Kaj je še za napisati o Vietnamu? Prav gotovo ogromno. Morda o tem, kako zakompliciran sistem naslavljanja ljudi imajo tukaj. Nekaj povsem običajnega je, da te povprašajo po starosti. Medtem ko pri nas to (vsaj za ženske, ki presežejo določeno starostno mejo) velja za nevljudno, je tu skorajda nujno. Glede na tvojo starost namreč vedo, kakšen "naziv" ti bodo pripeli.
Najbolj poenostavljena varianta je tale: če je oseba mlajša od tebe, jo ne glede na spol lahko pokličeš kot "hem-oi" (nisem čisto prepričana, kako se zares napiše, zato je to bolj kot ne fonetični zapis). Če je starejša in gre za moškega, ga nasloviš kot "han-oi" (ja, nekako kot vietnamska prestolnica). Če je oseba starejša in ženska spola pa "či-oi".
Potem se pa stvari začnejo nekoliko komplicirati. Če sem prav razumela, lahko žensko, ki je približno enake starosti kot tvoja mama, pokličeš enako kot mamo, "me-oi". Če to velja tudi za moškega starosti tvojega očeta, nisem prepričana. Potem je še ta podatek, da recimo moški lahko žensko pokliče kot "hem-oi", tudi če je starejša od njega, ker ženskam to načeloma laska, če jih imaš za mlajše. No, najbrž to velja za ne-tako-veliko starostno razliko, ker sklepam, da babice vseeno ne bi poklicali tako. Če se človek nekoliko bolj "zaplete" v življenje kake vietnamske družine, pa sledijo še nadaljnji napotki. Osebnih izkušenj s tem sicer nimam, mi je pa o tem pripovedoval Kanadčan, ki je že nekaj let v zvezi z Vietnamko in je spoznal že njeno ožjo in širšo družino. Imajo namreč nazive za očeta "bo-oi", mater, teto, strica, mlajšega brata, starejšega brata, mlajšo/starejšo sestro in tako dalje in dalje ... A pazi! Stvar se še dodatno zaplete. Recimo da sem jaz 34-letni tip, ki je v zvezi z 29-letno Vietnamko. Ta Vietnamka ima brata, ki je star 31 let. Se pravi je to njen starejši brat, jaz bi ga pa po vseh pravilih moral naslavljati kot "hem-oi", ker je mlajši od mene. Ampak ne! Ker sem v zvezi z njegovo sestro, ki je mlajša od njega, ga moram nazivati kot starejšega brata! Zabavno, kajne? No, se bom nehala spuščati v pretirane podrobnosti. V grobem lahko razumete, da je res zapleteno.
Rada bi napisala še besedo o dvoličnosti, ki si ji tukaj priča na vsakem koraku. Morda še bolj, če se iz središča mesta odpraviš bolj proti obrobju, predvsem proti sedmi in drugi četrti (ki sta sicer ena ob drugi, na jugu mesta). Razlika med bogatimi in revnimi mora biti tukaj res ogromna. Pa zato ni potrebno iti brskati za podatki na internetu. Ne, dovolj je sprehoditi se (oziroma odpeljati) proti sedmi četrti. Sedma četrt je območje, kjer živi ogromno "expatov" oziroma tujcev. Američani, Kanadčani, ogromno Korejcev, Francozi, Rusi ... in seveda bogati Vietnamci. Dovolj je postaviti se na most, ki ločuje četrto in sedmo četrt. Na eni strani kolibe tako rekoč iz smeti (odpadne pločevine, lesa, kartona, plastike) na kolih, zapičenih v obrežje reke Saigon, na drugi strani pa bleščeče nove stolpnice z imeni, kot so Dragon Hills, Riverfront, Riverside Residence, Skygarden, Kenton Residence, Grandview ... Ali celo mesta v malem, sestavljena iz večjih in manjših vil z vrtovi, bazeni, teniškimi igrišči ... Nekje sem celo videla napis "Selling condos to foreigners and overseas Vietnamese". A to pomeni, da Vietnamci, ki se nikoli niso odselili iz države, ne morejo kupiti stanovanja tam? Poleg tega tujce, samo zato ker so tujci, plačujejo trikrat, štirikrat, petkrat več kot Vietnamce, tudi če gre za bolj ali manj enako delo (učitelj angleščine, recimo). To najbrž pomeni, da izobrazba v njihovi državi ni vredna nič oziroma je vredna trikrat, štirikrat, petkrat manj kot v neki zahodni državi. O tem sem že razlagala, da sicer Američana (rojenega, izobraženega tam), samo zato, ker je bil po videzu Azijec (starši so Korejci), niso želeli plačati enake vsote kot jo plačajo tujcem. Diskriminirajo torej sami sebe. A ni to grozno? Ena od punc, ki je delala z mano v nekem vrtcu tukaj, mi je nekoč rekla, da smo tujci, četudi smo oblečeni v povsem navadna oblačila, vedno videti bolj "noble" (besedo je poiskala v slovarju na svojem iPhonu). Tudi oni bi radi imeli svetlo polt, svetle oči, velike oči, majhen nos, svetle lase ... Počutila sem se prav nelagodno. In začela blebetati, da to res ni pomembno, kakšne lase imaš in oči, da smo eni pač rojeni na enem koncu sveta in smo zato takšni, drugi pa spet drugačni. Ampak tako pač mislijo in vidijo svet.
Malo je takih, ki lahko dejansko odidejo iz države (razen morda v sosednjo Kambodžo, Tajsko, Laos ...), saj je skorajda nemogoče dobiti vizo. Poznam Vietnamko, ki ima zelo dobro prijateljico v Nemčiji. Ta se bo v kratkem poročila in je na poroko seveda povabila tudi njo. Kljub temu da jo je osebno povabila in se na vse pretege trudi urediti vizo za svojo prijateljico, bo ta najverjetneje poroko spremljala le od daleč. Zato najbrž ni čudno, koliko je Vietnamk, ki bolj kot zaradi ljubezni s tujci poročijo iz bolj "uporabnih" razlogov. Spoznala sem dekle, ki ima kakih 20 let, in je zaročena z nekim Kanadčanom. Medtem ko je njen zaročenec v Kanadi in skuša urediti vizo zanjo, se ona tukaj sestaja z nekim drugim tipom, niti ne na skrivaj. Ne razumem čisto, ampak rekla je, da ji pač ta Kanadčan lahko nudi udobje in boljše življenje v prihodnosti. Ne vem, mene je kar groza ob takih pripovedih. Vsak je svoje sreče kovač, ali kako.
In zdaj še Facebook. Pred nekaj dnevi smo ugotovili, da je dostop preko računalnika blokiran. Možno je dostopati le preko mobilnih naprav. Malo sem si brala in se pogovarjala z Vietnamci in ja, vsake toliko vlada blokira dostop do Facebooka, ko se jim to pač zazdi. Pravijo, da naj bi tokrat dostop preprečili zaradi nemirov v Turčiji. Sliši se precej grozno, kajne? Zasledila sem tudi zgodbo o deklici, ki so jo izključili iz šole, potem ko je na Facebooku objavila prirejen delček govora nekdanjega predsednika in "očeta" Ho Chi Minha. Že podatek, da ga tu častijo skoraj kot boga (v Hanoju je na ogled tudi njegovo balzamirano truplo), pove veliko. Dekle je menda objavijo delček govora, v katerem se je uprl francoski kolonizaciji in prevladi. Besede je priredila in menda napisala nekaj o tem, da ji ne bi bilo več treba opravljati izpitov. Obtožili so jo, da je s tem žalila učitelje, državo in seveda večnega HCM-ja, in jo izključili iz šole. Če se ne motim, je imela enoletno prepoved obiskovanja šole. Ni čudno, da Vietnamca le stežka prepričaš, da kaj pove o politiki.
Bom zdaj raje nehala, preden mi še dostop do bloggerja zablokirajo. Ali strpajo v zapor. Še dobro, da pišem v slovenščini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar