Papirologija, festival, siri in bagete

S čim naj sploh začnem ... Ravno sem si ogledala zaključek košarkarske tekme med Slovenijo in Litvo, med katero se mi je skoraj srce razpočilo, zato se moram najprej rahlo umiriti. Oh ja. No, tekme pač ne bom kometirala, to prepuščam svojemu starejšemu bratu in podobnim. :)

Ta teden sem se tudi jaz borila, kakor so se, četudi neuspešno, borili naši košarkaši, a s to razliko, da sem se jaz borila za prepoznavnost Slovenije v svetu. No, pravzaprav samo v Evropi. Še ožje, v EU. Včasih, ko se srečam in pogovarjam z ljudmi iz drugih koncev sveta, mi ti kot Slovenki dajo občutek, kot da prihajam iz "kr ene" obskurne države. Ta teden so študenti na UCO (univerza, ki jo tu v Angersu obiskujem) organizirali žur, ki se ga je udeležilo veliko tujih študentov, med njimi tudi jaz, pa tudi kar precej Francozov. In ko smo takole sedeli za mizo in pili vsak svoje pivo, bilo nas je precejšnje število, nekaj Francozov vpraša mene in kolegico Patricio iz Nemčije, od kod prihajava. Patricia odgovori, da je iz Nemčije, in vsi pokimajo, nekateri izmed njih so celo zelo navdušeni, študirajo namreč nemščino in se veselijo dejstva, da so spoznali pravo pravcato Nemko. Nato sem na vrsti jaz. Jaz sem pa iz Slovenije. Ahaa. Ena od Francozinj zmedeno vpraša: "Quelle est la capitale de la Slovénie?" Prijazno odgovorim, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana. Tega, da bi poznali Ljubljano, niti ne pričakujem. A temu je sledilo še bolj vznemirljivo vprašanje. "Vous parlez quelle langue en Slovénie? L'anglais?" Ha! Prosim? Ženska me je dejansko vprašala, če v Sloveniji govorimo angleško. "Non, on parle slovène." Govorimo slovensko. Slovenščina je jezik, o ja. Mislim, da jih je bilo potem kar malo sram, hehe. No, saj vem, saj vem. Slovenija je majhna in zakaj bi od povprečnega Francoza pričakovala, da ve, da v Sloveniji ne govorimo angleško. Čeprav se mi to zdi nadvse zabavno. Od kod ideja o angleščini, kdo bi vedel ...

Druga stvar, povezana z mojo državo, državljanstvom, nacionalno identiteto ipd., se mi je pripetila na banki, ko sem želela odpreti račun. Za študente imajo neke posebne ponudbe in poleg računa dobiš še nekakšno zastonj zavarovanje za študente ... ne bom se spuščala v podrobnosti. Ko je prijazna madame izpolnjevala moje podatke v obrazec za zavarovanje, je običajnim "ime", "priimek", "datum rojstva" sledilo še vprašanje, iz katere države prihajam in katero je moje državljanstvo. Na žalost sem to opazila, šele ko sem prišla domov, ampak gospa je pod "država" sicer napisala "Slovénie", pod "državljanstvo" pa nakracala "slovaque". Ja, slovaško. Pa ne no. Vedno ista zgodba, znova in znova, človek res ne more verjeti. V tem primeru menim, da je šlo predvsem za ignoranco in, kaj pa vem, nepoznavanje svojega lastnega jezika, to je francoščine? Gospa bi menda lahko vedela, da je pridevnik od "Slovénie" pač "slovène" in ne "slovaque". Ah, kaj je ubogemu Slovencu storiti ... Sicer pa moram priznati, da sem naletela tudi na presenetljivo "podučene" ljudi, tako Francoze kot tudi druge primerke, celo na Američane, ki so prav dobro vedeli, kaj in kje je Slovenija, poznali so tudi našo prestolnico! Tako da vse le ni tako črno, kot se morda na prvi pogled zdi. Ljudje so pač takšni in drugačni.

Moji administrativni, birokratski in papirološki podvigi z vsemi mogočimi francoskimi institucijami pa se še niso zaključili ... Prav neverjetno je, kaj vse zahtevajo od tebe, če želiš odpreti bančni račun! Lastnico stanovanjca, v katerem živim, sem morala prositi za osebno izkaznico in jo fotokopirati, a to še ni bilo dovolj! Morala sem predložiti še dodaten dokaz, da res živi, kjer živi (pa čeprav na osebni izkaznici jasno piše njen naslov). V banki so zahtevali, da prinešem še račun, star manj kot 3 mesece, za vodo/elektriko/plin/telefon ... In spet sem naletela na težavo, lastnica mi je namreč obrazložila, da ona vse to plačuje na letni ravni (ne sprašujte me o čudnih francoskih navadah) in zato nima manj kot 3 mesece starih računov. Potem je vendarle nekaj našla, nekakšno zavarovanje za hišo, če se ne motim (ne, nikakršne želje nisem imela, da bi se spuščala v te papirje). Vse to sem fotokopirala in odnesla na banko, vendar sem kopije pustila neki drugi ženski, ker tiste ženske, s katero sem sprva sklepala posle, tisti dan ni bilo v službi. Ta druga ženska mi je zagotovila, da so papirji v redu, zato sem zadovoljna odšla. Pred tem sem sicer opazila, da mi je lastnica stanovanja v fotokopiranje posodila svojo osebno, katere veljavnost je pretekla leta 2009. Oh, Francozi ... No, na banki sem se naredila neumno, in očitno jih to ni motilo ali morda niti niso opazili. A zakaj bi vse šlo tako zlahka. Pravkar  sem namreč dobila še elektronsko sporočilo od prve gospe, s katero sem prvi dan sklepala posle na banki, da dokaz o prebivališču, ki mi ga je priskrbela lastnica, ni sprejemljiv. To, da sem priskrbela kopijo osebne izkaznice, ki ji je veljavnost potekla že več kot dve leti nazaj, jih pa očitno ni motilo. Oh, Francozi ... Zakaj bi človek sploh odpiral račun na banki?! Hja. Zato, da lahko nanj prejmem pomoč francoske vlade pri plačevanju najemnine za stanovanje. In temu se pač ne bom odrekla, pa če bom morala še 37-krat na to frdamano banko! Erasmusov vbogajme, kakor je dejal nek moj kolega so-bloger (© J. Č.) pač ni prav veliko več kot to, vbogajme.

Sicer pa, čeprav se ob zgornjem pisanju morda ne zdi tako - v Franciji uživam! Vreme imamo presenetljivo lepo za ta del sveta, ki ni daleč od Atlantika, jem raznovrstne sire, bagete, rakce, palačinke in galette, spoznavam nove in vedno več ljudi, govorim francosko, se lupčkam (ja, saj veste, Francozi se polupčkajo, ko se pozdravijo, seveda na lica, da ne bo pomote; če slučajno še kdo ne ve ...). Ta teden smo začeli s predavanji, "testirala" sem jih kar nekaj, na koncu jih bom izbrala sicer nekaj manj, in odločila sem se tudi, da se bom začela učiti novega jezika! Ne povem, katerega. Lahko povem, da se ga še nikoli nisem, kar precej zmanjša izbor, hihi.

Minuli konec tedna je v Angersu potekal, kot sem že razlagala, festival Accroche cœurs in bilo je vrhunsko! Na vsakem koraku dogajanje, od filmov, predstav, koncertov, ognjemetov ... Na glavnem trgu so pripravili kino na prostem, katerega program je prvi večer zajemal film Črna mačka beli mačkon (could it BE any better, bi rekel Chandler), drugi večer pa Prežeči tiger, skriti zmaj. Seveda ne-sinhronizirano, s podnapisi. Krasno! Zdaj imam pa občutek, da moram počasi nehati pisati, ker se sicer nihče ne bo lotil branja, ko bo videl(a), kako sem dolgovezila.

Prilagam nekaj slik, da bo moja objava bolj dinamična in ne bo vsebovala zgolj suhoparnega pisarjenja.

Ena od "instalacij" v okviru festivala, projeciranje svetlobnih "zgodb" na mestno katedralo.

Ljudje. In mestna fontana.

Ena od "instalacij" festivala je bilo tudi 48-(ali bogvekoliko)urno branje Tolstojeve Vojne in miru. Bralci so se seveda menjali.

Most čez reko Maine.

Ob reki je bil rezerviran kotiček za elektroniko, raznovrstni DJ-ji, carsko vzdušje.