Mekong delta

To je jug Vietnama. Z zeleno je označen Ho Chi Minh City, z rdečo pa Can Tho, mesto ob delti reke Mekong, kamor smo se odpravili z avtobusom (približno štiri ure vožnje). Delta reke Mekong je ogromen sistem rečnih rokavov, velikih in čisto majhnih kanalčkov, ki se izlivajo v Južnokitajsko morje. Največja znamenitost tega predela so tako imenovane plavajoče tržnice, kjer tamkajšnji prebivalci prodajajo sveže pridelano sadje in zelenjavo. Banane, ananasi, lubenice, pitaje (zmajevi sadeži ali "dragon fruit"), duriani in raznovrstna zelenjava. Banane s plavajoče tržnice v Can Thoju so bile najboljše banane, kar sem jih kdaj jedla. Bile so manjše, kot smo jih sicer vajeni (kakih pet do sedem centimetrov dolge) in tako okusne, da si ne moreš kaj, da ne bi napadel ene za drugo! Pa še tako poceni so ... Pa ananas, oh! Najbolj sladek in najbolj sočen ananas, kar si ga lahko zamislite!

Če si želite ogledati pravi vrvež plavajoče tržnice, se je potrebno na pot odpraviti zgodaj, med 5. in 6. uro zjutraj. Nas je še vse zalimane in zaspane na manjšem kanalu ob hotelu, kjer smo prespali, s svojo leseno barčico pobrala nasmejana gospa, ki nas je naslednjih nekaj ur vozila po labirintu rek in rečic Mekonga.

Zgodnja ura, vzhajajoče sonce v ozadju.

Ljudje živijo v sožitju z reko I.

Ljudje živijo v sožitju z reko II.

Mekong džungla.

Igra odsevov I.

Ribiška mreža.

Radi bi kupili ananase!

Barve Mekonga I.

Še več ananasov!

Reka Mekong in njeno nabrežje.

Naše super banane!

Do konca napolnjena barčica.

Barve Mekonga II.

Barve Mekonga III.

Izdelava riževih "palačink", kot sem jih poimenovala.

Sušenje.

Barve Mekonga IV.

Trgovanje.

Buč in bučk zvrhana kamra.

Moj ananas, moj.

Reka Mekong in njena okolica so polne barv in nasmejanih ljudi. Teh nasmejanih ljudi pa (vsaj za zdaj) še ni srečala ekološka ozaveščenost, saj smeti z ladij in svojih domov mečejo naravnost v reko. Zaradi tega tudi vonjave včasih niso ravno prijetne. Najbolj nadležno pa je, ker se vsa ta umazanija (predvsem pa plastične vrečke) neprestano zapletajo v tale bogi motorček, ki je poganjal našo barčico. Med približno štiriurno vožnjo smo ga morali reševati najmanj desetkrat! No, še dobro, da se je reševanja vsakič lotil Maxime.

Reševanje pred umazanijo. Sizifovo delo.

Barve Mekonga V.

Arhitektura Mekonga.

Véliki Ho Chi Minh, ki neutrudno bdi nad mestom ...

Vsakdan Mekonga.

Ob delti Mekonga je veliko mest in mestec, mi smo se pač odpravili v Can Tho, eno največjih mest na tem območju. Prav veliko zanimivega v njem ni za videti, razen velikanskega kipa gospoda (oz. "strica", kot ga radi imenujejo) Ho Chi Minha, ki bdi nad mestom, obkrožen z zastavami Vietnama in komunistične partije.

Stric Ho Chi Minh.

V mestu sta še dva večja budistična templja, sicer pa pisan skupek hiš brez kakršnega koli sistema, zapletenih električnih napeljav, nasmejanih ljudi in vse mogoče pisane krame.

Barve Mekonga VI.

Barve Mekonga VII.

Budistično čaščenje.

Velikanska spirala dišečih palčk.