Papirologija, festival, siri in bagete

S čim naj sploh začnem ... Ravno sem si ogledala zaključek košarkarske tekme med Slovenijo in Litvo, med katero se mi je skoraj srce razpočilo, zato se moram najprej rahlo umiriti. Oh ja. No, tekme pač ne bom kometirala, to prepuščam svojemu starejšemu bratu in podobnim. :)

Ta teden sem se tudi jaz borila, kakor so se, četudi neuspešno, borili naši košarkaši, a s to razliko, da sem se jaz borila za prepoznavnost Slovenije v svetu. No, pravzaprav samo v Evropi. Še ožje, v EU. Včasih, ko se srečam in pogovarjam z ljudmi iz drugih koncev sveta, mi ti kot Slovenki dajo občutek, kot da prihajam iz "kr ene" obskurne države. Ta teden so študenti na UCO (univerza, ki jo tu v Angersu obiskujem) organizirali žur, ki se ga je udeležilo veliko tujih študentov, med njimi tudi jaz, pa tudi kar precej Francozov. In ko smo takole sedeli za mizo in pili vsak svoje pivo, bilo nas je precejšnje število, nekaj Francozov vpraša mene in kolegico Patricio iz Nemčije, od kod prihajava. Patricia odgovori, da je iz Nemčije, in vsi pokimajo, nekateri izmed njih so celo zelo navdušeni, študirajo namreč nemščino in se veselijo dejstva, da so spoznali pravo pravcato Nemko. Nato sem na vrsti jaz. Jaz sem pa iz Slovenije. Ahaa. Ena od Francozinj zmedeno vpraša: "Quelle est la capitale de la Slovénie?" Prijazno odgovorim, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana. Tega, da bi poznali Ljubljano, niti ne pričakujem. A temu je sledilo še bolj vznemirljivo vprašanje. "Vous parlez quelle langue en Slovénie? L'anglais?" Ha! Prosim? Ženska me je dejansko vprašala, če v Sloveniji govorimo angleško. "Non, on parle slovène." Govorimo slovensko. Slovenščina je jezik, o ja. Mislim, da jih je bilo potem kar malo sram, hehe. No, saj vem, saj vem. Slovenija je majhna in zakaj bi od povprečnega Francoza pričakovala, da ve, da v Sloveniji ne govorimo angleško. Čeprav se mi to zdi nadvse zabavno. Od kod ideja o angleščini, kdo bi vedel ...

Druga stvar, povezana z mojo državo, državljanstvom, nacionalno identiteto ipd., se mi je pripetila na banki, ko sem želela odpreti račun. Za študente imajo neke posebne ponudbe in poleg računa dobiš še nekakšno zastonj zavarovanje za študente ... ne bom se spuščala v podrobnosti. Ko je prijazna madame izpolnjevala moje podatke v obrazec za zavarovanje, je običajnim "ime", "priimek", "datum rojstva" sledilo še vprašanje, iz katere države prihajam in katero je moje državljanstvo. Na žalost sem to opazila, šele ko sem prišla domov, ampak gospa je pod "država" sicer napisala "Slovénie", pod "državljanstvo" pa nakracala "slovaque". Ja, slovaško. Pa ne no. Vedno ista zgodba, znova in znova, človek res ne more verjeti. V tem primeru menim, da je šlo predvsem za ignoranco in, kaj pa vem, nepoznavanje svojega lastnega jezika, to je francoščine? Gospa bi menda lahko vedela, da je pridevnik od "Slovénie" pač "slovène" in ne "slovaque". Ah, kaj je ubogemu Slovencu storiti ... Sicer pa moram priznati, da sem naletela tudi na presenetljivo "podučene" ljudi, tako Francoze kot tudi druge primerke, celo na Američane, ki so prav dobro vedeli, kaj in kje je Slovenija, poznali so tudi našo prestolnico! Tako da vse le ni tako črno, kot se morda na prvi pogled zdi. Ljudje so pač takšni in drugačni.

Moji administrativni, birokratski in papirološki podvigi z vsemi mogočimi francoskimi institucijami pa se še niso zaključili ... Prav neverjetno je, kaj vse zahtevajo od tebe, če želiš odpreti bančni račun! Lastnico stanovanjca, v katerem živim, sem morala prositi za osebno izkaznico in jo fotokopirati, a to še ni bilo dovolj! Morala sem predložiti še dodaten dokaz, da res živi, kjer živi (pa čeprav na osebni izkaznici jasno piše njen naslov). V banki so zahtevali, da prinešem še račun, star manj kot 3 mesece, za vodo/elektriko/plin/telefon ... In spet sem naletela na težavo, lastnica mi je namreč obrazložila, da ona vse to plačuje na letni ravni (ne sprašujte me o čudnih francoskih navadah) in zato nima manj kot 3 mesece starih računov. Potem je vendarle nekaj našla, nekakšno zavarovanje za hišo, če se ne motim (ne, nikakršne želje nisem imela, da bi se spuščala v te papirje). Vse to sem fotokopirala in odnesla na banko, vendar sem kopije pustila neki drugi ženski, ker tiste ženske, s katero sem sprva sklepala posle, tisti dan ni bilo v službi. Ta druga ženska mi je zagotovila, da so papirji v redu, zato sem zadovoljna odšla. Pred tem sem sicer opazila, da mi je lastnica stanovanja v fotokopiranje posodila svojo osebno, katere veljavnost je pretekla leta 2009. Oh, Francozi ... No, na banki sem se naredila neumno, in očitno jih to ni motilo ali morda niti niso opazili. A zakaj bi vse šlo tako zlahka. Pravkar  sem namreč dobila še elektronsko sporočilo od prve gospe, s katero sem prvi dan sklepala posle na banki, da dokaz o prebivališču, ki mi ga je priskrbela lastnica, ni sprejemljiv. To, da sem priskrbela kopijo osebne izkaznice, ki ji je veljavnost potekla že več kot dve leti nazaj, jih pa očitno ni motilo. Oh, Francozi ... Zakaj bi človek sploh odpiral račun na banki?! Hja. Zato, da lahko nanj prejmem pomoč francoske vlade pri plačevanju najemnine za stanovanje. In temu se pač ne bom odrekla, pa če bom morala še 37-krat na to frdamano banko! Erasmusov vbogajme, kakor je dejal nek moj kolega so-bloger (© J. Č.) pač ni prav veliko več kot to, vbogajme.

Sicer pa, čeprav se ob zgornjem pisanju morda ne zdi tako - v Franciji uživam! Vreme imamo presenetljivo lepo za ta del sveta, ki ni daleč od Atlantika, jem raznovrstne sire, bagete, rakce, palačinke in galette, spoznavam nove in vedno več ljudi, govorim francosko, se lupčkam (ja, saj veste, Francozi se polupčkajo, ko se pozdravijo, seveda na lica, da ne bo pomote; če slučajno še kdo ne ve ...). Ta teden smo začeli s predavanji, "testirala" sem jih kar nekaj, na koncu jih bom izbrala sicer nekaj manj, in odločila sem se tudi, da se bom začela učiti novega jezika! Ne povem, katerega. Lahko povem, da se ga še nikoli nisem, kar precej zmanjša izbor, hihi.

Minuli konec tedna je v Angersu potekal, kot sem že razlagala, festival Accroche cœurs in bilo je vrhunsko! Na vsakem koraku dogajanje, od filmov, predstav, koncertov, ognjemetov ... Na glavnem trgu so pripravili kino na prostem, katerega program je prvi večer zajemal film Črna mačka beli mačkon (could it BE any better, bi rekel Chandler), drugi večer pa Prežeči tiger, skriti zmaj. Seveda ne-sinhronizirano, s podnapisi. Krasno! Zdaj imam pa občutek, da moram počasi nehati pisati, ker se sicer nihče ne bo lotil branja, ko bo videl(a), kako sem dolgovezila.

Prilagam nekaj slik, da bo moja objava bolj dinamična in ne bo vsebovala zgolj suhoparnega pisarjenja.

Ena od "instalacij" v okviru festivala, projeciranje svetlobnih "zgodb" na mestno katedralo.

Ljudje. In mestna fontana.

Ena od "instalacij" festivala je bilo tudi 48-(ali bogvekoliko)urno branje Tolstojeve Vojne in miru. Bralci so se seveda menjali.

Most čez reko Maine.

Ob reki je bil rezerviran kotiček za elektroniko, raznovrstni DJ-ji, carsko vzdušje.

Mais c'est Magnifique !

Danes je nadvse carski dan!
Vreme je krasno, trenutno je po moji oceni zunaj najmanj 25 stopinj. Jedla sem v univerzitetni restavraciji, kjer za 3,05 € dobiš predjed, glavno jed in desert. In danes sem za predjed jedla rakce! Mhm, posodico z okoli 10 kozicami, majonezico in olivo na vrhu, YUM!
Zatem me je čakalo še nekaj administrativnih stvari na fakulteti, ampak nič posebnega. Počasi se bom sicer morala spraviti na eno od bank, da si odprem francoski bančni račun.

Med kosilom pa sem prijela v roke brošuro s programom za festival Accroche-cœurs, ki se ta teden odvija v Angersu. In kaj ugotovim?! Da ob 22.30 na enem od prizorišč nastopa nihče drug kot Magnifico! Haha, človek že kar težko verjame ... Seveda sem ga priporočila vsem, ki so bili takrat okoli mene in priporočila ga bom tudi vsem, ki jih bom danes še srečala.

Nisem pozabila na obljubo, da objavim fotografije svoje sobice, zato - voilà:

Kuhinja. No, "kuhinja".

Delovna miza.

Postelja!

"Kuhinja" z "jedilno mizico".

Debilna francoska kljuka, zaradi katere sem danes zjutraj že mislila, da bom ostala ujeta v sobi.

Tole je moja ulica, Rue de l'Asile St Joseph,

domujem pa na številki 7, to je tista z rdečimi vrati:

In še tisti del domovanja, kamor gre še cesar sam:

To je torej moj francoski crib, imam celo svoj zvonec pred vhodnimi vrati in svoj lasten nabiralnik! Tako da sprejemam tudi morebitne razglednice in pisma, pa tudi kakšne večje pakete, bien sûr. 

Konec za danes, à bientôt !

J'ai trouvé un appartement !

Uspelo mi je in neizmerno sem srečna. Klicanje Francozov po telefonu in dogovarjanje za oglede stanovanj mi je izpilo večino energije, ki sem jo premogla. Še sreča, da je bilo te dni, ko sem ves čas hodila okoli z zemljevidom v roki in iskala pravo ulico, vreme v Angersu nadvse prijazno – sonce z rahlim vetrom in prijetnih 21 do 23 stopinj, ravno prav za živeti. Sreča je tudi, da je Angers povsem obvladljivo mesto, katerega center in njegovo bližnjo okolico brez težav prečešeš à pied.

In moje stanovanjce – kakih pet minut od mojega faksa, seveda à pied, in približno 15 do 20 minut od centra mesta, prav tako à pied. Imam svoj hladilnik, mizo, omare, kuhalnik, grelec za vodo, banjo, straniščno školjko, umivalnik, ogledalo nad njim, veliko ogledalo, v katerem se lahko vidim cela (to je ekstremno pomembno!), velika okna in veliko francosko posteljo! Parfait! Prav tako je parfaite tudi cena. Vesela sem k radio in z ramen se mi je odvalila velikanska skala. Zdaj se lahko posvetim drugim radostim, ki me še čakajo – odpiranju bančnega računa, izpolnjevanju prošnje za CAF (denarna pomoč francoske vlade pri plačevanju najemnine), ugotavljanju, kdaj in kje imam kakšen predmet in tako dalje.

Seveda to ni nič v primerjavi s tistimi tapravimi radostmi Erasmus življenja. Spoznala sem že kar nekaj »sotrpink« iz Nemčije, Kanade, Poljske, Belgije, Kitajske, ZDA itd. Kdo ugane, iz katere države ne poznam (še) nikogar, čeprav so na izmenjavi v Angersu najbolj številčni? Tako je, Špancev. Seveda so prišli v hordah in seveda se teh svojih hord držijo kot pijanec plota. Bog ne daj, da bi spregovorili s kom iz katere od držav, ki ni Španija, kaj šele, da bi spregovorili v francoščini! Ne, nočem biti nesramna. Tako pač je. Zgolj navajam gola dejstva. Kar me rahlo preseneča, in to prijetno preseneča, je dejstvo, da se pravzaprav vsi erasmusi med sabo pogovarjamo po francosko (razen Špancev seveda). Vsem je namreč v interesu, da izboljšamo svojo francoščino in angleščine sploh ne uporabljamo. Razen tu in tam, ko se kdo ne spomni kake besede v francoščini in si potem pomagamo z vseprisotno angleščino, ki jo vsi bolje obvladamo. Po francosko se trudijo tudi Američanke in Kanadčanka (ki seveda ne prihaja iz francosko govorečega dela Kanade) in gre jim prav dobro! Jaz sem edina Slovenka, kar je prav osvežujoče, in edini, ki je še edini iz svoje države, je nek svetlolasi in modrooki (kaj pa drugega) Finec, ki ga pa žal še nisem uspela spoznati.

Včeraj smo pisali test iz francoščine, na podlagi katerega nas bodo razdelili v tri nivoje tečaja, ki bo potekal cel semester. C'est génial. Test sicer ni bil tako génial. Res ne maram nalog v stilu »opiši spomin iz svojega otroštva«, ob tem pa še navodilo, da je treba v eseju nujno uporabiti imparfait, passé composé in plus-que-parfait. Žür. Druga naloga – »Denar ne prinaša sreče«, argumentiraj. Si niste mogli izmisliti česa še bolj klišejskega? No ja, potrudila sem se po svojih najboljših močeh, rezultati bodo znani prihodnji teden.

Še dva dni administracij in birokracije, potem pa vikend, juhej! In ta vikend se v Angersu odvija festival Les accroche-cœurs, festival uličnega gledališča in še kaj, natančneje ga bom lahko opisala v nedeljo zvečer.

À bientôt !

À la recherche d’un appartement

Danes sem imela prvi ogled stanovanja. Videti je bilo kar obetavno, cena sprejemljiva, gospod na drugi strani telefona prijazen, lokacija odlična. Pridem tja, že pred vhodom me je sprejela tetica, ki me je odpeljala v stavbo in povedala, da bo poklicala tega gospoda. Mislim, da mu je ime Robert. Veža, v kateri sem čakala, je bila tiha in dišalo je po cerkvi. Res! Kmalu boste ugotovili zakaj. Čez nekaj minut pridrobenclja gospod Robert, starejši striček drobne postave. Odpelje me do stanovanja, ki ga oddaja. To je bila manjša garsonjera, po velikosti in opremi pravzaprav precej podobna moji preljubi 319 v enki v Rožni dolini. Ampak grša.
Internet je, v redu. So vsi stroški vključeni? So. Razen elektrike. Aha ... Štedilnik je električen, slab znak. Lahko sprejemam obiske? Lahko. Ampak samo do 22h. Potem se tukaj spi. Aha ... Tako torej. Veste, v tej stavbi stanujejo upokojeni duhovniki. Aha! Zato ta vonj po cerkvi!
Hmmm ... Vse lepo in prav, ampak svoje dneve dijaškega doma z dovolilnico za izhod do največ 11. ure zvečer sem že dala čez. Tako da - thanks, but no thanks. Se bo že našlo kaj drugega.
Zatem sem doživela še nekaj zavrnitev (Oprostite, ampak smo že našli nekoga.), nato pa še en rahel žarek upanja. Prikupno stanovanjce (vsaj po slikah na internetu sodeč), prikupna cena, prikupna lokacija. Ampak ogled še ni možen, ker dosedanja najemnica še ni odšla ven. To naj bi bilo kmalu. Ampak ne vejo, kdaj natančno. Najbrž do 10. septembra. Mhm. Upam, da res. Bom pač še malo počakala. Oziroma iskala še naprej. Couch Surfing gostitelj Maxime še ni nakazal, da bi bil čas, da se počasi speljem. In res je nadvse prijazen. Tako da sklepam, da ga ne moti preveč.
Tudi danes je bilo vreme v Angersu prav prijetno, samo dvakrat je vmes en oblaček spustil lužico. Sicer pa sonček z rahlim vetrom. Imam tudi novo francosko SIM kartico, ki pa (%&#?$*?) ne dela v moji Nokii 5230! Na srečo imam s seboj tudi star LG-jev telefon, ki je očitno odklenjen, ampak je precej bolj beden. No ja, bo že.
Zdaj bova pa z Jakobom za gostitelje skuhala večerjo.

Bon appétit et à bientôt !