OK, ne vem točno, kaj se dogaja, ampak skorajda imam občutek, da mi Vietnam sporoča, naj se počasi spokam domov.
Najprej so mi skušali ukrasti torbico (tega se lotijo tako, da te nič hudega slutečo na 2 milimetra obidejo s skuterjem in ti skušajo iztrgati torbico z ramen), a so le strgali pokrov, glavno je ostalo pri meni.
Potem so čez kaka dva tedna poskušali spet in tokrat uspeli, ukradli so mi torbico, v kateri je bil iPhone in nekaj denarja. :( Super. Potem je pa še policija tako nesposobna, da je JOJ!
Zadnjič sem učila 3. razred v neki javni šoli in me je nek deček v prvi vrsti skoraj pobruhal po nogah. Juhej! Glede na to, da se mi je pred tem že pripetilo, da je neka pijana Vietnamka bruhnila po mojih (v sandale obutih!) nogah, se mi še ene vietnamske bruhice res ne ljubi brisati s stopal ...
Potem se vračam z dela domov okoli pol 6h popoldne v največji prometni konici in seveda se en pametnjakovič odloči, da bo prečkal cesto kar nekje, daleč od kakršnih koli prehodov za pešce in ker sem bila obdana s skuterji na levi, desni, spredaj in zadaj, sem ga videla zadnji trenutek. Na njegovo srečo ga nisem zadela, se je pa zato na mojo nesrečo potem nekdo zabil vame zadaj! Tu se pa itak (če se ne ravno razbiješ na tisoč koščkov) kaj malo zmenijo za to, če se ti kam zabijejo in mirno nadaljujejo pot. No ja, saj ni bilo nič hujšega, le počena registrska tablica in malo strahu.
Ah. Še dobro, da sta na vidiku dva praznika in en most v ponedeljek, tako da me čaka težko pričakovanih in zasluženih pet dni počitnic.
Počasi ;)
OdgovoriIzbrišiPočasi. :)
OdgovoriIzbriši