Konec izpitov in prvi sneg, ça glisse!

Vsi me nenehno sprašujejo, če že imam rezultate izpitov, ki sem jih opravljala tukaj v Angersu. NIMAM. Tukaj ta izpitni proces očitno kar traja in traja in je izjemno zakompliciran in morda sploh nikoli v življenju ne bom izvedela rezultatov! Na prvih sestankih takoj po prihodu so nam namreč razložili, da rezultate izpitov gostujoča univerza pošlje neposredno naši matični univerzi in ne nam. Mene pa res firbec matra, kakšno oceno sem dobila pri ... na primer nemščini! Ampak za zdaj še ne vem ničesar, niti tega ne, kdaj bom lahko kaj izvedela, če sploh bom kdaj.

Sicer pa se je tukaj semester zaključil in velika večina soerazmusov, s katerimi sem preživela skoraj pol leta, je odšla domov. Nenadoma se zaveš, kako hitro gre čas. Tukaj sem že pet mesecev, preživela sem (tako rekoč) poletje, ker je bilo še oktobra tako vroče, jesen, zimo in danes celo dočakala prvi sneg v Angersu! Že ko sem se zjutraj zbudila, so me ob pogledu skozi okno presenetile bele strehe in debele snežinke v zraku. Spomnila sem se na dneve, ko sem živela s cimrami v Ljubljani in na veselje, ki je preželo naše ljubljansko domovanje, ko smo skozi okno zagledale prve snežinke tiste zime!

Sneg v Angersu.

*  *  *

Zvezdice označujejo "time gap" med zgornjim pisarjenjem in nadaljevanjem ... ker pač nisem celega vnosa končala v enem kosu.
Potem ko je prvi sneg zapadel in skopnel, je zapadel še drugi sneg. A tokrat je bilo malo drugače. Zapadel je v soboto ponoči in od takrat mraz ne neha in ne neha pritiskati, včeraj zvečer je bilo minus devet. Najbolje od vsega pa je, da Angevinci, vsaj kakor kaže, še niso slišali za - pluženje, kidanje, posipanje s soljo ... Na ulicah in cestah, kjer je več prometa, je stanje še kar, medtem ko so bolj zakotne ulice (kakršna je moja) in pločniki a suicidal mission! K sreči imam škornje s kolikor toliko gumijastimi podplati, a sumim, da bi se mnogo hitreje in bolje (in morda celo manj nevarno) odrezala z drsalkami! Aha, zapadel je sneg, nihče ga ni skidal (niti pred svojim lastnim pragom), ljudje so hodili po njem, ga poteptali, morda je bilo za trenutek ali dva celo nad ničlo, a ko je pritisnilo tistih minus devet ali deset, se je vse to spremenilo v drsalnico. Za zdaj se še kar držim (hodim počasneje kot bi sicer ali pa hodim kar po cesti, tako ali tako je na pločniku na vsakih 20 metrov parkiran avto in se mu moraš izogniti tako, da se sprehodiš po cesti - še en francoski problem ...), a ne morem razumeti in najbrž niti nikoli ne bom mogla, kaj si mislijo Francozinje, ko se v takem mrazu in takem vremenu na ulice odpravijo v visokih petah (OK, recimo da to še nekako razumem) in lepo prosim, v balerinkah! O ja. Že novembra in decembra smo se Nefrancozinje čudile nad tovrstnimi odločitvami, a takrat je bilo v povprečju 10 stopinj, nad ničlo, se razume! Zdaj jih je približno 20 manj, predvsem zvečer, in ni variante, da jih ne zebe. No, najbrž bi za njih izpadla neumno, saj je vendar za lepoto treba potrpeti. Kakorkoli že, zase sklepam, da bi se v primeru nošenja balerink v tem mrazu morala že posloviti od svojih prstov na nogah. Hvala, drage debele nogavice in topli škornji!

Sicer se je pa tu v Angersu garnitura Erasmus študentov večinoma zamenjala, drugi semester se je začel. Žal mi je, da ne bom ostala celo leto, a že tistih 20 kreditnih točk za en semester je bilo težko napraskati, napraskati še dodatnih 20 bi bila bržkone misija nemogoče. Zdaj že razmišljam o pakiranju, naročam knjige preko Fnaca in izkoriščam zastonj dostavo, dokler sem še v Franciji, premišljujem, kaj bi lahko prinesla domov kot spomin na Francijo (poleg vina in sira), se bojim post-Erasmus depresije, na katero me je opozorilo že nekaj ljudi, po drugi strani se pa veselim, da bom spet doma, ker je tam pač najlepše. Kar nekaj Francozov sem naučila, kje se nahaja Slovenija (ali da sploh obstaja), katero je njeno glavno mesto, da imamo svoj jezik, slovenščino (in ne ruščine, angleščine ali bogve česa še). In ja, najdejo se tudi taki, ki marsikaj že sami vedo (recimo glavno mesto), a nas večina še vedno postavlja nekam poleg Češke ali celo Ukrajine. No, še marsičesa se bodo morali naučiti.

Bonne année !! ... in vse ostalo.

No, pa mi je konec koncev decembra 2011 uspelo napisati le eno samo samcato objavo. Ups ... Ampak tistih devet dni, ki sem jih preživela doma, je bilo preveč dragocenih, da bi jih porabila za visenje ob računalniku.
Lepo je bilo prileteti na slovenska tla in že na Brniku me je navdajalo veselje, ko sem zadihala mrzel, mrzel slovenski zrak! Tukaj v Angersu (vsaj za zdaj) še nisem okusila zime v pravem pomenu besede. Oziroma tega, kar jaz pojmujem kot zimo. Ves čas je namreč okoli 10 stopinj, tja do 13 čez dan in med 8 ali 9 zvečer in ponoči. Daleč od tega, da bi se pritoževala. Če ni dežja ali megle, je skoraj tako, kot bi imela večno pomlad. In ravno zdaj, ko imam vse izpite na kupu, je tako pomladno vreme ...

Res že dolgo nisem pisala semkaj in kar nekako ne vem, kje naj začnem. Morda najprej tole: Srečno novo leto vsem, ki to berete in vam še nisem voščila! Zame bo 2012 dokaj prelomno leto, tega sem se zavedla kaj kmalu po vstopu vanj. Še dobro, da bo konec sveta šele decembra, tako nam ostane še skoraj celo leto! Pa še februar ima letos en dan več, kako kul.

Priti po štirih mesecih spet domov v Slovenijo je bilo super carsko. Najboljše od vsega pa je, ko vidiš, kako so te vsi, ožja in širša družina in prijatelji, nadvse veseli. Egotrip! Bilo je sladko in kratko in kmalu sem že poletela nazaj v Pariz in potem z vlakom v Angers. Odfrčati nazaj v Francijo pa niti ni bilo tako hudo, saj me poleg ljubezni do države, jezika, hrane, ljubkega Angersa itd. ... semkaj veže še ena srčna vez.

Silvestrovo sem torej preživela v Franciji in udeležila sem se zabave, katere tema je bila "super heroji". Najbolj enostaven kostum, ki sem si ga uspela zamisliti, je bil Lara Croft. Od Aje (hvala, Aja), ki je bila Lara Croft lani na moji novoletni zabavi s temo "filmski junaki", sem si sposodila plastično-kovinsko pištolo. Vtaknila sem jo v potovalko, jo na letališču odložila pri check-in pultu in se še malo pogovarjala z mamo, ker je bilo do odhoda letala še kar nekaj časa. Nenadoma se iz zvočnikov zasliši "Gospa Kristina Rihter, prosimo, zglasite se pri informacijah." Ups. No, saj sem takoj vedela, v čem je problem. In nisem se kaj dosti obremenjevala, saj je šlo vendarle za igračo. Vseeno sem morala počakati na prijaznega strica, ki je prišel pome in me odpeljal v prostore, kamor navadni potniki verjetno ne zaidejo prav pogosto. Morala sem skozi detektor kovin, gospod pa mi je nato dejal: "Gospodična, eno pištolo imate v kovčku."
"Ja, igrača je, veste," sem odgovorila in komaj zadrževala smeh.
"No, saj sem si mislil, vendar mi jo boste vseeno morala pokazati," je odvrnil on.
Pokazal mi je sliko, kakršna se mu je zarisala pri rentgenskem pregledu moje potovalke, in res, bilo je videti kot prava pištola. Sicer se pa mojega kovčka ni niti dotaknil, sama sem ga odprla, mu pokazala pištolo, ki jo je skrbno preučil, in lahko sem odšla. Iz tega je nastala cela zgodba, ki sem jo morala potem še ničkolikokrat razlagati. Sicer je pa silvestrovo minilo podobno kot vsako drugo doslej, tudi če je bilo v Franciji.

Kmalu zatem me je pa že čakal prvi izpit, pravzaprav dva ustna izpita na isti dan, 4. januarja. Tako da sem prvi dan novega leta izkoristila za rehabilitacijo, potem se je pa počasi začelo učenje. Stvar je minila kar v redu, sicer ocen še nimamo, a sem optimistična. Sledili so še pisni izpiti. Ti pa niso kar tako. Prvič - ne potekajo na fakulteti (vsaj večina njih), temveč v neki športni dvorani, do katere se moram odpeljati z avtobusom (?&%$*#?). Tam se moraš zglasiti pol ure pred začetkom. Danes sem recimo pisala izpit v največji dvorani, v katero so postavili (v takih ocenah sem sicer povsem neuporabna, ampak bom vseeno rekla) najmanj 500 miz in stolov. Glede na predmet, ki ga pišeš, je določen tudi eden od treh vhodov, skozi katerega moraš vstopiti. Pred vstopom moraš pokazati osebni dokument in poseben list, ki smo ga pred začetkom izpitov dobili vsi, na njem so zapisani predmeti, katerih izpite nameravaš opravljati. Na vhodu ti dodelijo številko mize, za katero se moraš usesti. Pisanje izpita nadzoruje veliko število nadzornikov, ki so pravzaprav upokojeni nekdanji policisti ipd. (to nam je povedal eden od profesorjev, si ne kar izmišljujem), in ti se sprehajajo med mizami. Skratka, zadeva je konkretno izvedena. Tudi svoje ime moraš zapisati samo v desni kot pole, ki ga potem prepogneš in zalepiš, da profesor, ko popravlja izpit, ne vidi tvojega imena. Za vse je poskrbljeno.

Zdaj se mi pa že spi. Nadaljevanje sledi (recimo da) v kratkem.  :)

Z okusom po eteričnih oljih pomarančne lupine

Spet mineva cela večnost, odkar sem nazadnje pisala. Res je, na začetku sem bila bolj zagnana. Je pa tudi res, da se je na začetku dogajalo več stvari, več je bilo novega in potencialno zanimivega za prelitje v pisano obliko. Prav tako pa je res, da je razlog, zakaj zadnjih 10 dni nisem nič novega objavila na blogu, več kot opravičljiv.
O tem najraje ne bi izgubljala preveč besed, a če na kratko povzamem: začelo se je z zobobolom, ki je prerasel v najhujši zobobol v mojem življenju (in upam, da bo pri tem tudi ostalo), petkratni obisk zobozdravnika, jemanje antibiotikov, zabuhlo lice, cel teden neprespanih noči, bore malo prehranjevanja (pozitivna stran tega - pas na hlačah sem lahko zategnila do ene luknje več, dobra priprava na prihajajoče praznike), nepredstavljive bolečine na zobozdravniškem stolu (moja paranoja pred zobozdravniki se je še povečala) in solze bolečine ter minus dvesto evrov za zobozdravniške storitve, menda dobim vse povrnjeno, bilo bi lepo. Zdaj sem zdrava. Lahko jem, lahko spim, pogrešala sem ti dve esencialni človekovi dejavnosti!
Pred to bolečo izkušnjo pa sem preživela nekaj mnogo prijetnejših izkušenj: nogometno tekmo v Nantesu, ekskurzijo v tovarno Cointreauja in suši večerjo.
Naj se stvari lotim po kronološkem zaporedju in začnem s tekmo. Sicer si ne bi zapomnila, a še vedno imam karto, zato vem, da je bilo to 25. novembra. Uh, pa je res že kar nekaj časa od tega! Šla sem s tremi Francozi in sedeli smo na tribuni, kjer so bili najbolj strastni navijači FC Nantesa. Ah ja, babja pamet - lahko bi povedala, kdo je igral. Torej, tekmo sta igrala FC Nantes in Monaco. Zmagal je Nantes, in sicer 3:0. Videli smo celo pet golov, a sta bila dva od njih razveljavljena (v nogometna pravila se raje ne bom spuščala, čeprav celo menim, da imam kanček pojma o tem). Na licu mesta sem se zavedela, da sem pravzaprav prvič na (večji) nogometni tekmi! Bila sem že na košarkaški, rokometni, smučarski ... tekmi, nogometni pa ne! In, ha! Bilo je nadvse zabavno, sploh ker je bilo toliko golov in se je domača publika naravnost razvnela. In seveda ni manjkala niti francoska (oziroma bolje, nanteška) različica "Kdor ne skače ni ...", v tem primeru "Qui ne saute pas n'est pas nantais!"

Druga na seznamu mnogo prijetnejših izkušenj je "ekskurzija" v tovarno Cointreauja. Spomnim se, že dolgo nazaj, kako je moja mami imela steklenico Cointreauja v naši omarici s tovrstnimi priboljški in spomnim se, da mi je bil okus blazno všeč! Tako nekako po pomarančah ... In preden sem prišla na izmenjavo v Angers, sem nekje odkrila, da Cointreau izdelujejo prav tu! Kasneje smo izvedeli, da je možno tovarno tudi obiskati, na koncu ogleda pa sledi še degustacija, bingo!
Živel je nekoč nek gospod po imenu Edouard Cointreau in ta gospod je svoje življenje posvetil iskanju tistega pravega okusa za prvovrstni liker, sestavljenega iz eteričnih olj pomarančne lupine. Moj poklon gospodu Cointreauju, odlično se je odrezal. V predelu, kjer poteka destilacija, je tako omamno dišalo, da bi najraje ostala kar tam. A obljuba o degustaciji me je pač gnala naprej. In splačalo se je. Posedli so nas za ljubko okrašene mize, vsak je najprej dobil kozarček čistega Cointreauja. Zadeva je prozorna, a ima nekakšno oljnato konsistenco. Zatem je sledil Cointreau "on the rocks", pri čemer je prozorna barva likerja postala nekoliko bolj motna. Zakaj, se boste nemara vprašali? Ker eterična olja, ki jih liker vsebuje, ob nenadni spremembi temperature postanejo motna. Tudi okus se nekoliko spremeni. A še vedno odlično. Po poizkušanju čistega likerja sta prišla na vrsto še dva koktejla, Cointreau Bubbles in Cointreaupolitain. Prvi je mešanica likerja, limetinega soka, mineralne vode in ledu. Krasno. Drugi je nekoliko bolj "ženski", in sicer mešanica likerja, limoninega in brusničnega soka. Tako je preprosto, da sem si rekla, da bom to ponovila še kdaj doma! Morda se lahko nadejate kakšnega Cointreau koktelj večera, zakaj pa ne. Evo, še par random slik tega sobotnega dopoldneva.

Veleslavni gospod Cointreau, zaslužen za likerjev omamni okus.

Oranžna.

Približen prevod: "Strastno sem iskal ta liker, za katerega sem želel, da bi bil čist kot kristal in subtilnega okusa, vse to zaradi popolne harmonije lupin sladkih in grenkih pomaranč." [E. Cointreau]

Destilarna, v kateri je tako omamno dišalo ...

Cointreau Bubbles.

Cointreaupolitain in prigrizek za zraven.

Ja, fino je bilo! In okoli poldneva smo vsi židane volje zapustili tovarno ...

Istega dne zvečer smo se manjša zasedba odpravili na suši, eno mojih najljubših jedi. Če odmislim, da me je ravno po tej večerji začel boleti zob, je bil večer vrhunski. Toliko sušija naenkrat še nikoli nisem pojedla! Voila' dokaz:

Ta teden me čaka še kopica izpitov, vsak dan eden razen v petek. V četrtek zvečer si bom globoko oddahnila in se končno podala po božičnem sejmu v središču Angersa! Mesto je okrašeno, povsod utripajo lučke, diši po cimetu in vseh mogočih pečenih in ocvrtih dobrotah, po kuhanem vinu ... Skratka, nič kaj drugače kot doma. Poročilo in kakšna sličica s sejma še sledijo. Upam, da mi uspe še kaj napisati, preden se 22. decembra podam v Slovenijo. Juhu, komaj že čakam! Bisous.

Francija in Francozi in francoščina

Francozi. Francozi znajo uživati življenje. Ta trenutek mi pride na misel tista italijanska "la dolce vita", ki bi se brez težav inkorporirala tudi v francosko življenje in mentaliteto. Vzemimo za primer Angers. Že slavni francoski pesnik Joachim du Bellay je pisal o "la douceur angevine", angevine je pridevnik, izpeljan iz imena Angers oziroma pokrajine Anjou, ki ga obdaja, douceur pa pomeni sladkobo, milino. Na sončno sobotno dopoldne se odpravim v center mesta. Na ulicah mrgoli ljudi. Pred lokali posedajo stari in mladi, družine z otroki, zaljubljeni parčki, zamišljeni starčki. Čeprav nas vsepovsod obdajajo kampanje proti, se Francozi, no večina Francozov, (še) ni odpovedala svoji "sladki" razvadi, kajenju. Človek ima občutek, da v Franciji kadijo tako rekoč vsi. Vsekakor pa si znajo sobotno dopoldne vzeti zase. Je sploh kdo ostal doma? Povsem resno mislim, na sobotno dopoldne se je po ulicah v centru mesta dejansko težko premikati, sploh pa se je težko premikati hitro. Po njih se dobesedno valijo horde ljudi. In nikomur se ne mudi, tempo je povsem brezbrižno sobotno lenobno počasen. Trgovine vabijo v svoje hrame, povsod že od začetka novembra vabijo z božičnim okrasjem in ponudbami, ki "se jim ni mogoče upreti". A niso samo trgovine polne ljudi. Polne ljudi so tudi kavarne, trgi, restavracije in - parki! Ah ja, parki. In vrtovi. Angers ima nešteto parkov! In vrtov. Travnati, drevesnati, rožnati (ne rožnati kot rožnate barve, ampak rožnati kot z obilico rož). Vse je pisano in razigrano in prekipeva od življenja. Kot da nihče ne bi imel skrbi. Morda pa samo pozabijo nanje vsako soboto dopoldne in se prepustijo sončnim žarkom. Mimogrede, sončni žarki nas že cel november niso zapustili. Že ves čas je sonce, sonce, sonce. In, odvisno od dela dneva, med 10 in 15 stopinj. Meni je prav!

Potem so tu še na vsakem koraku - boulangerie, chocolatier artisanal, pâtisserie, crêperie. Hrustljave bagete, limonine pite, pain au chocolat ali čokoladni kruh, rozinov kruh ... Vprašanje, ki si ga postavljam, že odkar sem prišla sem, je - kako Francozom (in predvsem Francozinjam) uspeva ohranjati tako vitke postave? To namreč drži kot pribito. Debelih ljudi praktično ni. Oziroma jih je zelo malo. Dolgolase Francozinje, seveda brezhibno urejene, veselo poskakujejo po ulicah na svojih kurjih nožicah, odetih v visoke pete. S kolegicami iz tujine smo že razmišljale o tem in razvile teorijo, da mora biti nekaj v njihovem načinu prehranjevanja. Seveda jedo dobro, jedo veliko, jedo mastne sire in bagete in mousse au chocolat in ... A njihov način prehranjevanja je strogo omejen na obroke. Zajtrk, kosilo, večerja. Morda še malica vmes. Ali pa tudi ne, raje cigareta. Kosilo ob tej uri, večerja ob tej uri. Nič prigrizkov vmes, nobenega obupanega zretja v hladilnik pol ure po kosilu. Aha, mora biti to. Razen v primeru, da imajo nekakšno povsem svojo, čudežno presnovo. Jaz bi prej stavila na prvo.

Zdaj ko sem "obdelala" Francoze, se lahko lotim še francoščine. Sicer sem to nekako vedela že prej, a šele takrat, ko zares prideš za dlje časa živet v Francijo in se pogovarjaš s Francozi, ugotoviš, da sta francoščini pravzaprav dve. Je tista francoščina, ki se jo učimo v šoli, na faksu. In jo beremo v knjigah. In je tista francoščina, ki jo Francozi govorijo. "La langue parlée". Sem spadajo vse tiste besede, ki imajo v slovarju (če so se tam sploh znašle) kvalifikator familier ali celo très familier. Včasih pomislim - ali je bilo res nujno, da sem se učila oblike glagolov za imparfait du subjonctif, ali bi bilo morda bolj smotrno, da bi nas naučili, kaj pomeni, če ti Francoz reče "Bon bah, je peux pas je dois bosser!" ali recimo "J'ai mal au crâne." ali "Bon, j'ai loupé un cours aujourd'hui..." ali [pozor, sledijo grde besede] "Putain, ça me fait chier!" ali "Elle est complètement tarée, cette nana." ali "Bah, c'pest un peu kif-kif." ali dešifriranje jezika v sms sporočilih: "Nan tkt, c'est pas grave!" Izziv za vse, ki to berete, dragi francisti!

Saj vem, že pretiravam, in se opravičujem tistim, ki ne znate francosko in vas to sploh ne zanima, a meni je to nadvse fascinantno. Saj večinoma nisem imela težav z razumevanjem, da ne bo kdo (še posebej kdo od francistov) mislil, da sem neumna. A včasih vseeno naletim na kaj, česar (še) ne razumem. S kolegico iz Nemčije sva se zato domislili krasne domislice in sedaj povsod, kamorkoli greva, s seboj vlačiva zvezčič, v katerega zapiševa vsako novo besedo, ki se jo naučiva! A ni to the best? Ja, ful kul, zakon, usekano ... Jap, tudi tisti tujec, ki bi se lotil učenja slovenščine, bi najverjetneje naletel na podobne težave ...

... kako nadaljujem z ogledi največjih zakladov Francije

Že zelo dolgo sem si želela obiskati Mont St Michel. In minuli konec tedna sem svojo željo tudi uresničila. Vreme je bilo tako rekoč popolno, hladen jesenski dan, a nebo brez oblačka. Kar je še posebej nenavadno za tisti konec Francije. Odrinili smo zgodaj zjutraj in se po treh urah vožnje najprej ustavili v St Maloju. Krasno mesto, obkroženo z morjem in peščeno plažo, mogočnim obzidjem, otočkom, na katerem je pokopan Réné de Chateaubriand, in ulico, ki se imenuje Ulica plesočega mačka (res, ne lažem):

 

Palačinke na vsakem koraku in vse mogoče bretonske specialitete, vključno s slanimi karamelami! Prvič sem tudi poskusila kougin amann, mljask! Okoli mesta je obzidje, po katerem se je možno sprehoditi (zastonj, ne tako kot v Dubrovniku!) in občudovati razgled z vseh strani.

Mont Saint Michel je bil prav tak, kot si ga človek predstavlja. Tak, kakršnega si zapomniš iz učbenika za francoščino v šoli. Obdan s presunljivo, krasno pokrajino. 

Edina stvar, ki mi je nekoliko pokvarila razpoloženje, a je na takih krajih pač neizogibna, so bile horde turistov. Morala sem se pošteno potruditi, da sem na fotografiji zajela samo Mt St Michel in ne še desetih avtobusov in 50 glasnih Američanov, ki mislijo, da so sami na svetu. Ne da bi posploševala, a zadnje čase sem ugotovila, da italijanski in španski turisti sploh niso najslabši. Mislim, da si to častitljivo mesto zaslužijo Američani. Decibeli njihovih pogovorov so nepredstavljivo visoki, poleg tega pa jih lahko še vsak kolikor toliko izobražen človek kjerkoli na svetu razume! A vseeno si nisem pustila ukrasti prijetnih občutkov ob ogledu samostana in prekrasnega razgleda z vrha. Pa čeprav sem se morala do zidu, od koder je bil najlepši razgled, pririniti s pomočjo komolcev ...

Samo še dva dni predavanj me čakata, potem pa težko pričakovani congés de Toussaint! Oziroma prvonovembrske počitnice! Odhajam v Berlin! Achtung baby! In za češnjico na vrhu smetane, po prihodu iz Berlina ostanem še tri dni v Parizu, oh my! Ja, težko mi je ... Sedaj tudi nima več pomena, da ne bi razkrila, da se že mesec in pol učim nemško in kot nalašč smo v zadnjih nekaj urah obravnavali prav besedišče in uporabne fraze, ki jih potrebuješ, da se znajdeš v mestu.

- Entschuldigung! Ich suche die Konditorei.
- Die Konditorei? Hmm, Moment mal. Gehen Sie geradeaus, ungefähr 100 Meter und dann gehen Sie links. Da ist die Konditorei!
- Vielen Dank!
- Bitte gerne!

Ha! Obvladam. Poročilo iz Berlina in Pariza torej še sledi. Res se veselim, v Berlin grem prvič, v Parizu pa sem bila nazadnje ... hm hm, če se ne motim, skoraj 3 leta nazaj. No, če seveda ne štejem kratkega postanka na montparnaškem pokopališču na poti v Angers. Ravno prav, da ga obiščem spet. Pariz, ne pokopališče. No, morda si bom pa vendar pordečila ustnice in se odpravila poljubiti nagrobni kamen Oscarja Wilda. Uh, tole se pa sliši precej morbidno. A ni videti tako, ko si dejansko tam. Priznam pa, da je vseeno nekoliko nagravžno. Morda pa svoje spoštovanje do tega izjemnega literata vendarle lahko izrazim še na kakšen drugačen način.

In ... še zadnja stvar o Francozih in njihovih bankah, enkrat je pa le treba narediti konec tej sagi! No, zadnja stvar o bankah. Vsaj upam. Prejšnji teden sem dobila bančno kartico, skoraj neverjetno! Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so za odprtje računa potrebovali tisoč in en dokument, kopijo, potrdilo ... Za dvig kartice na banki pa mi ni bilo treba pokazati niti svojega osebnega dokumenta. To, da sem povedala ime in priimek, je bilo dovolj. Kartica je prišla v kompletu z nekakšnim lističem, za katerega sem mislila, da skriva kodo za dvig gotovine na bankomatih. Seveda, bilo bi logično. A ne. Vse, kar je pisalo na malem lističu, je bilo opozorilo, da bo kartica aktivirana šele takrat, ko z računa dvignem nekaj denarja. Bila sem že doma, iz predala izvlekla vso pošto, ki sem jo bila dotlej dobila z banke, a kode za bankomate nisem našla. Sem mar neumna? Edine kode, ki sem jih našla, do bile kode za dostop do računa preko interneta. Ki pa so bile daljše od štirih cifer. Veste kaj, draga BNP Paribas, še enkrat pa ne bom hodila v vašo poslovalnico. Poslala sem jim mail, v katerem sem obrazložila situacijo. In gospa odpiše, brez kakršnega koli pojasnila ali opravičila, da je sprožila postopek in bom v prihodnjih dneh prejela code secret za svoj bančni račun. Sami razlogi za veselje, po dveh mesecih življenja v Franciji bom morda le lahko dejansko uporabila svojo novo bančno kartico!