Odkrivanje Vietnama

Hrana predstavlja velik del kulture nekega naroda, ni pa vse. Da bi izvedela več o zgodovini Vietnama, sva se z Maximom odpravila v muzej, posvečen vojni v Vietnamu, ki je trajala od leta 1955 pa do 1975, kar 20 let.
Veliko smo že slišali o tej vojni, a večinoma iz ameriških filmov, kot so Apocalypse Now ali Forrest Gump in podobni. Pravzaprav je teh filmov, ko takole pomislim, ogromno. A v njih je večinoma predstavljen ameriški pogled na vojno. Kaj pa vietnamski? Z Maximom sva bila sicer rahla tepčka, ker sva v muzej prišla prepozno (zapre se že ob 17h) in nama je zmanjkalo časa za zgornje nadstropje. Natančno ob 17h namreč zazvoni nekakšen zvonec, ugasnejo luči in te skorajda brcnejo ven!

Muzej je sestavljen iz zunanjega dela, kjer so razstavljeni tanki, letala, ladje, helikopterji, ki so večinoma pripadali ameriški vojski (vsaj na večini izmed njih piše US ARMY).

Ta prizor me je nekoliko presunil - dedek, ki je najverjetneje doživel in preživel vojno, svojima vnukoma razkazuje ameriški vojni helikopter ...

Z dvorišča se obiskovalec nato odpravi v predel, kjer so rekonstruirali zapore, kakršni so bili med vojno, na stenah pa visijo pričanja in fotografije grozljivega mučenja, ki so jih nasprotniki komunističnega, severnega Vietnama izvajali na zapornikih. Seveda se zavedam, da je tu predstavljen le en pogled na takratno dogajanje in ne vem, kakšne zločine je zagrešila druga stran ... A vseeno. Ljudem so pulili nohte, zatikali ptičja peresa za nohte, zažigali spolne organe, zažigali usta, da niso mogle jesti in so umrli od lakote, lomili zobe, rezali ude, jim obrili vrhnji del glave, jih trdno privezali ob steber in jim po kapljicah spuščali vodo na eno in isto mesto na glavi, ženskam so v hlače vstavili kačo, po 3 do 5 ljudi so strpali v nekakšno kletko iz bodeče žice, kjer so lahko samo ležali eden na drugem ... In to so med drugim delali tudi Američani. Ali niso to vojni zločini?

Giljotina, ki so jo semkaj prinesli že Francozi.

Zapornik.

V prvem nadstropju muzejske stavbe so razstavljeni propagandni materiali med in po vojni, pa tudi naslovnice časopisov in plakati iz množice držav po svetu (Nemčija, Danska, Francija, Nizozemska, Italija in mnoge druge), ki so zahtevali prekinitev vojne v Vietnamu in umik ameriške vojske iz države. V manjšem predelu so izobešene risbe vietnamskih otrok, predvsem tistih, ki se zaradi posledic uporabe kemičnega orožja med vojno še danes rojevajo tako ali drugače prizadeti - brez nog, brez rok, brez oči, z deformacijami udov ...

Na risbi zgoraj desno je več otrok, eden je na vozičku, eden je brez noge, spet drugi brez rok ...

Ena izmed znamenitejših fotografij: mlada Jan Rose Kasmir z rožo v rokah pred Pentagonom stoji nasproti ameriškim vojakom med protesti proti vojni v Vietnamu leta 1967.

Prvo nadstropje muzeja ni ravno za občutljive ljudi. Tam so namreč izobešene številne slike, ki prikazujejo napade, predvsem pa iznakažena trupla, žrtve napalmov, pehotnih min in drugih grozot.

Američani so v vojni uporabili velikanske količine kemičnega orožja, tako imenovanega Angent Orange, ki je vseboval dioksin. Z njim so "pošpricali" velika območja gozdov, polj, tudi rek. Gre za izjemno strupeno zadevo, katere učinki so vidni še danes (če vas zanima več oranžnem agentu, klik). Ameriška vojska je namreč po koncu vojne za seboj pustila velike količine tega strupenega herbicida, ki je pronical v zemljo in vodo. Na izjemno onesnaženih predelih (ljudje tam jedo kmetijske pridelke, pijejo vodo in lovijo ribe z visoko vsebnostjo dioksina) še danes ljudje številčno umirajo za rakom, rojeva pa se nenormalno veliko število prizadetih otrok. V bolnišnicah imajo posebne oddelke, kjer skrbijo za zapuščene otroke, ki so se rodili prizadeti, njihovi starši pa so jih zaradi revščine pustili tam, ker zanje ne morejo skrbeti sami. V muzeju je prikazanih veliko fotografij teh otrok in težko verjamem, da bi lahko kdo ob pogledu nanje ostal ravnodušen. Več to tem tukajle (opomba: video vas zna pretresti).