Zdi se mi, da je že toliko časa mimo, a še zdaj se spomnim vonja v vlaku, pošastne klime, zaradi katere skorajda nisem mogla zatisniti očesa, ker me je tako zeblo, "zalimanosti" ob prihodu na železniško postajo pred 5. uro zjutraj in tisti hlad, ko sem stopila iz kombija, ki nas je pripeljal od železniške postaje v dolini v vasico Sapa sredi gora, prekritih z riževimi polji. To ni bil hlad, ki bi prihajal iz klimatske naprave! Ne, to je bil tak, naraven hlad! V hostlu tako zgodaj zjutraj seveda še niso imeli pripravljene sobe, zato pa so lahko ponudili zajtrk. Tak, kraljevski. Gromozanska omleta z obilo zelenjave in lotusov čaj. Iz jedilnice v hostlu, ki je bila čisto na vrhu stavbe, se je razprostiral čudovit razgled na zelene gore v okolici (ja, zelene, ker so kljub višini čisto poraščene, če ne z riževimi terasami, pa z drugim zelenjem). Le megla oziroma nizka oblačnost je nekoliko kvarila pogled, po drugi strani pa ... je bilo tako še bolj mistično.
Tudi iz sobe, ki je bila ljubko preprosta ali... tako preprosto ljubka, je bil razgled fantastičen, pa še balkonček je imela, na katerem si se lahko nastavil sramežljivim jutranjim sončnim žarkom. Torej. Kaj naju čaka v Sapi. Prvi dan, ogled vasice, sprehod po naravi, tržnica ... Drugi dan, treking po okolici.
Sapa je res majhen kraj, ki ga kaj hitro celega prehodiš. Na hribčku stoji majhna cerkvica, v središču vasi pa je tržnica. Kaj kmalu potem, ko sva se odpravili iz hostla naokrog, se nama je približala ena, potem pa še ena gospa v tradicionalni noši ene od tamkajšnjih etničnih skupin in obe sta naju ogovorili v presenetljivo dobri angleščini. Najprej nekoliko zadržano, a kaj hitro sta bili že kar domači. Na vprašanja, ki so mi jih postavljali v Vietnamu, sem se do takrat (skoraj) že navadila. Neverjetno, kako so radovedni. Ali pa ta vprašanja pač spadajo v besedišče, ki so se ga uspeli v angleščini naučiti.
Koliko si stara? Od kod prihajaš? Kako ti je ime? Si poročena? Zakaj ne? Imaš otroke? Imaš fanta? Kaj si po poklicu? in tako naprej. A bili sta dovolj simpatični, da sva jima pač pustili, da naju "zasledujeta". Najprej na tržnico. Mešanico barv in bolj ali manj prijetnih vonjav. Ozka uličica, kjer tetice sedijo na tleh, kuhajo, sekajo in režejo meso, ga postavijo na ogled in naprodaj pri tistih skoraj 30 stopinjah Celzija, prodajajo tigrovo mast, blago, torbe, čevlje, obleke, sadje ... in kar me je najbolj pretreslo, videla sem odrtega in razkosanega psa. Vem, da je bil pes, ker je bilo tam celo telo, tudi glava. In tisto ni moglo bit nič drugega kot pes. Žal... Za približno pol dneva sem izgubila apetit in se še naslednjih par dni raje držala vegetarijanske hrane.
You never know...
Ves ta čas sta gospe iz etnične manjšine hodili za/ob/pred nama. Včasih sta kaj povedali, prevzeli vlogo vodičk... in saj sem vedela, kam bo to peljalo. Ko smo se usedle na neko prosto klop, sta iz košar, ki sta jih nosili na hrbtu, privlekli svoje "zaklade". "Srebrne" zapestnice in uhane, rute, piščali, prevleke za blazine, torbičice in torbice...
Srebrne sem dala v narekovaja, kajti zdaj vem, da tiste zapestnice niso bile srebrne. Srebrne mi namreč gotovo ne bi pustile zelenih madežev na zapestju... A vseeno. Bilo je drugače kot pri nekaterih nadležnih trgovcih na velikanskih tržnicah, kakršna je tista v Saigonu. Pred prihodom v Sapo sem si veliko prebrala o etničnih manjšinah, ki živijo na tistem območju. To niso Vietnamci (no, po narodnosti že, sicer pa...). In niso Kitajci. To so pripadniki manjšin H'mong, Muong, N'Mong in še in še. Vsaka je posebna. Vsaka ima drugačna "pravila" oblačenja in življenja nasploh. Čeprav so se v današnjem času ti ljudje nekoliko modernizirali (nekateri imajo recimo mobilne telefone in Facebook profile), njihov način življenja ostaja precej tradicionalen. V veliko primerih je ženska glava družine, ženska zaprosi moškega za roko, otroci nosijo priimek matere in
ženske so tiste, ki sem jih največ videla delati. Svoje komaj rojene otroke nosijo v košarah ali ovite okoli prsi (v tem primeru v košari na hrbtu nosi kaj drugega), vezejo vzorce na tkanine, ki jih bodo potem prodajale, pletejo košare, prodajajo sadje, obdelujejo riževa polja (no, to sem videla početi tudi moške...), pa tudi turiste vodijo po okoliških stezicah.
To so močne in samostojne ženske. In tudi lepše oblečene od moških! Moški so navadno precej dolgočasni, njihova oblačila so temno modre ali črne barve. A ženske! Ženske so odete v izvezene vzorce rdečih, rumenih, belih, modrih, roza, oranžnih, viola, zelenih... barv. Glede na etnično skupino se razlikujejo tudi po oblekah in po tem, kako imajo spletene lase, in po tem, s kakšnim pokrivalom jih pokrijejo. In potem sem od tistih dveh "zasledovalk", ki sta bili prav simpatični in niti ne nadležni, kupila tisti dve "srebrni" zapestnici. V tem primeru sem vsaj vedela, da je šel denar neposredno tistim, ki izdelujejo te in podobne izdelke, in ne kakšnemu izkoriščevalskemu posredniku. Vsaj upam.
Naslednji dan sva se odpravili na pohod po okoliških stezicah. Zjutraj je najprej kazalo, da bo vreme bolj kislo, zato se niti nisem namazala s sončno kremo. Kar se je seveda kasneje izkazalo za veliko napako. Dan se je namreč krasno razvil in do popoldneva sploh ni bilo dežja! Kmalu po tem, ko smo zakorakali na pot med hribčki in riževimi polji, se je naši skupini spet "prilepila" gruča nasmejanih in neverjetno zgovornih žensk, vse od 10-letnih deklic pa do babic. Mislim, da so pripadale dvema etničnima manjšinama, vsaj tako sem presodila glede na njihova oblačila. Ene od njih so imele lase spete na zelo zanimiv način - čop so si spele na vrhu glava (ob čelu), potem pa lase pripele z več glavniki, videti so bili kovinski. Druge pa so imele na glavah rdeče rute.
Hodili smo med riževimi polji in terasami in občudovali, kako zelena so bila (bilo je v začetku julija), in kako prefinjeno izdelan namakalni sistem so imela. Vseeno pa tako rekoč vse delo opravijo ročno. Ročno posadijo riž, ročno ga oberejo ... večina obdelovalnih površin namreč ni bila na širokih poljih, temveč na majhnih, ozkih terasah na pobočjih.
Vmes smo se sprehodili mimo reke, v kateri se je umivala skupina otrok, iz umivanja pa so naredili pravo zabavo. Najprej so se namilili, potem pa so navdušeno skakali v vodo, se škropili in drug drugega porivali v reko.
 |
| Razposajeni otroci med umivanjem. |
Ali veste, kako in od kot se pridobiva indigo modra barva? Jaz tudi nisem, dokler nisem prišla v Sapo. V tem predelu Vietnama skoraj vsa oblačila najprej obarvajo z indigo barvo, pozneje pa na ženska oblačila izvezejo vse tiste pisane vzorce, o katerih sem govorila. Pridobivajo jo iz rastline
Indigofera Tinctoria (kul ime, ane?), katere listje in stebla namakajo v vodi in tako dobijo iz njih barvo. Včasih je tako temno modra, da je videti že skoraj črna.
Jedli smo njihovo tradicionalno kosilo, videli vodne bivole, občudovali pokrajino in tako preproste, a srečne in zadovoljne ljudi, otroke.
 |
| Desetletna Sa. |
 |
| Deklica, ki ji ne vem imena. |
Mene sta že od vsega začetka spremljali dve deklici, ena je bila stara 10 let in ji je bilo ime Sa. Za svoja leta je govorila odlično angleško in mi razložila, da se je angleščine malo naučila v šoli, malo pa od turistov.
Iz nekaj lesenih paličic mi je naredila konjička, ki mi ga je podarila za srečo. Seveda je na koncu želela, da bi od nje kaj kupila, a ker nisem želela na silo nečesa kupovati (izbire izdelkov ni imela ravno na pretek), sem ji v roko stisnila nekaj denarja in rekla, da tokrat ne bom kupila nič. Oči so se ji kar zasvetile in nasmejana je stekla domov. Imena ali starosti druge deklice nisem izvedela, ker ni govorila niti besedice angleško, le ves čas mi je bila za petami, mi podarila šopek rož in se mi smejala, ko sem zaradi blata in spolzke ceste skoraj omahnila na rit.
Med našim odmorom za kosilo je namreč začelo deževati in že tako vlažne in namočene stezice med riževimi polji so postale pravo drsališče. In takrat sem bila še kako hvaležna za vse ženice, ko so nas spremljale! Mi turisti, obuti v superge, pohodniške čevlje, smo bili nerodni kot le kaj, one, domačinke v plastičnih natikačih, so bile na razmočenih in spolzkih tleh kot riba v vodi. In one, s svojimi težkimi košarami na hrbtih, so nas, turiste, držale za roke in nam pomagale, da se na nismo polomili. Poti so bile namreč strme! Seveda nam je kljub vsemu uspelo popadati na vse strani, a vse se je k sreči končalo le s smehom in zabavo. In tako so bile videti naše noge na koncu poti:
Za konec pa še nekaj foto utrinkov iz te čudovite pokrajine, polne čudovitih ljudi.
 |
| Takole smo se na koncu umili kar v reki. |
 |
| Šola. |
 |
| In otroci. |
 |
| In otroci. |
 |
| In otroci ... |
 |
| In narava. |
 |
| In narava. |
