Vedno Murakami / Always Murakami / Toujours Murakami

Pred časom, pravzaprav je od tega že več let, sem v sobi brala knjigo Ljubi moj Sputnik Harukija Murakamija. In v nekem trenutku me je delček besedila tako prevzel, da sem se ozrla okoli sebe, pograbila prvi kos papirja, ki mi je prišel pod roke, svinčnik in si ga izpisala. Še danes ga imam pripetega na steno nad pisalno mizo. Utrgan kos papirja, na katerem z neošiljenim svinčnikom piše:

"Da sva res čudoviti sopotnici, a na koncu samo osamljen kup kovine, vsaka na svoji orbiti. od daleč sta videti kakor prekrasna zvezdna utrinka, v resnici pa nista nič drugega kakor ječa, v katero je zaklenjena vsaka od naju sama, na poti nikamor. Ko se orbiti najinih satelitov po naključju križata, sva lahko skupaj. Morda celo druga drugi razkrijeva srce. Toda samo za kratek hip. v naslednjem trenutku se znajdeva spet v popolni samoti. Vse dotlej, da ne zagoriva in se spremeniva v nič."


A while ago, it must have been several years, I was in my room, reading Haruki Murakami's Sputnik Sweetheart. At a certain moment, I was so overwhelmed by a passage from the book that I quickly looked around and grabbed the first little piece of paper I could find, a pencil, and wrote it down. I still have this piece of paper, hanging on the wall above my desk. A torn piece of paper and traces of an un-sharpened pencil saying:

“And it came to me then. That we were wonderful traveling companions but in the end no more than lonely lumps of metal in their own separate orbits. From far off they look like beautiful shooting stars, but in reality they're nothing more than prisons, where each of us is locked up alone, going nowhere. When the orbits of these two satellites of ours happened to cross paths, we could be together. Maybe even open our hearts to each other. But that was only for the briefest moment. In the next instant we'd be in absolute solitude. Until we burned up and became nothing.” 

Il y a du temps, plusieurs années même, j'étais dans ma chambre en train de lire Les amants du Spoutnik de Haruki Murakami. Tout d'un coup, un passage du livre m'avait tellement touché que j'ai rapidement regardé autour de moi, j'ai pris le premier morceau de papier que j'ai pu trouver, un crayon, et je l'ai écrit. Aujourd'hui, je l'ai toujours. Il est accroché au mur au-dessus de mon bureau. Un morceau de papier déchiré avec les traces d'un crayon pas taillé disant :

"C’est à ce moment là que j’ai compris. Compris que nous étions de merveilleuses compagnes de voyage l’un pour l’autre, mais en fait à la façon de bloc de métal solitaires, qui suivent chacun leur trajectoire. Vu de loin, ça paraît aussi beau qu’une étoile filante ; seulement dans la réalité, nous ne sommes que des prisonniers, enfermés dans nos habitudes de métal respectifs, incapables d’aller où que ce soit. De temps en temps, les orbites de nos satellites se croisent, et nous parvenons enfin à nous rencontrer. Nos coeurs réussissent peut-être à se toucher. Mais juste un très bref instant. Sitôt après, nous connaissons de nouveau une solitude absolue. Jusqu’à ce que nous nous consumions et que nous soyons réduit à néant."

Kuhinja, I'm back!

Ko sem bila v Vietnamu, sem imela na razpolago le manjšo električno pečico, bolj malo kuhinjskih pripomočkov, ki so povrh vsega še dragi in se ti jih nekako ne ljubi kupovati, če veš, da je to samo za eno leto; poleg tega pa so tudi sestavine za pripravo stvari, na katere smo mi vajeni, drage ali pa se jih sploh ne da dobiti. Recimo kisla smetana! Ta nam tako vsakdanja in (vsaj zame) skorajda nepogrešljiva sestavina je v Vietnamu prava redkost. Našla sem jo samo v eni blazno butični trgovini, ki je imela podnapis "gourmet supermarket", 2dl lonček pa je stal skoraj 3 evre. Pa še tam je niso imeli vedno, saj so imeli včasih "težave z dobavo". 

In tako sem, odkar sem prišla domov, nenehno v kuhinji in nekaj brkljam, mešam, miksam, kuham in pečem. Le pospravljanje za seboj mi diši malo manj, a se tudi tega lotim, da lahko potem kuham naprej. In tako je nekega popoldneva beseda nanesla na francosko sladokusno poslastico, makarončke. In kako v ljubljanski Zvezdi en stane 1,2 evra. In tako sva si z bratcem rekla, pa dejva probat spečt to čudo!

In potem sem malo brskala in našla tole prikupno spletno stran.

Prvič seveda niso uspeli čisto popolni, brezhibni makarončki, vsak ima kakšno napakico, a so ne glede na to prav slastni!
Zdaj pa šibam nazaj v kuhinjo, kjer se v peči bohoti malinova skutna torta! 

In še ena makaronasta sličica:

Slovo

Ostaja mi še manj kot 24 ur do poleta nazaj proti Sloveniji. Ura je 20:43, zunaj je že več kot dve uri tema (sem že omenila, da se tu zelo zgodaj stemni in da se prav nič ne spreminja ura sončnega zahoda skozi celo leto?), temperatura se je ustavila pri prijetnih 27 stopinjah Celzija. Zanimivo, kako se ti po enem letu tukaj zdi 27 stopinj prijetnih, sploh če piha rahel vetrič in je le malo pred tem deževalo in malo ohladilo ozračje od tistih običajnih 33, 34 stopinj.
Sem pojedla banh mi, včeraj za večerjo pho, dva kovčka + ročna prtljaga so napolnjeni, naložene nekaj nove muzike na iPod, dve knjigi v torbi, 100.000 vietnamskih dongov pripravljenih za taksi in ... to je to.
Kupila sem tudi riževe lističe, čili in ribjo omako, ker sem se iz prve vietnamske roke naučila delati odlične spomladanske zavitke in bi jih rada dala na degustacijo, ko pridem domov. Sploh ne vem, ali se te stvari pri nas dobijo (no, čili že ...), priznam, da v naših veletrgovinah še nikoli nisem tega iskala. A vseeno, sigurno je boljše, če kupim tu. Poskušala bom "pretihotapit" tudi par pasijonk (teh pri nas nisem še nikoli zasledila in tu so postale moje najljubše sadje - v odsotnosti malin, seveda), še malce trdih, da se mi ne razmesarijo po celem kovčku, in par sadežev, za katere nimam pojma, kako se imenujejo, ampak so odlični. Ok, sem poguglala opis in ga takoj našla, govorim o temle. Mangosteen torej.
To tropsko sadje je bila ena mojih najljubših "hran" tukaj v jugovzhodni Aziji. In smoothieji!! Kar se hrane tiče bom to gotovo najbolj pogrešala. Sploh ob dejstvu, da za kakih 80 centov dobiš gromozanski, ponavadi 3-decilitrski smoothie! Mango, ananas, jagode, pasijonka (ali marakuja, kakor vam drago), avokado in sadje, katerega imena sploh ne poznam.
Tu sem tudi odkrila fenomen, da je največkrat najceneje jesti v restavraciji, sploh pa kak "street food", kot pa hrano kupiti in si kuhati sam. Sploh če si želiš nabaviti stvari, na katere smo Evropejci vajeni, a la testenine, sir in podobno. Seveda so tudi super fancy restavracije, v katerih lahko zapraviš ogromne vsote denarja, a tja seveda nismo hodili. Takoj pod blokom, kakih 10 sekund hoda od vhoda, prodajajo recimo banh mi, odlično rešitev za lačen želodec in plitek žep. Sendvič z maslom, nekakšno pašteto, zelenjavo, jajcem, po izbiri še kakšno salamo ali kateri drugi mesni izdelek dobiš za borih 15.000 dongov. Ha, sliši se veliko, pa ni! 52 centov. Take "kupčije" bi človek le težko ne pogrešal, ko se vrne domov.
Tu sem se začela voziti s skuterjem in mislim, da lahko mirno rečem, da lahko zdaj vozim res kjerkoli. In lahko rečem tudi, da tega obupnega prometa zagotovo ne bom pogrešala. Sploh ko si na motorju in vdihuješ hlape vseh tisočih motorjev, avtomobilov in (50 let starih smrdečih) avtobusov pred teboj, medtem ko se v prometni konici po polžje pomikaš proti domu. Menda gradijo par linij podzemne železnice, kar bi to mesto resnično krvavo potrebovalo. A mislim, da nihče točno ne ve, kdaj naj bi se dela zaključila. Še dobro, da so avtomobili predragi za večino prebivalstva, sicer bi bili najbrž priča megalomanskim prometnim zamaškom dvakrat dnevno.
Tu je daleč stran od nepreglednih prometnih zamaškov tudi čudovita narava, brezkončna riževa polja, peščene plaže in zeleno-modro morje, od tega jih je veliko še čisto divjih in neobljudenih in že je slutiti megalomanske tuje investicije v prestižne rezorte z igrišči za golf, tu so starodavna mesta, tu je tudi stara cesarska prestolnica s prepovedanim mestom ...
Tu sem spoznala Vietnamce, srčne in delavne ljudi, o katerih sem prej vedela le malo. Mislim, da še vedno veliko ljudi ob omembi Vietnama pomisli na vojno. In ti ljudje so izkusili in preživeli veliko gorja, danes pa morda ne živijo tako slabo, živijo pa v državi, ki jim ne dopušča svobode govora, mišljenja, pisanja, petja (priporočam v branje). Prav tako se le stežka odpravijo v tujino (razem morda v sosednje države, kot sta Kambodža in Tajska), saj ne morejo dobiti vize.
Po drugi strani pa tujci tu živijo povsem lagodno, saj so njihove plače štiri, pet-krat (in več-krat) višje od vietnamskih, medtem ko je cena življenja za vse enaka. No, na tržnicah in manjših trgovinih te bodo hitro prenesli okoli in parkrat nabili ceno, ker si pač bel. A vseeno.
Vietnam se razvija. In to hitro! Brala sem, da se evropska, ameriška podjetja, ki so doslej proizvodnjo (oblačil na primer) imela recimo na Tajskem, zdaj selijo v Vietnam, ker je tu delovna sila pač cenejša. Stolpnice, stanovanjska naselja rastejo tako rekoč pred očmi. Vsaj tu, v Ho Chi Minhu. Čez kakih pet, deset let bo podoba mesta brez dvoma povsem drugačna. Upam, da mi bo uspelo to preveriti tudi v živo.
Za zdaj pa hẹn gặp lại, Sài Gòn và Việt Nam! Nasvidenje, Saigon in Vietnam!

(Ko sem začela pisati, je bila ura sicer res šele 20:43, a sem vmes delala še tisoč stvari, med drugim pogledala film. Zdaj je pa natanko štiri ure kasneje, 00:43.)

Vietnam: blokiran Facebook itd.

Kaj je še za napisati o Vietnamu? Prav gotovo ogromno. Morda o tem, kako zakompliciran sistem naslavljanja ljudi imajo tukaj. Nekaj povsem običajnega je, da te povprašajo po starosti. Medtem ko pri nas to (vsaj za ženske, ki presežejo določeno starostno mejo) velja za nevljudno, je tu skorajda nujno. Glede na tvojo starost namreč vedo, kakšen "naziv" ti bodo pripeli.
Najbolj poenostavljena varianta je tale: če je oseba mlajša od tebe, jo ne glede na spol lahko pokličeš kot "hem-oi" (nisem čisto prepričana, kako se zares napiše, zato je to bolj kot ne fonetični zapis). Če je starejša in gre za moškega, ga nasloviš kot "han-oi" (ja, nekako kot vietnamska prestolnica). Če je oseba starejša in ženska spola pa "či-oi".
Potem se pa stvari začnejo nekoliko komplicirati. Če sem prav razumela, lahko žensko, ki je približno enake starosti kot tvoja mama, pokličeš enako kot mamo, "me-oi". Če to velja tudi za moškega starosti tvojega očeta, nisem prepričana. Potem je še ta podatek, da recimo moški lahko žensko pokliče kot "hem-oi", tudi če je starejša od njega, ker ženskam to načeloma laska, če jih imaš za mlajše. No, najbrž to velja za ne-tako-veliko starostno razliko, ker sklepam, da babice vseeno ne bi poklicali tako. Če se človek nekoliko bolj "zaplete" v življenje kake vietnamske družine, pa sledijo še nadaljnji napotki. Osebnih izkušenj s tem sicer nimam, mi je pa o tem pripovedoval Kanadčan, ki je že nekaj let v zvezi z Vietnamko in je spoznal že njeno ožjo in širšo družino. Imajo namreč nazive za očeta "bo-oi", mater, teto, strica, mlajšega brata, starejšega brata, mlajšo/starejšo sestro in tako dalje in dalje ... A pazi! Stvar se še dodatno zaplete. Recimo da sem jaz 34-letni tip, ki je v zvezi z 29-letno Vietnamko. Ta Vietnamka ima brata, ki je star 31 let. Se pravi je to njen starejši brat, jaz bi ga pa po vseh pravilih moral naslavljati kot "hem-oi", ker je mlajši od mene. Ampak ne! Ker sem v zvezi z njegovo sestro, ki je mlajša od njega, ga moram nazivati kot starejšega brata! Zabavno, kajne? No, se bom nehala spuščati v pretirane podrobnosti. V grobem lahko razumete, da je res zapleteno.
Rada bi napisala še besedo o dvoličnosti, ki si ji tukaj priča na vsakem koraku. Morda še bolj, če se iz središča mesta odpraviš bolj proti obrobju, predvsem proti sedmi in drugi četrti (ki sta sicer ena ob drugi, na jugu mesta). Razlika med bogatimi in revnimi mora biti tukaj res ogromna. Pa zato ni potrebno iti brskati za podatki na internetu. Ne, dovolj je sprehoditi se (oziroma odpeljati) proti sedmi četrti. Sedma četrt je območje, kjer živi ogromno "expatov" oziroma tujcev. Američani, Kanadčani, ogromno Korejcev, Francozi, Rusi ... in seveda bogati Vietnamci. Dovolj je postaviti se na most, ki ločuje četrto in sedmo četrt. Na eni strani kolibe tako rekoč iz smeti (odpadne pločevine, lesa, kartona, plastike) na kolih, zapičenih v obrežje reke Saigon, na drugi strani pa bleščeče nove stolpnice z imeni, kot so Dragon Hills, Riverfront, Riverside Residence, Skygarden, Kenton Residence, Grandview ... Ali celo mesta v malem, sestavljena iz večjih in manjših vil z vrtovi, bazeni, teniškimi igrišči ... Nekje sem celo videla napis "Selling condos to foreigners and overseas Vietnamese". A to pomeni, da Vietnamci, ki se nikoli niso odselili iz države, ne morejo kupiti stanovanja tam? Poleg tega tujce, samo zato ker so tujci, plačujejo trikrat, štirikrat, petkrat več kot Vietnamce, tudi če gre za bolj ali manj enako delo (učitelj angleščine, recimo). To najbrž pomeni, da izobrazba v njihovi državi ni vredna nič oziroma je vredna trikrat, štirikrat, petkrat manj kot v neki zahodni državi. O tem sem že razlagala, da sicer Američana (rojenega, izobraženega tam), samo zato, ker je bil po videzu Azijec (starši so Korejci), niso želeli plačati enake vsote kot jo plačajo tujcem. Diskriminirajo torej sami sebe. A ni to grozno? Ena od punc, ki je delala z mano v nekem vrtcu tukaj, mi je nekoč rekla, da smo tujci, četudi smo oblečeni v povsem navadna oblačila, vedno videti bolj "noble" (besedo je poiskala v slovarju na svojem iPhonu). Tudi oni bi radi imeli svetlo polt, svetle oči, velike oči, majhen nos, svetle lase ... Počutila sem se prav nelagodno. In začela blebetati, da to res ni pomembno, kakšne lase imaš in oči, da smo eni pač rojeni na enem koncu sveta in smo zato takšni, drugi pa spet drugačni. Ampak tako pač mislijo in vidijo svet.
Malo je takih, ki lahko dejansko odidejo iz države (razen morda v sosednjo Kambodžo, Tajsko, Laos ...), saj je skorajda nemogoče dobiti vizo. Poznam Vietnamko, ki ima zelo dobro prijateljico v Nemčiji. Ta se bo v kratkem poročila in je na poroko seveda povabila tudi njo. Kljub temu da jo je osebno povabila in se na vse pretege trudi urediti vizo za svojo prijateljico, bo ta najverjetneje poroko spremljala le od daleč. Zato najbrž ni čudno, koliko je Vietnamk, ki bolj kot zaradi ljubezni s tujci poročijo iz bolj "uporabnih" razlogov. Spoznala sem dekle, ki ima kakih 20 let, in je zaročena z nekim Kanadčanom. Medtem ko je njen zaročenec v Kanadi in skuša urediti vizo zanjo, se ona tukaj sestaja z nekim drugim tipom, niti ne na skrivaj. Ne razumem čisto, ampak rekla je, da ji pač ta Kanadčan lahko nudi udobje in boljše življenje v prihodnosti. Ne vem, mene je kar groza ob takih pripovedih. Vsak je svoje sreče kovač, ali kako.
In zdaj še Facebook. Pred nekaj dnevi smo ugotovili, da je dostop preko računalnika blokiran. Možno je dostopati le preko mobilnih naprav. Malo sem si brala in se pogovarjala z Vietnamci in ja, vsake toliko vlada blokira dostop do Facebooka, ko se jim to pač zazdi. Pravijo, da naj bi tokrat dostop preprečili zaradi nemirov v Turčiji. Sliši se precej grozno, kajne? Zasledila sem tudi zgodbo o deklici, ki so jo izključili iz šole, potem ko je na Facebooku objavila prirejen delček govora nekdanjega predsednika in "očeta" Ho Chi Minha. Že podatek, da ga tu častijo skoraj kot boga (v Hanoju je na ogled tudi njegovo balzamirano truplo), pove veliko. Dekle je menda objavijo delček govora, v katerem se je uprl francoski kolonizaciji in prevladi. Besede je priredila in menda napisala nekaj o tem, da ji ne bi bilo več treba opravljati izpitov. Obtožili so jo, da je s tem žalila učitelje, državo in seveda večnega HCM-ja, in jo izključili iz šole. Če se ne motim, je imela enoletno prepoved obiskovanja šole. Ni čudno, da Vietnamca le stežka prepričaš, da kaj pove o politiki.
Bom zdaj raje nehala, preden mi še dostop do bloggerja zablokirajo. Ali strpajo v zapor. Še dobro, da pišem v slovenščini.

Vietnam: bosopeti otroci v modrih uniformicah

Ura je sedem zjutraj, iz trdnega spanca me predrami nadležna budilka. Takoj za njo me predrami še slepeča svetloba, sonce tu vzhaja zgodaj, res zgodaj.

Vstanem, se umijem, oblečem, na hitro nekaj pojem in se odpravim v garažo po skuter. Ura je pol osmih, a je zunaj že neznansko vroče. V senci je še čutiti jutranji hlad, na soncu pa pripeka! Nadenem čelado in sončna očala in se odpeljem čez polovico mesta v četrt številka sedem, kjer je sedež šole, v kateri delam. Po polurni vožnji parkiram svoj skuter, pograbim pripravljene fotokopije, »moj« voznik pa me potem na motorju odpelje do enega od vrtcev, s katerim ima »moja« šola pogodbo. Voziva se še dodatne pol ure, daleč ven iz mesta v četrt Nha Be, ki je teoretično še del Ho Chi Minha, a je tako rekoč na podeželju. Po nekaj urah v vrtcu pa sledi še ena od vladnih šol. Danes sta na vrsti najprej razred 2A, za njim pa še 2B.

Šola je velika, zgrajena v obliki črke U, na sredini je tlakovan atrij s par drevesi, po katerem se med 20-minutnim odmorom kot za stavo bosopeti podijo in potijo vietnamski otroci.

Otroci se igrajo zunaj, kljub temu da dežuje.

Modre uniformice na igrišču.

Pa kaj, če sonce pripeka na vso moč. Pa kaj, če je skoraj 40 stopinj. To jih pa ja ne bo odvrnilo od tega, da si podajajo staro, razcapano žogo, na drevo mečejo svoje plastične natikače ali igrajo izjemno priljubljeno igrico, ki sem jo poimenovala nožni badminton. Z brcanjem si namreč podajajo nekaj, kar je videti nekako kot žogica za badminton, le da je večja.

Točno ob 13.30 namesto (za nas bolj običajnega) zvonca vratar oziroma hišnik oziroma oboje v enem zabobna na tak velikanski boben, da ga je slišati po celi šoli. Takrat se kričači odpravijo pred svoje razrede, kjer se postavijo v vrsto, ko pride učitelj, pa lahko vstopijo v razred in se posedejo po klopeh.

V razredu je vroče. Vanj komajda strpajo toliko klopi, kot je učencev, učencev je okoli 40. Vrata in okna so odprta, klime seveda ni. Le dva ventilatorja na stropu, ki delujeta, če ravno ne zmanjka elektrike. Stare klopi, stare table s kredami in v vsakem razredu na steni fotografija strica Ho Chi Minha in vietnamska zastava.

Prazen razred in gospod Ho Chi Minh, ki bdi nad njim.

Otroci so oblečeni v modre uniforme, deklice imajo krilca, dečki hlače. Srajce so svetlo modre, hlače in krila pa temno modra. Če dečkom slučajno srajca pokuka iz hlač, jih učitelj takoj opozori, naj si jo popravijo. Ko pridejo v četrti razred, postanejo nekakšni pionirčki in imajo okoli vratu še rdečo rutico. Sicer v šolo pridejo v čeveljcih, a jih večinoma pustijo na stojalu pred razredom in so potem notri kar bosi, njihove noge so črne od umazanije.

Ko v razred vstopim jaz, vstanejo in se v en glas zaderejo: »Goooood moooooorniiiiing teeeaaacheeeer!«

Jaz odgovorim: »Good morning, how are you today?«

Oni pa: »Weeee aaareeee fiiiineeee thaaaank yoooouuu, aaaaand yooouuuuu?«

Potem se usedejo in začnemo z našo uro angleščine. Od šole do šole je odvisno, včasih njihova šolska ura traja 40, včasih 45 minut, vedno pa imajo predmete v »blok« urah, se pravi uro in dvajset minut ali uro in pol. Kar je veliko, še posebej, ker težko sedijo pri miru, ker je vroče in ker se jim angleških nalog pač ne da reševati toliko časa. Z mano je vedno še en vietnamski učitelj ali učiteljica, ki velikokrat namesto mene poskrbi, da utihnejo in se umirijo, če je potrebno. Vietnamci se lahko resnično na glas derejo, če želijo. Če to ne pomaga, s plastičnim ali lesenim ravnilom na vso moč zaropotajo po mizi. In če tudi to ne pomaga, z ravnilom otroke ošvrknejo po hrbtu ali po notranji strani dlani. Auč. Včasih tudi malo več kot ošvrknejo. Včasih tudi brez ravnila, kar z roko lopnejo po hrbtu, glavi ali jih frcnejo po ušesih. Človek bi si mislil, da bodo zato bolj disciplinirani, a dlje kot sem tu učila, bolj se mi je dozdevalo, da jih to prav nič ne briga. Včasih je disciplina kar problem, posebno v res številčnih razredih, kjer je učencev celo več kot 40.

Skoraj vedno vsaj 10 otrok s seboj nima knjige za angleščino, knjige tistih, ki so se jo spomnili prinesti, pa so velikokrat v tako slabem stanju, da bog pomagaj. Manjkajo strani, platnice, vse je pomečkano. V razredih tudi nimajo nikakršnih pripomočkov za poslušanje posnetkov, kaj šele računalnikov ali projektorjev za ogled kakšnega videa ali druge projekcije. Vse, kar imam na razpolago, je zelena tabla in bela kreda. Če imam srečo, včasih še rumena, zelena ali modra.

Atrij ene od šol, kjer učim.

In stopnišče.

 Preden sem začela učiti v javnih šolah, me je veliko ljudi opozorilo, da je to precej zahtevno. Poleg tega imajo tu malo drugačen način učenja in poučevanja, kot smo ga mi vajeni. Veliko je učenja na pamet in, vsaj kolikor sem jaz dobila občutek, malo razmišljanja z lastno glavo. Če recimo otroci rešujejo neko nalogo, potem pa to isto nalogo samo malo obrneš ali zamenjaš besedo v povedi, večina izmed njih več ne ve, kaj in kako. Velikokrat kar tako ponavljajo za učiteljem, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj govorijo.

Ko sem začela učiti, sem nekaj ur na teden vodila tečaj za odrasle (večinoma so bili mladi, stari med 20 in 25 let) in tam s presenečenjem ugotavljala, kako malo stvari ti mladi odrasli poznajo. V učbeniku smo imeli krajše besedilo, v katerem je bil med drugim omenjen Krištof Kolumb. Nihče v skupini ni vedel, kdo je to bil. Ker je bil njihov nivo angleščine precej slab, sem jim to le s težavo razložila. Pa sem si rekla, no Kolumb je morda bolj stvar zahodnega sveta, Evrope in Amerike. Pa potem niti tega niso vedeli, kaj je to Tokio. Tudi ko smo se pogovarjali o Vietnamu, mi niso znali povedati veliko. Učili smo se o stopnjevanju pridevnikov in želela sem, da sami sestavijo kak primer. In sem jih pozvala »OK, v Vietnamu imate gore, ane? Katera je najvišja gora v državi?« Odgovora niso poznali. Katero je največje mesto? Tudi ne. Potem sem hitro obupala. Posebno takrat, ko od njih želiš, da sestavijo kak primer iz svojega življenja ali izkušenj, povsem odpovejo.

Sem pa ugotovila, da je v šoli očitno zelo pomemben lepopis. Vsi namreč v zvezke pišejo zelo skrbno in natančno, posebej umetelni so njihovi veliki pisani T-ji, H-ji, M-ji …

Po drugi strani pa imajo velikanske težave s pravopisom. Tudi takrat, ko so morali besede zgolj prepisati, so delali ogromno napak. Ko so prišli kak primer napisati na tablo, pa so velikokrat kar tako, naključno, delali velike in male črke. Kot da bi recimo »umbrella« napisala »UmBRellA«. 

Odmor!

Hmmm ...

Deklice z roza in fantje z modrimi torbicami.

Odmora bo kmalu konec, treba bo nazaj v klopi.

Ura je 16.30 in šolski boben še zadnjič v dnevu zabobna. Otroci vreščeče pospravijo knjige in zvezke, si nadenejo čevlje in na glave poveznejo svoje majhne čelade ali pač samo čepice in se v trumah zgrnejo v šolski atrij, kjer jih na skuterjih ali kolesih pričakajo mame, očetje, babice ali dedki. Pred šolo je nekaj prodajalcev pečene koruze, ocvrtih slaščic ali sadja, ki skušajo konec pouka izkoristiti za prodajo katerega od svojih izdelkov. Jaz se popolnoma prepotena in utrujena odpravim ven, veselo maham vsem otrokom, ki se derejo »Goodbyeee teeaacheeer!« in se odpravim na prašno in luknjasto enourno pot domov. Tam najprej spijem pol litra vode, se zaprem v sobo in za 10 minut nažgem klimo, da spet spravim telo v tek.