Campuchia*, Kampuchea**, Kambodža

* Kambodža v vietnamščini
** Kambodža v kamboščini

Kambodža je soseda Vietnama in skriva (no, danes niti ne več skriva, saj se tja valijo trume turistov) eno najbolj fascinantnih čudes sveta, templje v Angkorju, med katerimi je največji Angkor Wat. Angkor Wat je največji verski spomenik na svetu.

Templje v Angkorju so zgradili kmerski kralji nekje med 800 in 1200 našega štetja in vsak kralj je z gradnjo novega templja skušal prekositi svojega predhodnika. Sprva so bili to hinduistični templji, kasneje pa so jih "prekrstili" v budistične.

Templji v Angkorju predstavljajo ponos in zaščitni znak Kambodžanov, največjega, Angkor Wat, pa najdemo celo na njihovi zastavi.

Kamboška zastava.

Že pred odhodom v Kambodžo sem slišala, da so tamkajšnji ljudje izjemno prijazni in nasmejani. In res je tako. So malo temnejše polti kot Vietnamci, vsaj sama sem dobila tak občutek, in očitno vedno dobre volje.
Najcenejše, najbolj praktično in najbolj kul prevozno sredstvo po Siem Reapu (mesto, kjer kot turist prespiš, če želiš obiskati Angkor, leži čisto zraven) je tuktuk! Tuktuk je motor, na katerega je pripeta prikolica za dva do štiri ljudi. Zrak je tam veliko čistejši in nekoliko hladnejši, predvsem zjutraj in zvečer, kot v Ho Chi Minhu in prevažanje v tuktuku in hladni vetrič sta bila pravi balzam za naša hochiminskega smoga in vročine vajena pljuča.

Tuktuk.

 

 

Pred odhodom na območje templjev so nas vozniki tuktukov prijazno opozorili, da moramo ženske obleči vsaj majice s kratkimi rokavi in dovolj dolgo krilo ali hlače, iz spoštovanja do svetišč seveda.
Najprej smo se ustavili ob največjem templju, tistem, ki ga imajo tudi na kamboški zastavi. Bilo je vroče in polno turistov, a kljub vsemu veličastno ...

Vsi hočejo videti Angkor Wat od blizu ...

Kamorkoli se obrneš, te čaka kaj zanimivega.

Zgodba o vojni.

Asociacija: veličastno.

V odsevu.

Kamen na kamen ...

Stopnice, ki niso za strahopetne.

Skrivnostni ples.

Razsprostira se daleč, daleč ...

Nekaj sto let stara šminka?

Preostanek dneva in dan zatem smo zapolnili z ogledom preostalih, morda manjših, a nič manj zanimivih templjev. Nekateri so ohranjeni bolje, nekateri manj, a vsak ima svoj čar. Eden je bolj roza, drugi oranžen, tretji siv. Ponekod iz razpok poganjajo drevesa in včasih skorajda zasenčijo tempelj, saj so mogočne korenine prerasle vhod, pokukale skozi okno ali objele zidove. V skorajda vseh templjih je mogoče najti sedeče, stoječe ali ležeče Bude, ki so jih odeli v živo rumena ali oranžna ogrinjala, tamkajšnji menihi pa te vabijo, da Budi v čast prižgeš dišečo paličico. Seveda v zameno za dolar ali dva. Kljub temu da Angkor obiščejo množice turistov, je območje tako veliko, da se ničkolikokrat (predvsem ob kakem manjšem ali manj znanem templju) znajdeš sam in v tišini in občuduješ mojstrstvo in pogum ljudi, ki so vse to zgradili. Najbolj dih jemajoče so stopnice, ki nežni duši gotovo povzročijo vrtoglavico. Povzpela sem se na skorajda vsah vrh, a priznam, da sem se včasih tesno oklenila kamenja, po katerem sem plezala gor ali se spuščala nazaj na varno vznožje templja, in raje gledala le par centimetrov predse.

Delam se, da me sploh ne skrbi, kako bom zlezla dol.

Moč narave I.

Moč narave II.

Romantika.

Moč narave III.

Moč narave IV.

Pisani menihi ob tempeljski sivini.

Buda tako in drugače.

Eden od bolj oranžnih templjev.

Prilezli smo na vrh!

Plezanje po stopnicah se je splačalo.

Razvaline povsod.

Skušam biti kot Buda. Ne uspeva najbolje.

Spet pisani menihi v sivini.

Tudi Buda rabi senco.

Lokalni umetnik.

Še en skrivnostni ples.

Moč narave V.

Lepi kamboški ljudje.

Detajl.

Če bi živela takrat, bi bila velikan.

Detajl.

Sklepali smo, da so starodavne grobnice.

Varuhi posmrtnega življenja.

Varuhi posmrtnega življenja.

V odsevu.

 In za konec še nekaj fotografij otrok in odraslih na poti v šolo ali po vsakdanjih opravkih.

Turistični slogan Kambodže, ki te pozdravi ob prihodu v državo, je "Cambodia, the Kingdom of Wonder", kraljestvo čudes. In res je tako. Očarali so me predvsem ljudje. Po krvavi vojni in vladavini rdečih kmerov so se postavili spet na noge in s širokim nasmehom zrejo vate in v prihodnost. Glede na to, da leži tik zraven Vietnama, bi se v Kambodžo rada vrnila spet. In spet. Morda celo zelo kmalu.