Kambodža drugič, tokrat Phnom Penh

Glavno mesto Kambodže Phnom Penh leži kakih 240 kilometrov od Saigona oziroma šest ur vožnje z avtobusom. V šest ur je všteta vožnja in precej dolgotrajen in ne preveč zabaven postopek ob prečkanju meje. Ta traja približno eno uro za vstop v državo (vizo za Kambodžo namreč urediš na meji, zato traja dlje), za nazaj pa nekoliko manj.
Ob poti ni kaj veliko za videti, predvsem en velik "nič" - prostrana planjava, nobenih hribov, veliko umazanije, tu in tam kakšno naselje s (tako sklepam) tradicionalnimi lesenimi hišami na kolih. Verjetno so tako zgrajene zaradi deževne dobe, ki s seboj prinese obilne padavine in zraven tudi poplave.
Ekonomskih in gospodarskih podrobnosti ne poznam, ampak na pogled Kambodža deluje še revnejša in manj razvita od Vietnama. Prav tako je Phnom Penh bolj umazan in kaotičen, a skriva kar nekaj "biserov", kar za Saigon ne bi ravno mogla reči. Da se razumemo, Saigon je izjemno zabavno, razgibano, brbotajoče mesto, a razen morda glavne pošte, katedrale, nekaj starih kolonialnih hiš (vse to so v času vladanja zgradili Francozi) in morda nekaj novejših nebotičnikov, arhitekturno gledano ne ponuja prav veliko. V Phnom Penhu pa imajo kraljevo palačo, oazo vrtov, manjših in večjih templjev v središču mesta. Tudi narodni muzej je zgrajen v tradicionalnem slogu s strmimi strehami in tipičnim okrasjem. In še ena stvar, ki je v Vietnamu ne vidiš skoraj nikjer, v Kambodži pa na vsakem koraku - budistični menihi v slepeče oranžnih in rumenih oblačilih!

Narodni muzej.

Kraljeva palača in vrtovi.

V Narodnem muzeju hranijo predvsem dragocenosti iz templjev v Angkorju (o katerih sem pisala prejšnjič) in takšne in drugačne kraljeve eksponate. Zanimivo je, kako je recimo tale muzej v Phnom Penhu tisočkrat manj zavarovan kot recimo narodni muzeju v Londonu, New Yorku, Parizu ... Načeloma je fotografiranje v notranjosti prepovedano, a kaj ko v razstavnih dvoranah pač nikogar ni, ki bi turiste na to opomnil ali jih kako drugače kaznoval. Tudi pred vhodom te nihče ne pregleda.
Pred prevzemom budizma je bila v Kambodži glavna religija hinduizem in muzej je poln kipcev, kipov in gromozanskih kolosiv Brahme, Šive, Višnuja, Krišne ... Skoraj sem se že naučila, kateri ima več rok, kateri drži kaj in kateri pomeni kaj. Skoraj, pravim.
V okolici kraljeve palače sva se skoraj spoprijateljila z neko (na prvi pogled) prisrčno sivo opico, ki je mirno žvečila, morda banane, kdo ve. Skušala sva se ji približati in nekaj časa je samo radovedno gledala, ko sva se pa približala malo preveč, je pokazala za opico dokaj strašljive zobe in "zapihala", podobno kot mačke, ko jim kaj ni po godu. Hitro sva odskočila in se sprijaznila, da z opičjim prijateljstvom ne bo nič.

"Prijateljica".

V kraljevih vrtovih leži tudi budistični tempelj, v katerem so tla v celoti iz srebra. Danes je skoraj povsem prekrit s preprogami, le majhen delček so pustili, da obiskovalci lahko vidijo ta dragocena tla. Brez fotografij, so v notranjosti prepovedane ...

Zgodbe, zgodbe, zgodbe ...

Oranžna je "in".

Razkošne palače, srebrna tla, mogočni kipi in freske pa niso edini spomeniki in opomniki na preteklost v Kambodži. Eden od opomnikov na precej nedavno preteklost je danes muzej, včasih pa sprva šola, potem pa zloglasni muzej, v katerem so trpinčili in zadrževali številne "sovražnike" in "nasprotnike" režima rdečih kmerov. Nekdanje učilnice, v katerih še visijo zelene table, so spremenili v celice z mučilnimi napravami ali pa jih z opečnimi zidovi razdelili na več malih celic, v katerih je bilo komajda prostora za enega človeka. Vse žrtve, ki so jih sprejeli v zapor, so dokumentirali in fotografirali in ob prihodu v muzej te "pozdravi" množica prestrašenih obrazov, ki so se nedvomno zavedali, da jih tam notri ne čaka nič dobrega. Med njimi so starci, odrasli, mladeniči in mladenke in otroci!

 

Ko so rdeči kmeri prevzeli oblast, so vkorakali v Phnom Penh, kjer so jih nič hudega sluteči prebivalci navdušeno pozdravili:

Kmalu zatem pa so vse prebivalce mesta prepričali, da jih bodo čez nekaj dni napadli Američani in se morajo zato za nekaj časa izseliti iz mesta. V nekaj dneh so prestolnico tako dobesedno izpraznili in postala je nekakšno mesto duhov.

 Ljudi so izselili na podeželje, kjer so morali poprijeti za kmetijska dela, saj je oblast želela ustvariti nekakšno "idilično" kmetovalsko družbo. Vse, kar so pridelali, je nato šlo v skupno last, ki so jo potem razdelili med ljudi. Knjiga, ki pretresljivo opisuje to obdobje in sem si jo prebrala pred prihodom v Phnon Penh, ima naslov First they killed my father ("Najprej so mi ubili očeta"), ki sicer mislim da ni prevedena v slovenščino. Zgodba govori o deklici, ki je s svojo družino živela v Phnom Penhu, po prihodu rdečih kmerov na oblast pa so se morali, kot številni drugi, preseliti na podeželje. Njen oče je bil policist v prejšnjem režimu, zato so se morali še toliko bolj skrivati in prikrivati svojo pravo identiteto, saj so bili vsi sodelavci prejšnjega režima po hitrem postopku odstranjeni. Deklica pripoveduje, da so morali vsi, vključno z otroki, starimi 5, 6 let, delati na polju. Ob koncu dneva pridelkov niso mogli vzeti domov, da bi nahranili lačne družine, ampak je vse šlo v skupno last. Menda so si rdeči kmeri za prevzem oblasti in vojno, ki so jo bili potem, orožje in denar sposodili od Kitajcev, katerim so sposojeno vračali v obliki riža. Večina pridelka je tako šla na Kitajsko, prebivalci Kambodže pa so umirali od lakote. Knjiga piše tudi o tem, da so kljub "enakosti", ki naj bi v teoriji veljala za vse prebivalce, obstajali nekakšni razredi ljudi. Tisti, ki so pred tem živeli v mestih, so se znašli v najnižjih razredih in posledično tudi dobili najmanj hrane. Oblast se je znebila vsakršnih intelektualcev, profesorjev, zdravnikov, celo tistih, ki so nosili očala! Očala so namreč pomenila izobraženca. Šole niso obstajale, vsi otroci so že od malih nog morali sodelovati pri kmetijskih opravilih, tiste najmočnejše in najbolj sposobne pa so rekrutirali v vojsko, kjer so jim skušali sprati možgane (največji sovražniki takrat so bili Vietnamci, ki so jih otrokom skušali predstaviti kot nekakšne napol hudiče) in jih spremeniti v brezsrčne vojake. Naučili so jih, da morajo vsakršen sum o nasprotnih režima prijaviti, četudi gre za njihove starše, brate, sestre ali prijatelje.

Vse osumljene so strpali v zapore in jih z mučenjem prisilili v priznanje. Eden največjih zaporov je bil ta v Phnom Penhu, nekdanja šola.

Na stenah nekdanjih učilnic še visijo table.

Učilnice so razdelili v majhne celice.

Nisem čisto prepričana, ali so dejansko na tleh pustili kri izpred skoraj 40 let?

Tiste, ki so jih v zaporu obsodili na smrt, so nato prepeljali na "polja smrti" kakih 30 kilometrov iz Phnom Penha, ki so jih danes spremenili v mesto spomina na tisoče žrtev tega krvavega režima. Tla so se zaradi množičnih grobov ponekod kar pogreznila v številne vrtače, ponekod pa je še vedno videti kosti, zobe in kose oblačil, ki so ob deževju pokukali na dan. Skozi muzej na prostem te vodi res dobro posnet avdio vodič, katerega najbolj pretresljiv del so zgodbe preživelih.

Spomenik umrlim.

Pisane zapestnice v spomin na žrtve.

Udrtine zaradi množičnih grobov.

Kost, ki jo je voda sprala na dan.

Ob tem drevesu so vojaki usmrtili na stotine žensk, njihove otroke, med njimi veliko dojenčkov, pa so dobesedno raztreščili ob drevo. Ob koncu vojne so tisti, ki so prvi prišli na prizoršče, na deblu še našli ostanke možganov ...

 

 

 

Uniforma rdečih kmerov.

 Ljudem so prepovedali "navadna" oblačila, ki so bila znak zahoda in zahodnjaške "nečimrnosti" in vsi so morali nositi črne uniforme, kot sta ti dve zgoraj. Leva je ženska, desna pa moška. Celo poročni obred je potekal v teh oblačilih.
Rdečim kmerom je nenehno primanjkovalo denarja, orožje in naboji pa so bili dragi. Zato so obsojence usmrčevali z vsem mogočim orodjem, lopatami, kladivi, noži ...

Preberi napis.

Da pa ne bi tako morbidno končala svoje objave, še nekaj sličic s središča Phnom Penha v večernih urah ...

... famozni tuktuk, najcenejše in najbolj praktično prevozno sredstvo po mestu. Edina slaba stran je ta, da vozniki le poredko znajo priti do naslova, ki jim ga pokažeš. Sicer poznajo kraljevo palačo in kak muzej, za vse ostalo pa prepričljivo zagotavljajo "Yes yes, I know I know!!" Po par minutah pa ugotoviš, da pojma nima, kam mora ...

... in frangipani, omamno dišeča cvetlica, ki jo je moč najti povsod, še posebej lepo pa je videti v laseh!