Francoski Portorož, domače palačinke in najboljši sladolet

Kdo bi si mislil, da se bom prvega oktobra zvečer vračala nazaj v Angers v prijetno hladnem TGV-ju in v svojem odsevu v oknu opazila, da so moja ramena rdeča od sonca!
Z nekaj puncami smo se v soboto odpravile v La Baule-Escoublac, prestižno francosko obmorsko letovišče z neskončno peščeno plažo. Tam nikar ne pričakujte kakega centre historique ali prisrčne starinsko opremljene palačinkarnice. Zaman bi se nadejali tudi kakšne plage sauvage, kakršnih je bilo na pretek v Le Croisicu. Sem pa imela priložnost videti mnogoštevilne hude carje na svojih še bolj hudih motorjih, ob cesti parkirane Porscheje (pravkar sem za vsak primer preverila, če sem prav napisala Porsche in - sem!), stare strice z velikimi trebuhi na balkonih hotelov v prvi vrsti, takoj ob morju, v družbi malo manj starih gospodičen v visokih petah in s torbicami raznovrstnih živalskih vzorcev.
Sicer imam raje mesta, kot je bil Le Croisic, in tudi za soboto sem navijala, da bi se raje odpravili v Pornichet, vendar nas je bilo veliko in nazadnje je demokratično prevladala večina in z njo tudi naša destinacija - La Baule. Seveda nam ni bilo hudega. Piknik na peščeni plaži, ko še ni bila tako natrpana, čofotanje po sploh ne tako mrzlem morju, verjetno najboljši (in ne ravno najcenejši) sladoled, kar sem jih kdaj jedla in nenavadno vroči prvooktobrski sončni žarki. La Baule je kot Portorož. Samo da je večja. Vzdolž cele obale hotel pri hotelu, casinoji, apartmaji, mondene trgovine. Mladi in stari Francozi in Francozinje, Francozinje s svojimi "nonšalantno" "kao neurejenimi" dolgimi lasmi (ne razumem, kako jim uspe tako dobro izgledati (požvižgam se na to, kaj pravijo lektorji) s temi delam-se-da-me-ne-briga-kako-je-videti pričeskami; če jaz to poskusim - ah, raje niti ne poskusim), "zanemarjeno" neobriti Francozi, vsi pa nosijo 1001 različico Ray Ban očal. Kaj pa drugega. La Baule z leve, z desne in od spredaj:

Potem je bil tu še sladoled. Najbrž ni veliko takih, ki me vsaj približno poznajo, in ne bi vedeli, da sem jaz pravzaprav Kristina Sladoledina. V sladolednici Amorino lahko kupiš sladoled treh velikosti: majhen, srednji, velik. V kornetu ali v lončku. Plačaš glede na velikost, število okusov, ki si jih lahko izbereš, pa naj bi bilo neomejeno. Lahko torej izbereš samo dva okusa in tako dobiš večjo količino vsakega, lahko pa izbereš šest okusov in dobiš malo manjšo količino vsakega. Kdo ugane, katere okuse sem izbrala in ali je na spodnji fotografiji majhna, srednja ali velika coppa?

Ker smo se zmenile, da bomo imele piknik na plaži, sem se v petek odločila in spekla palačinke, jih namazala z Nutello, jih zložila v trikotničke in spakirala v plastično posodo. Ko smo pojedle prvi del piknika in je bil čas pravšnji, sem iz torbe potegnila magično škatlo in vsaki od punc ponudila palačinko. Zanimivo, morda to tudi spada na področje medkulturne komunikacije in medkulturnih razlik, ampak speči palačinke zame pač ne pomeni nevemkakšnega napora. Pravzaprav lahko to skorajda naredim z levo roko in zavezanimi očmi. Ampak kolegicam, ki so bile z mano, predvsem tisti iz Kanade, se je to zdelo veliko bolj navdušujoče, kot sem se bila nadejala. 

"A ... palačinke si kupila v trgovini in si jih namazala z Nutello?"

(skromen nasmešek) "Ne. Kupila sem jajca, mleko in moko in sem jih sama spekla."

"A-ha." (tišina)

Oh, kako malo je potrebno, da narediš velik vtis na ljudi! Sicer v svoji sobici nimam kapacitet, da bi lahko skuhala večerjo s petimi hodi, saj imam zgolj eno samo električno ploščo za kuhanje. Ena sama električna plošča in ena ponev pa povsem zadostujeta za pripravo palačink! Nadvse zabavno.

Sicer pa se zdaj resnično nimam več nad čim pritoževati (do nadaljnjega). Imam kolo (vijolično in rdeče!), imam svojo kartico za popuste 12-30 (édition limitée, če ni to super), na banki so končno nehali težiti in tokrat resnično pričakujem, da bo v tednu dni moj račun odprt! To bi bilo namreč res priročno, saj sem dobila tudi pošto s CAF-a, da je bilo z mojo prošnjo vse v najlepšem redu (skoraj ne morem verjeti, hura za Francoze!) in od oktobra dalje začnem prejemati finančno pomoč, hvala francoska vlada, še en plus za Francoze.
... in še fotografiji mojega krasnovitega kolesa:

Morala bi v pralnico, pa sem se nazadnje odločila, da pranje perila nikakor ni nedeljsko opravilo, zato se bom tjakaj podala jutri. Sem raje packala novo objavo na blogu. In delala domače naloge za faks. Zdaj pa ... še malo branja pred spanjem. Kupila sem si francosko revijo Positif oz. "revue mensuelle de cinéma", notri so prispevki o Larsu von Trierju, Pedru Almodovarju, Woodyju Allenu, juhej, že bereem.

p.s. Jaz sem pač jaz in enega in istega ozadja na svojem blogu se hitro naveličam, zato lahko pričakujete, da se bo velikokrat menjalo. Ne morem si pomagati, toliko različnih ozadij je in veliko njih mi je všeč, zato enostavno ne morem izbrati enega samega. Za vedno.