Moja pot v Saigon

Približno en teden je minil, odkar sem prišla sem, pa se mi zdi, da traja že vsaj dvakrat dlje, toliko novih stvari se je zgodilo vmes ...

Prejšnjo nedeljo sem se v Benetkah vkrcala na letalo družbe Emirates in najprej poletela v Dubaj. Letalo je imelo približno uro zamude, a se nisem preveč sekirala, ker sem imela do drugega leta v Dubaju skoraj štiri ure "luknje". Let je minil OK, hrana je bila dobra, stevardese zelo prijazne, zraven mene je sicer sedela ena italijanska tetica, ki je šla vmes stokrat na wc, tako da sem morala ves čas vstajati, ampak itak nisem spala, tako da - naj ji bo. Pogledala sem si par random epizod humorističnih serij in že smo pristali v Dubaju. Od njegovih nebotičniških in drugačnih znamenitosti nisem prav veliko videla, ker prvič - nisem sedela pri oknu in drugič - letališče je stran od mesta in vse, kar vidiš, je puščava, ceste in par hiš. Na letališču pa pravi hustle and bustle! Po mojem bioritmu je bila ura šele nekje 3 ponoči, a sem bila povsem zbujena. Na letalu me je sicer precej zdelala klima, ki je prihajala nekje z leve in sem kljub dekici prišla dol s smrkavim nosom in nenehnim kihanjem. Robčkov nikjer, niti na letališču, pa čeprav je ogromno trgovin, nisem čisto nikjer našla navadnih papirnatih robčkov. Niti v Boots-u, nekakšnem britanskem dm-u ali Müllerju. No ja, klin se s klinom zbija, zato sem si z veseljem privoščila frozen yogurt, plačala z evri, nazaj pa sem dobila dirhame:

Pet dirhamov, približno en evro.

Malo sem se še sprehodila okrog, potem pa je bil že čas za vkrcanje na naslednje letalo. Tokrat je bil let daljši in med stevardesami je bila tudi punca iz Srbije! Na letalu je bila tudi skupina Slovencev, ki so leteli kot jaz - Benetke-Dubaj-Ho Chi Minh. Tako da sem se počutila kar nekako domače ...

Let je minil brez posebnosti, tokrat sem kar precejšen delež prespala. Po pristanku v (ker je krajše, lepše zveneče in tukajšnji prebivalci še vedno uporabljajo to ime, bom tudi jaz nadaljevala s starim imenom za Ho Chi Minh City) SAIGONU sem počakala prtljago, preverili so moj potni list in - vuuuuuuuuuuš! Ko sem stopila ven, me je oblila vročica tega mesta. Čeprav je bila že tema (lokalni čas okoli 19.30), je bilo še vedno neznansko vroče. Med gručo Vietnamcev ni bilo težko najti Maxima, ki je za dve glavi štrlel iz množice. Juuhuuu, končno! Po dveh mesecih spet skupaj! Taxi, meni nerazumljivo žlobudranje v vietnamščini, povsem kaotičen promet in končno - stanovanje.

V naslednjih dneh sem se počasi privajala na časovno razliko, predvsem pa na vročino. Zdaj sem se že sprijaznila, da si tu pač ves čas vsaj malo prešvican. Vklopiš klimo, se ohladiš za 10 minut, izklopiš klimo in spet je vroče. Zdaj se je pravkar končala deževna doba in običajnega večernega dežja, ki je vsaj malo osvežil ozračje, ni več. Zvečer in ponoči je sicer vseeno nekoliko hladneje kot čez dan, a to še vedno pomeni nekje med 25 in 28 stopinj.

V Saigonu uradno živi okoli 10 milijonov ljudi, potem so tu še tisti, ki se sem pripeljejo na delo itd. Skratka - ogromno. Od javnega prevoza so na voljo le avtobusi, ki jih priznam, še nisem uporabila, ker še ne razumem čisto sistema. Menda sicer gradijo podzemno, ki bo v prihodnosti vsaj nekoliko omilila nenehno gnečo. Sicer pa je na cestah na tisoče in tisoče motoristov. Avtov je bolj malo, predvsem so to taksiji ali velikanske mašine z zatemnjenimi stekli, ki si jih privoščijo najbogatejši prebivalci mesta. Sicer pa skuter na skuter, eden po drugem, v nasprotni smeri, prehitevanje po vseh smereh, ko zavijaš levo, voziš slalom med tistimi, ki grejo ravno, prav tako slalomiraš, če skušaš peš čez cesto. Semaforji delujejo le na največjih križiščih.

Pred vsako trgovino ali restavracijo so zaposleni nekakšni "pazniki", katerim pustiš skuter v varstvo. V večjih nakupovalnih centrih pa imaš podzemne garaže, namenjene predvsem skuterjem, kjer za parkiranje plačaš kakih 1000 ali 2000 dongov (tri oz. štiri cente).

Življenje tu je res zanimivo in na nek način ravno obratno kot pri nas. Na eni strani je nevljudno, nenavadno, celo prepovedano kakršnokoli poljubljanje v javnosti, celo držanje za roke. Tega tako rekoč ni videti. Po drugi strani pa (predvsem sicer v turističnih predelih) ogromno prostitutk, "masažnih salonov", kjer ponujajo tudi malce drugačne usluge ipd.

Podnevi sredi največje vročine so predvsem dekleta na skuterjih povsem pokrita: dolgi rokavi, dolge hlače, rokavičke, nogavičke (tudi na sandale ali japonke), čelada, nekakšna kapuca, ki pokrije tudi vrat in obraz (čez usta in nos imajo večinoma poveznjeno masko zaradi onesnaženega zraka). Vse to zaradi sonca. Tu namreč velja - bolj si bela, bolj si lepa. Bognedaj torej, da bi te prijelo sonce. Ko to zaide in se nad mesto spusti tema, pa prelestne Vietnamke odvržejo svoja oblačilca in se sprehajajo v kratkih hlačah, krilcih in majčkah in visokih petah.

Zabavno je tudi v trgovinah, predvsem tistih s hrano. Za veliko stvari namreč nimam pojma, kaj so in kaj pomenijo. Predvsem pri sadju in zelenjavi. O tem se bom morala še malo podučiti. Stvari, ki jih poznam, kot so na primer pašta, paradižnikova omaka, kruh ... so drage in težko jih je najti. 400-gramski kozarček paradižnikove omake stane toliko, kot plačaš za dve porciji odlične jedi, katere imena se trenutno ne spomnim (gre za govedino s čebulo in paprikami v odlični omaki z rižem), vključno s pijačo v eni od uličnih restavracij, kjer sva bila z Maximom v tem tednu že trikrat (ena porcija stane 35.000 dongov ali 1,30 evra). Sicer je res, da gre pri tej paradižnikovi omaki za uvožene stvari z zahoda, a to so edine stvari, za katere razumem, kaj pomenijo. Preden se naučim nekaj osnov vietnamščine in vietnamske kuhe, se mi zdi res nesmiselno kupovati tako drage sestavine, če pa hrana na ulici (in celo taka, ki jo naročiš na dom) stane manj in je boljša.

Oh, potem je bil tu še Halloween a la vietnamienne, ki se ga je sicer udeležilo veliko ex-patov, a vseeno je bilo super. Z Maximom, kolegom Scottom iz Amerike in njegovo punco Vy, ki je Vietnamka, smo se odpravili v bar, kjer so poskrbeli za pripomočke za preobrazbo v zombije. Mislim, da nama je z Maximom odlično uspelo:

Vsi so se želeli z nama fotografirati in počutila sva se kot kaka zvezdnika! Tako sva bila kul, da sva se znašla celo na fotografijah nekega vietnamskega spletnega časopisa!

Sicer pa se moraš tu kar navaditi, da si v središču pozornosti, predvsem če si velik kot jaz (ali Maxime), ki imam poleg tega še svetle lase in oči. Na ulici, v trgovinah, restavracijah ... ves čas je kje kdo, ki te opazuje od glave do pet.

Druga kultura, drugi jezik, hrana, običaji, vreme ... Snovi za pisanje gotovo ne bo kmalu zmanjkalo!

Za konec še pogled z balkona najinega stanovanja v okrožju 3. Na desno, naravnost, ponoči in še "najina" ulica odspodaj.