Vietnam: dejstva, tretji del

Prigode s policijo so se počasi umirile in upam, da se kaj podobnega ne zgodi več. Moram pa priznati, da sem bila še nekaj časa potem ves čas skorajda paranoična, da se le ne bi po nesreči zabila v kakega kolesarja ali kolesarko ali, še huje, v motor ali, še huje avtomobil, kamion ... Promet je tukaj res brez primere, nenehno moraš imeti oči, ušesa, pravzaprav vse čute na pecljih. Ves čas vozijo v nasprotno smer, se brez opozorila kar tako ustavijo sredi ceste, da bi se oglasili na telefon, izmenjali nekaj besed s katerim od drugih voznikov, si popravili frizuro, šminko, obrvi, si otrebili zobe ... ob gledanju v vzvratno ogledalo (neverjetno, koliko ljudi vzvratnega ogledala nimajo namontiranega tako, da bi dejansko služilo svojemu namenu, ampak zato, da se v njem lahko pogledajo med vožnjo). Da niti ne omenjam tega, da se jih na skuterjih zelo zelo velikokrat vozi več kot dva. Trije, povsem običajno. Štirje, nič posebnega. Mislim, da je bil rekord, ki sem ga doslej opazila, šest! Resda so bili od teh štirje otroci, a ne več dojenčki, temveč kakih 7, 8 let stari pamži. Žal takrat pri roki nisem imela fotoaparata, sicer bi pojav vsekakor ovekovečila.
Vietnamski zakoni določajo, da je potrebno med vožnjo nositi čelado, res pa me zanima, kakšne so uredbe glede otrok in dojenčkov. Ne morete si misliti, kolikokrat imajo spredaj, zadaj, vmes otroke, še dojenčke, ki seveda nimajo čelad. V najboljšem primeru jim na glavo poveznejo kako čepico. Nekateri si otroke "pripnejo" nase z nekakšnimi pasovi, spet drugi predse (pred voznika, tja, kjer ta postavi noge med vožnjo - če gre za tip motorja, kot je na primer vespa, kjer je pač spredaj dovolj prostora - meh, težko je to razložiti) postavijo nekakšen stolček, nanj pa otroka. Največkrat pa je tako, da recimo oče vozi, pred seboj ima starejšega otroka, mati zadaj pa v naročju mlajšega.
Ker večina ljudi tukaj nima avtomobilov (ti so astronomsko obdavčeni in stanejo približno trikrat več kot pri nas), so pač primorani vse, kar rabijo, naložiti na motorje. In če odštejemo cele družine na dveh kolesih, je nabor tega, kar strpajo gor (tudi na kolesa!), tako rekoč neskončen. Kovinske droge, drevesa, opeke, célo kuhinjo (da se potem ustavijo in pripravijo kakršen koli že street food), sto kil sadja, vreče riža, smeti (ki jih ročno ločujejo, sklepam, da lahko najrevnejši na tak način zaslužijo nekaj malega denarja), vreče ledu (ki ga razvozijo v lokale in restavracije), pse ... Za bolj slikovit prikaz si oglejte spodnjo galerijo, v katero sem zbrala, kar mi je doslej uspelo ujeti v objektiv.

Odlično opisana prometna "pravila" smo našli tukaj. Gre sicer za opis prometa v Kambodži, a je tukaj situacija identična! Prav zabavala sem se, ko sem brala vse možne situacije, ker je vse res!
Še bolj zabavno postane, ko dežuje. Zdaj se pravkar končuje sušna doba in vse več je dni, ko se enkrat v popoldanskem času ulije kot iz škafa. Ampak res. Dež niti ne traja tako dolgo, a ko dežuje, dežuje. Po nekaj zapadlih kapljicah se vsi vozniki motorjev ustavijo ob cesti (nekateri pa kar na sredi seveda), iz prtljažnikov povlečejo pelerine in si jih nadenejo. Čez kapuco pa potem še čelado. Največkrat pelerino poveznejo čez sprednji del motorja in nekatere so prav tako narejene, da imajo na mestu, kjer je sicer luč, odprtino. In potem se vsi kot nekakšni pisani duhci odpeljejo naprej. Večji problem kot voda, ki pada z neba, pa postane voda, ki se nabira na cestah. Nečesa tu res ne razumem. Vsepovsod v odtoke ob cestah mečejo smeti, odpadlo listje, plastične kozarce, gnilo sadje ... logično je torej, da se vsi odtoki zamašijo, in ko dežuje, ceste povsem preplavi. Ponekod se nabere med 10 in 20 centimetrov vode in potem lahko samo upaš, da se ti ne bo treba ustavljati in noge postaviti v to ogabno vodo, pomešano z vsem sranjem, ki je priplavalo iz odtokov, in da bo skuter preživel poplavo. Še dobro, da ne dežuje po več dni skupaj (vsaj upam), ker bi potem motorje lahko gladko zamenjali za čolne.