Odkrivanje Vietnama

Hrana predstavlja velik del kulture nekega naroda, ni pa vse. Da bi izvedela več o zgodovini Vietnama, sva se z Maximom odpravila v muzej, posvečen vojni v Vietnamu, ki je trajala od leta 1955 pa do 1975, kar 20 let.
Veliko smo že slišali o tej vojni, a večinoma iz ameriških filmov, kot so Apocalypse Now ali Forrest Gump in podobni. Pravzaprav je teh filmov, ko takole pomislim, ogromno. A v njih je večinoma predstavljen ameriški pogled na vojno. Kaj pa vietnamski? Z Maximom sva bila sicer rahla tepčka, ker sva v muzej prišla prepozno (zapre se že ob 17h) in nama je zmanjkalo časa za zgornje nadstropje. Natančno ob 17h namreč zazvoni nekakšen zvonec, ugasnejo luči in te skorajda brcnejo ven!

Muzej je sestavljen iz zunanjega dela, kjer so razstavljeni tanki, letala, ladje, helikopterji, ki so večinoma pripadali ameriški vojski (vsaj na večini izmed njih piše US ARMY).

Ta prizor me je nekoliko presunil - dedek, ki je najverjetneje doživel in preživel vojno, svojima vnukoma razkazuje ameriški vojni helikopter ...

Z dvorišča se obiskovalec nato odpravi v predel, kjer so rekonstruirali zapore, kakršni so bili med vojno, na stenah pa visijo pričanja in fotografije grozljivega mučenja, ki so jih nasprotniki komunističnega, severnega Vietnama izvajali na zapornikih. Seveda se zavedam, da je tu predstavljen le en pogled na takratno dogajanje in ne vem, kakšne zločine je zagrešila druga stran ... A vseeno. Ljudem so pulili nohte, zatikali ptičja peresa za nohte, zažigali spolne organe, zažigali usta, da niso mogle jesti in so umrli od lakote, lomili zobe, rezali ude, jim obrili vrhnji del glave, jih trdno privezali ob steber in jim po kapljicah spuščali vodo na eno in isto mesto na glavi, ženskam so v hlače vstavili kačo, po 3 do 5 ljudi so strpali v nekakšno kletko iz bodeče žice, kjer so lahko samo ležali eden na drugem ... In to so med drugim delali tudi Američani. Ali niso to vojni zločini?

Giljotina, ki so jo semkaj prinesli že Francozi.

Zapornik.

V prvem nadstropju muzejske stavbe so razstavljeni propagandni materiali med in po vojni, pa tudi naslovnice časopisov in plakati iz množice držav po svetu (Nemčija, Danska, Francija, Nizozemska, Italija in mnoge druge), ki so zahtevali prekinitev vojne v Vietnamu in umik ameriške vojske iz države. V manjšem predelu so izobešene risbe vietnamskih otrok, predvsem tistih, ki se zaradi posledic uporabe kemičnega orožja med vojno še danes rojevajo tako ali drugače prizadeti - brez nog, brez rok, brez oči, z deformacijami udov ...

Na risbi zgoraj desno je več otrok, eden je na vozičku, eden je brez noge, spet drugi brez rok ...

Ena izmed znamenitejših fotografij: mlada Jan Rose Kasmir z rožo v rokah pred Pentagonom stoji nasproti ameriškim vojakom med protesti proti vojni v Vietnamu leta 1967.

Prvo nadstropje muzeja ni ravno za občutljive ljudi. Tam so namreč izobešene številne slike, ki prikazujejo napade, predvsem pa iznakažena trupla, žrtve napalmov, pehotnih min in drugih grozot.

Američani so v vojni uporabili velikanske količine kemičnega orožja, tako imenovanega Angent Orange, ki je vseboval dioksin. Z njim so "pošpricali" velika območja gozdov, polj, tudi rek. Gre za izjemno strupeno zadevo, katere učinki so vidni še danes (če vas zanima več oranžnem agentu, klik). Ameriška vojska je namreč po koncu vojne za seboj pustila velike količine tega strupenega herbicida, ki je pronical v zemljo in vodo. Na izjemno onesnaženih predelih (ljudje tam jedo kmetijske pridelke, pijejo vodo in lovijo ribe z visoko vsebnostjo dioksina) še danes ljudje številčno umirajo za rakom, rojeva pa se nenormalno veliko število prizadetih otrok. V bolnišnicah imajo posebne oddelke, kjer skrbijo za zapuščene otroke, ki so se rodili prizadeti, njihovi starši pa so jih zaradi revščine pustili tam, ker zanje ne morejo skrbeti sami. V muzeju je prikazanih veliko fotografij teh otrok in težko verjamem, da bi lahko kdo ob pogledu nanje ostal ravnodušen. Več to tem tukajle (opomba: video vas zna pretresti).

Dober tek po vietnamsko

Hrana predstavlja velik del kulture nekega naroda in pokušanje lokalnih specialitet je eden mojih najljubših hobijev, ko se odpravim v tujo državo.
Zdaj sem se pa znašla nekje, kjer je hrana resnično resnično drugačna od tega, kar sem vajena! Sicer se počasi učim, a največkrat ne vem, kaj natančno neka jed na jedilniku pomeni. A kdor ne reskira ne profitira, al kako se že reče, zato sem se z veseljem lotila odkrivanja novih okusov, barv in vonjav Vietnama. Zanimivo je, da za zajtrk pogosto jejo nekakšno juho z rezanci, mesom, zelenjavo in nepogrešljivo sestavino vietnamske kuhe - koriandrom. Ta je prisoten tako rekoč vedno in povsod in za zdaj se še nekoliko navajam nanj, ker mi sprva okus ni bil preveč všeč. Seveda se da z malo iznajdljivosti in gestami natakarje oziroma prodajalce prositi, da ti jed pripravijo brez njega. Za zajtrk torej jedo nekaj, kar bi mi veliko prej pripisali kosilu ali večerji:

Krepčilen vietnamski zajtrk pred nogometno tekmo.

Za kosilo za nekaj več kot evro dobiš odličen "com bo" (govedina z zelenjavo v omaki in riž) ali "com ga" (pečen piščanec z rižem) in zraven še okusen čaj z ledom.

Com bo in Com ga v bližnji restavraciji.

Za večerjo pa si damo duška. V tej objavi bo mislim da bolje, če bodo več povedale slike kot pa moje pisarjenje.

Menda naj bi to bil odojek, zelo majhen. Zelo okusen.

Solata s popečenim česnom.

Ribja juha.

Zajčji curry z rezanci (na krožniku).

Zajčji curry z rezanci, v ozadju levo pečen zajec.

To je nekakšna gumijasta zadeva, ki spominja na kos šunke, zavito pa je v list bananovca.

Pečen piščanec!

Riž, kuhan v bambusu & meni neznana zelenjava.

Meni spet neznana zelenjava, a zelo okusna.

Juha z veliko zelenjave in neidentificirano ribo, ki je menda zelo draga in v prevodu pomeni "kraljeva riba". 

Ta riba je morda res kraljevska in draga, a meni je imela okus po zemlji. Juha je bila sicer okusna, kosi ribe pa prav nič posebnega. Vse ostalo je bilo pa odlično! Tako dobrega pečenega piščanca nisem jedla že dolgo, prav tako so bili slastne vse ostale jedi. In ker je tu zdaj ravno čas večerje, se mi po vsem tem pisarjenju že cedijo sline ...

Moja pot v Saigon

Približno en teden je minil, odkar sem prišla sem, pa se mi zdi, da traja že vsaj dvakrat dlje, toliko novih stvari se je zgodilo vmes ...

Prejšnjo nedeljo sem se v Benetkah vkrcala na letalo družbe Emirates in najprej poletela v Dubaj. Letalo je imelo približno uro zamude, a se nisem preveč sekirala, ker sem imela do drugega leta v Dubaju skoraj štiri ure "luknje". Let je minil OK, hrana je bila dobra, stevardese zelo prijazne, zraven mene je sicer sedela ena italijanska tetica, ki je šla vmes stokrat na wc, tako da sem morala ves čas vstajati, ampak itak nisem spala, tako da - naj ji bo. Pogledala sem si par random epizod humorističnih serij in že smo pristali v Dubaju. Od njegovih nebotičniških in drugačnih znamenitosti nisem prav veliko videla, ker prvič - nisem sedela pri oknu in drugič - letališče je stran od mesta in vse, kar vidiš, je puščava, ceste in par hiš. Na letališču pa pravi hustle and bustle! Po mojem bioritmu je bila ura šele nekje 3 ponoči, a sem bila povsem zbujena. Na letalu me je sicer precej zdelala klima, ki je prihajala nekje z leve in sem kljub dekici prišla dol s smrkavim nosom in nenehnim kihanjem. Robčkov nikjer, niti na letališču, pa čeprav je ogromno trgovin, nisem čisto nikjer našla navadnih papirnatih robčkov. Niti v Boots-u, nekakšnem britanskem dm-u ali Müllerju. No ja, klin se s klinom zbija, zato sem si z veseljem privoščila frozen yogurt, plačala z evri, nazaj pa sem dobila dirhame:

Pet dirhamov, približno en evro.

Malo sem se še sprehodila okrog, potem pa je bil že čas za vkrcanje na naslednje letalo. Tokrat je bil let daljši in med stevardesami je bila tudi punca iz Srbije! Na letalu je bila tudi skupina Slovencev, ki so leteli kot jaz - Benetke-Dubaj-Ho Chi Minh. Tako da sem se počutila kar nekako domače ...

Let je minil brez posebnosti, tokrat sem kar precejšen delež prespala. Po pristanku v (ker je krajše, lepše zveneče in tukajšnji prebivalci še vedno uporabljajo to ime, bom tudi jaz nadaljevala s starim imenom za Ho Chi Minh City) SAIGONU sem počakala prtljago, preverili so moj potni list in - vuuuuuuuuuuš! Ko sem stopila ven, me je oblila vročica tega mesta. Čeprav je bila že tema (lokalni čas okoli 19.30), je bilo še vedno neznansko vroče. Med gručo Vietnamcev ni bilo težko najti Maxima, ki je za dve glavi štrlel iz množice. Juuhuuu, končno! Po dveh mesecih spet skupaj! Taxi, meni nerazumljivo žlobudranje v vietnamščini, povsem kaotičen promet in končno - stanovanje.

V naslednjih dneh sem se počasi privajala na časovno razliko, predvsem pa na vročino. Zdaj sem se že sprijaznila, da si tu pač ves čas vsaj malo prešvican. Vklopiš klimo, se ohladiš za 10 minut, izklopiš klimo in spet je vroče. Zdaj se je pravkar končala deževna doba in običajnega večernega dežja, ki je vsaj malo osvežil ozračje, ni več. Zvečer in ponoči je sicer vseeno nekoliko hladneje kot čez dan, a to še vedno pomeni nekje med 25 in 28 stopinj.

V Saigonu uradno živi okoli 10 milijonov ljudi, potem so tu še tisti, ki se sem pripeljejo na delo itd. Skratka - ogromno. Od javnega prevoza so na voljo le avtobusi, ki jih priznam, še nisem uporabila, ker še ne razumem čisto sistema. Menda sicer gradijo podzemno, ki bo v prihodnosti vsaj nekoliko omilila nenehno gnečo. Sicer pa je na cestah na tisoče in tisoče motoristov. Avtov je bolj malo, predvsem so to taksiji ali velikanske mašine z zatemnjenimi stekli, ki si jih privoščijo najbogatejši prebivalci mesta. Sicer pa skuter na skuter, eden po drugem, v nasprotni smeri, prehitevanje po vseh smereh, ko zavijaš levo, voziš slalom med tistimi, ki grejo ravno, prav tako slalomiraš, če skušaš peš čez cesto. Semaforji delujejo le na največjih križiščih.

Pred vsako trgovino ali restavracijo so zaposleni nekakšni "pazniki", katerim pustiš skuter v varstvo. V večjih nakupovalnih centrih pa imaš podzemne garaže, namenjene predvsem skuterjem, kjer za parkiranje plačaš kakih 1000 ali 2000 dongov (tri oz. štiri cente).

Življenje tu je res zanimivo in na nek način ravno obratno kot pri nas. Na eni strani je nevljudno, nenavadno, celo prepovedano kakršnokoli poljubljanje v javnosti, celo držanje za roke. Tega tako rekoč ni videti. Po drugi strani pa (predvsem sicer v turističnih predelih) ogromno prostitutk, "masažnih salonov", kjer ponujajo tudi malce drugačne usluge ipd.

Podnevi sredi največje vročine so predvsem dekleta na skuterjih povsem pokrita: dolgi rokavi, dolge hlače, rokavičke, nogavičke (tudi na sandale ali japonke), čelada, nekakšna kapuca, ki pokrije tudi vrat in obraz (čez usta in nos imajo večinoma poveznjeno masko zaradi onesnaženega zraka). Vse to zaradi sonca. Tu namreč velja - bolj si bela, bolj si lepa. Bognedaj torej, da bi te prijelo sonce. Ko to zaide in se nad mesto spusti tema, pa prelestne Vietnamke odvržejo svoja oblačilca in se sprehajajo v kratkih hlačah, krilcih in majčkah in visokih petah.

Zabavno je tudi v trgovinah, predvsem tistih s hrano. Za veliko stvari namreč nimam pojma, kaj so in kaj pomenijo. Predvsem pri sadju in zelenjavi. O tem se bom morala še malo podučiti. Stvari, ki jih poznam, kot so na primer pašta, paradižnikova omaka, kruh ... so drage in težko jih je najti. 400-gramski kozarček paradižnikove omake stane toliko, kot plačaš za dve porciji odlične jedi, katere imena se trenutno ne spomnim (gre za govedino s čebulo in paprikami v odlični omaki z rižem), vključno s pijačo v eni od uličnih restavracij, kjer sva bila z Maximom v tem tednu že trikrat (ena porcija stane 35.000 dongov ali 1,30 evra). Sicer je res, da gre pri tej paradižnikovi omaki za uvožene stvari z zahoda, a to so edine stvari, za katere razumem, kaj pomenijo. Preden se naučim nekaj osnov vietnamščine in vietnamske kuhe, se mi zdi res nesmiselno kupovati tako drage sestavine, če pa hrana na ulici (in celo taka, ki jo naročiš na dom) stane manj in je boljša.

Oh, potem je bil tu še Halloween a la vietnamienne, ki se ga je sicer udeležilo veliko ex-patov, a vseeno je bilo super. Z Maximom, kolegom Scottom iz Amerike in njegovo punco Vy, ki je Vietnamka, smo se odpravili v bar, kjer so poskrbeli za pripomočke za preobrazbo v zombije. Mislim, da nama je z Maximom odlično uspelo:

Vsi so se želeli z nama fotografirati in počutila sva se kot kaka zvezdnika! Tako sva bila kul, da sva se znašla celo na fotografijah nekega vietnamskega spletnega časopisa!

Sicer pa se moraš tu kar navaditi, da si v središču pozornosti, predvsem če si velik kot jaz (ali Maxime), ki imam poleg tega še svetle lase in oči. Na ulici, v trgovinah, restavracijah ... ves čas je kje kdo, ki te opazuje od glave do pet.

Druga kultura, drugi jezik, hrana, običaji, vreme ... Snovi za pisanje gotovo ne bo kmalu zmanjkalo!

Za konec še pogled z balkona najinega stanovanja v okrožju 3. Na desno, naravnost, ponoči in še "najina" ulica odspodaj.

New York, New York vol. 3

Vsakič, ko kam odpotujem, moram okusiti in preizkusiti vse strani in vidike države, kamor sem se podala. Sem seveda spada tudi hrana (vsaj toliko, kolikor dopušča potovalni budget). Vedno se čudim ljudem (ne da bi hotela biti nesramna, a po mojih izkušnjah so to zelo pogosto Angleži), ki se odpravijo na počitnice v tujo državo, in potem jejo v raznih McDonald'sih, Burger Kingih itd. Sploh če je hrana v restavracijah sorazmerno poceni (na Kanarskih otokih si praktično za enako ceno lahko privoščiš morsko specialiteto, kot so ribe ali škampi, ali dva burgerja s krompirčkom in Coca colo v McDonald'su ...). V New Yorku smo si z že-na-pol-Newyorčanko Martino naredile tipični brunch z jajci, bagelsi s sirnim namazom in avokadom, njami! Žal nimam slike, ker smo bile preveč lačne, da bi pred tem uspele še poslikati.

Seveda pa ne moreš iz New Yorka, ne da bi pred tem:
poskusil tradicionalne cheeeeeeseecake ...

... se sprehodil skozi kitajsko četrt ...

... si omislil frozen yogurta ...

... odšel na typical baby shower ...

... odšel na eno od predstav na Broadwayu ...

... na ulici skušal ustaviti enega od razpoložljivih rumenih taksijev ...

... si ogledal, kako gradijo nov WTC ...

... in zraven še 9/11 memorial ...

Survivor tree, drevo, ki naj bi preživelo napad 11. septembra.

... se odpeljal sem in tja s podzemno ...

... v New Yorku praznoval svoj rojstni dan (z Ben&Jerry's sladoledom!) ...

 

... šel na jazzovski jam session nekam na vrh neke stolpnice s krasnim razgledom naokrog ...

 ... in se nazadnje pred odhodom odpravil še na gala ples študentov univerze Columbia!

New York je vse to in še veliko več, vsega se pač ne da natlačiti v blog. Super je, če imaš prijateljico Martino, ki študira na Columbii in je v tem gromozanskem mestu že čisto udomačena, tako lahko mesto spoznaš še z malo drugačnih plati, greš na šov Jona Stewarta, na stand up performance, ješ baglese, piješ bubble tea v kitajski četrti ... in se imaš v krasni družbi noro super fajn. Upam, da me bo pot še kdaj zanesla tja.