Les voyages et la communication interculturelle

Po fenomenalnem vikendu smo danes spet zaplavali v delovni teden. Vreme je tako, kot si ga nisem upala niti predstavljati, preden sem prišla sem. Kar je tudi eden od razlogov, zakaj s sabo nisem vzela prav veliko poletnih oblačil in obutve. Zdaj pa že dva tedna jamram, ker moram okrog hoditi v supergah in zaprtih čevljih, ko pa je za ta teden napovedanih tudi do 28 stopinj! Seveda se ne bom preveč pritoževala, še prekmalu bo nastopil čas za plašč in škornje. Za zdaj bom pa uživala v teh poletnih temperaturah, pa čeprav mi bo mogoče malo vroče v noge!
Minuli konec tedna je bil res vrhunski, v petek sem bila vabljena na žur k svojemu bivšemu couch surf gostitelju in njegovi cimri. Imeli smo se super fino in čeprav sem sklenila, da bom ostala največ do polnoči (naslednji dan sem odšla na ekskurzijo, odhod je bil ob 7h zjutraj), sem na koncu ostala ... khm, nekoliko dlje. Preden sem zaspala, sem si skrbno naštimala budilko, si pripravila torbo s popotnico za naslednji dan, kakor se spodobi. Zbudila sem se že ob 5h, pogledala na uro in si mislila "Kul, še eno urco spanja". O ja, I wish. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je zvok prejetega sporočila na telefonu, poslala mi ga je Patricia, s katero sva se skupaj udeležili ekskurzije. "Vse v redu s teboj, prihajaš?" Adrenalin je poskočil in iz postelje sem poletela kot sneta sekira. Ura je bila 6.55. Predviden odhod: ob 7.00. Hitro sem odgovorila na sporočilo in milo prosila, naj me počakajo. Mislim, da lahko mirno priznam, da se tako hitro v življenju še nisem zrihtala, in sama sreča je, da živim 5 minut proč od kraja, kjer je startal avtobus. Počakali so me! Pribrzela sem ob 7.10 in še dobro, da smo se potem dve uri vozili, ker sem rabila približno pol toliko časa, da sem si opomogla od jutranjega šoka. Avtobus nas je pripeljal v Bretanijo in najprej smo odšli na izlet z ladjo po zalivu Morbihan. Beseda je bretonska, pomeni pa "majhno morje". Vreme je bilo lepo, morje mirno in okolica čudovita. Naj slike povejo več kot tisoč mojih besed.

Zatem smo si ogleladi nahajališče neštetih megalitov, večinoma menhirjev, v Carnacu. Vsakič znova me prevzame, ko pomislim, da se nam še vedno niti sanja ne, kaj je pračloveka gnalo v postavljanje velikanskih kamnov v vodoravne vrste ali kakšne drugačne, nam nerazumljive vzorce.

Na koncu smo se ustavili še v Vannesu, prikupnem bretonskem mestecu, ki je bilo še bolj prikupno, ker je bilo obsijano s soncem. Tam sem jedla sladoled z okusom črnega ribeza in vijolice, njami! Najbolj me je očaral park in rože tisočih barv v njem.

Lahko bi tudi kupila polže, pa jih raje nisem. Si jih bom privoščila v kakšni restavraciji. Sem pa kupila bretonske karamele au beurre salé et fleur de sel. To bi bile karamele s slanim maslom in solnim cvetom. Všečno!

48 velikih sivih polžev, slastno!

Naslednjega dne, to je bilo v nedeljo, smo se pa z vlakom odpravili v Le Croisic, manjše obmorsko mestece, ki sicer še spada v regijo Pays de la Loire. Bilo je, kot bi bili sredi julija. Turisti, domačini, vsi zunaj, vsi na soncu, ribiči, profesionalni in amaterski, otroci in odrasli, vsi so uživali tople sončne žarke. Mesto leži na polotoku, okoli katerega je speljana 8-kilometrska pešpot. Sprehod je naravnost fantastičen, cela obala je divja in zato še bolj privlačna.

Našli smo celo nekaj palačinkarnic, ki so bile odprte cel dan!

Vikend je bil pester in zabaven, v nedeljo pa smo se v Angers vrnili z od sonca pordelimi lici in nosovi.

Ob ponedeljkih imam, hvala Bogu, samo dve uri predavanj, pa še ti se začneta ob 13.30. Začetek tedna tako ni bil pretirano težaven. Sploh pa je ta ponedeljkovski predmet izjemno zanimiv! Nadvse simpatična profesorica Florence Gamory nam predava o communication interculturelle. Kar smejalo se ji je, ko je ugotovila, da si je njen predmet izbralo precejšnje število Erasms študentov, saj bomo lahko pripomogli k pestrosti obravnavane tematike in teorijo prenesli v prakso. Kaj nam je kot tujcem v Franciji nenavadno? Kaj nas preseneča? Česa ne smemo početi in kaj moramo početi? Zabavamo se ob odkrivanju "nenapisanih pravil" v različnih kulturah. Je kdo morda vedel, da je na Japonskem skrajno nevljudno "usekniti se" v robček v javnosti? Tega tam pač ne počneš na ulici, ni šans. Sicer si ne predstavljam, kaj storiš, če si hudo prehlajen. Ampak tako je, podatek iz prve roke, imamo namreč tudi Japonca. Danes sem tudi izvedela, kako Kitajci štejejo "na prste". Težko je to obrazložiti v pisni obliki, ampak - naj poskusim. Če nam nekdo reče, naj začnemo šteti na roke, začnemo s palcem, kajne? Kitajci (mimogrede, tudi Američani in Kanadčani), začenjajo s kazalcem, nadaljujejo s sredincem in tako dalje do mezinca, šele nazadnje pride na vrsto palec. No, to še ni tako zabavno. Zabavno je, kaj je za njih "šest". Predstavljajte si, kako mi s prsti ponazorimo "telefon" - kot bi imeli roko stisnjeno v pest, iztegnemo pa palec in mezinec. No, to je šest po kitajsko.

Sicer sem bila pa tudi sama "žrtev" medkulturnega nerazumevanja, če lahko tako rečem. Sicer že od nekdaj vem, da se Francozi polupčkajo, ko se srečajo. Vse lepo in prav. Ampak tega (vsaj za zdaj) še nisem povsem integrirala v svoje možgane. Sploh pa ne v zgodnjih jutranjih urah. Tako se nekega dne prejšnji teden prizibam na faks, si ogledujem obvestila na oglasni deski (mogoče mi pa kaj odpade, no) in mimo pride Pierre, s katerim sva se pogovarjala na enem od Mardi Caféjev.
"Salut, ça va?"

"Oui, oui, très bien, merci. Et toi?" In se nazaj zatopim v oglasno desko.

On me pa začudeno gleda in reče "Quoi, tu fais pas la bise?"

"Šit, sej res!! Lupčki!!"

Res nisem hotela izpasti nesramno, vzvišeno, neotesano, nič od tega, ampak preprosto na to nisem pomislila, ni mi zlezlo pod kožo. Pierre je potem še presenečeno vprašal, če se pri nas ne polupčkamo, ko se srečamo. Amm, ne. Pravzaprav to počnete samo vi, Francozi. No, mogoče še kdo, recimo Španci, ampak mislim, da pri njih to ni tako zakoreninjeno. Morda se motim. Bom rabila še kakšno uro predavanj o medkulturni komunikaciji.  :)