Maxime moral ostati na policijski postaji. Ker drugega nisem mogla, sem se odpravila domov in čakala. Čez kakšni dve uri je v spremstvu policistov Maxime prišel nazaj, hoteli so namreč najina potna lista. Maxime jih ni hotel spustiti v stanovanje, tako so počakali na hodniku. Potem so naju odpeljali oba, češ da morajo narediti kopije potnih listov. Hvala bogu je bilo res samo to in potem so naju pustili, da greva, z navodilom, da se čez dva dni ob 9. uri zjutraj zglasiva na policijski postaji. In tu se je cirkus šele začel!
Zmešana vietnamska babnica si je izmislila vse mogoče: da sva se z vso silo zabila v zadnji del njenega kolesa, da sva jo skušala napasti, ko je vzela ključe, da sva vozila brez čelad, čeprav nič, NIČ od tega ni bilo res! A tu stvari delujejo drugače. Če si tujec, si pač kriv. Slišala sem že zgodbo, kako se je nek Američan vozil z motorjem in se pripeljal mimo kraja, kjer se je pred tem zgodila nesreča. Ustavil se je, da bi pomagal ponesrečencem, nakar so ga ob prihodu policije obtožili, da je nesrečo povzročil on. In v takem primeru ne moreš storiti nič boljšega, kot priznati in plačati za svoje "prekrške". Če se lotiš kompliciranja postopka, se ti stroški le še povišajo. Tako sva nazadnje morala plačati 1,2 milijona dongov (~44 evrov) zmešani babnici, ker dva dni boga reva ni mogla delati (čeprav ta vsota denarja po mojem predstavlja njen mesečni ali vsaj polmesečni zaslužek). Kot po čudežu, potem ko je dobila denar, ni več šepala in se na vsa usta smejala. Kot zanimivost, odpeljal jo je nek moški, najbrž mož, na motorju in - glej ga zlomka, bila je brez čelade! Ko smo to namignili policistom, so samo molčali. Tako sva po skoraj petih urah na policijski postaji zaradi vseh mogočih prekrškov, od tega, da sva vozila brez čelade, da je Maxime skušal napasti policiste (?!), ker nima vietnamskega vozniškega dovoljenja (francoski tu ne velja, vietnamskega dobiš pa tako, da pač spet plačaš, ne gre za kakšen vozniški izpit ali kaj podobnega) ... dobila še dodatno kazen okoli 7 milijonov dongov (~257evrov) plus plačilo za parkirišče, kjer so "pridržali" najin skuter in bo tam ostal še kakih 10 dni. Tega sicer še nisva plačala, morava v torej spet tja. Morda nam uspe vsoto še malo znižati, ker poznamo nekoga, ki pozna nekoga na policiji, a ni še gotovo. Lekcija vse zgodbe pa je: če se kdaj vpleteš v nesrečo, tudi če nisi kriv, se nikakor ne ustavljaj, da bi človeku pomagal, temveč jo popihaj, kakor hitro je mogoče. Dobrota je sirota, predvsem na cestah v Vietnamu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar