No, pa mi je konec koncev decembra 2011 uspelo napisati le eno samo samcato objavo. Ups ... Ampak tistih devet dni, ki sem jih preživela doma, je bilo preveč dragocenih, da bi jih porabila za visenje ob računalniku.
Lepo je bilo prileteti na slovenska tla in že na Brniku me je navdajalo veselje, ko sem zadihala mrzel, mrzel slovenski zrak! Tukaj v Angersu (vsaj za zdaj) še nisem okusila zime v pravem pomenu besede. Oziroma tega, kar jaz pojmujem kot zimo. Ves čas je namreč okoli 10 stopinj, tja do 13 čez dan in med 8 ali 9 zvečer in ponoči. Daleč od tega, da bi se pritoževala. Če ni dežja ali megle, je skoraj tako, kot bi imela večno pomlad. In ravno zdaj, ko imam vse izpite na kupu, je tako pomladno vreme ...
Res že dolgo nisem pisala semkaj in kar nekako ne vem, kje naj začnem. Morda najprej tole: Srečno novo leto vsem, ki to berete in vam še nisem voščila! Zame bo 2012 dokaj prelomno leto, tega sem se zavedla kaj kmalu po vstopu vanj. Še dobro, da bo konec sveta šele decembra, tako nam ostane še skoraj celo leto! Pa še februar ima letos en dan več, kako kul.
Priti po štirih mesecih spet domov v Slovenijo je bilo super carsko. Najboljše od vsega pa je, ko vidiš, kako so te vsi, ožja in širša družina in prijatelji, nadvse veseli. Egotrip! Bilo je sladko in kratko in kmalu sem že poletela nazaj v Pariz in potem z vlakom v Angers. Odfrčati nazaj v Francijo pa niti ni bilo tako hudo, saj me poleg ljubezni do države, jezika, hrane, ljubkega Angersa itd. ... semkaj veže še ena srčna vez.
Silvestrovo sem torej preživela v Franciji in udeležila sem se zabave, katere tema je bila "super heroji". Najbolj enostaven kostum, ki sem si ga uspela zamisliti, je bil Lara Croft. Od Aje (hvala, Aja), ki je bila Lara Croft lani na moji novoletni zabavi s temo "filmski junaki", sem si sposodila plastično-kovinsko pištolo. Vtaknila sem jo v potovalko, jo na letališču odložila pri check-in pultu in se še malo pogovarjala z mamo, ker je bilo do odhoda letala še kar nekaj časa. Nenadoma se iz zvočnikov zasliši "Gospa Kristina Rihter, prosimo, zglasite se pri informacijah." Ups. No, saj sem takoj vedela, v čem je problem. In nisem se kaj dosti obremenjevala, saj je šlo vendarle za igračo. Vseeno sem morala počakati na prijaznega strica, ki je prišel pome in me odpeljal v prostore, kamor navadni potniki verjetno ne zaidejo prav pogosto. Morala sem skozi detektor kovin, gospod pa mi je nato dejal: "Gospodična, eno pištolo imate v kovčku."
"Ja, igrača je, veste," sem odgovorila in komaj zadrževala smeh.
"No, saj sem si mislil, vendar mi jo boste vseeno morala pokazati," je odvrnil on.
Pokazal mi je sliko, kakršna se mu je zarisala pri rentgenskem pregledu moje potovalke, in res, bilo je videti kot prava pištola. Sicer se pa mojega kovčka ni niti dotaknil, sama sem ga odprla, mu pokazala pištolo, ki jo je skrbno preučil, in lahko sem odšla. Iz tega je nastala cela zgodba, ki sem jo morala potem še ničkolikokrat razlagati. Sicer je pa silvestrovo minilo podobno kot vsako drugo doslej, tudi če je bilo v Franciji.
Kmalu zatem me je pa že čakal prvi izpit, pravzaprav dva ustna izpita na isti dan, 4. januarja. Tako da sem prvi dan novega leta izkoristila za rehabilitacijo, potem se je pa počasi začelo učenje. Stvar je minila kar v redu, sicer ocen še nimamo, a sem optimistična. Sledili so še pisni izpiti. Ti pa niso kar tako. Prvič - ne potekajo na fakulteti (vsaj večina njih), temveč v neki športni dvorani, do katere se moram odpeljati z avtobusom (?&%$*#?). Tam se moraš zglasiti pol ure pred začetkom. Danes sem recimo pisala izpit v največji dvorani, v katero so postavili (v takih ocenah sem sicer povsem neuporabna, ampak bom vseeno rekla) najmanj 500 miz in stolov. Glede na predmet, ki ga pišeš, je določen tudi eden od treh vhodov, skozi katerega moraš vstopiti. Pred vstopom moraš pokazati osebni dokument in poseben list, ki smo ga pred začetkom izpitov dobili vsi, na njem so zapisani predmeti, katerih izpite nameravaš opravljati. Na vhodu ti dodelijo številko mize, za katero se moraš usesti. Pisanje izpita nadzoruje veliko število nadzornikov, ki so pravzaprav upokojeni nekdanji policisti ipd. (to nam je povedal eden od profesorjev, si ne kar izmišljujem), in ti se sprehajajo med mizami. Skratka, zadeva je konkretno izvedena. Tudi svoje ime moraš zapisati samo v desni kot pole, ki ga potem prepogneš in zalepiš, da profesor, ko popravlja izpit, ne vidi tvojega imena. Za vse je poskrbljeno.
Zdaj se mi pa že spi. Nadaljevanje sledi (recimo da) v kratkem. :)
sreda, 11. januar 2012
petek, 9. december 2011
Z okusom po eteričnih oljih pomarančne lupine
Spet mineva cela večnost, odkar sem nazadnje pisala. Res je, na začetku sem bila bolj zagnana. Je pa tudi res, da se je na začetku dogajalo več stvari, več je bilo novega in potencialno zanimivega za prelitje v pisano obliko. Prav tako pa je res, da je razlog, zakaj zadnjih 10 dni nisem nič novega objavila na blogu, več kot opravičljiv.
O tem najraje ne bi izgubljala preveč besed, a če na kratko povzamem: začelo se je z zobobolom, ki je prerasel v najhujši zobobol v mojem življenju (in upam, da bo pri tem tudi ostalo), petkratni obisk zobozdravnika, jemanje antibiotikov, zabuhlo lice, cel teden neprespanih noči, bore malo prehranjevanja (pozitivna stran tega - pas na hlačah sem lahko zategnila do ene luknje več, dobra priprava na prihajajoče praznike), nepredstavljive bolečine na zobozdravniškem stolu (moja paranoja pred zobozdravniki se je še povečala) in solze bolečine ter minus dvesto evrov za zobozdravniške storitve, menda dobim vse povrnjeno, bilo bi lepo. Zdaj sem zdrava. Lahko jem, lahko spim, pogrešala sem ti dve esencialni človekovi dejavnosti!
Pred to bolečo izkušnjo pa sem preživela nekaj mnogo prijetnejših izkušenj: nogometno tekmo v Nantesu, ekskurzijo v tovarno Cointreauja in suši večerjo.
Naj se stvari lotim po kronološkem zaporedju in začnem s tekmo. Sicer si ne bi zapomnila, a še vedno imam karto, zato vem, da je bilo to 25. novembra. Uh, pa je res že kar nekaj časa od tega! Šla sem s tremi Francozi in sedeli smo na tribuni, kjer so bili najbolj strastni navijači FC Nantesa. Ah ja, babja pamet - lahko bi povedala, kdo je igral. Torej, tekmo sta igrala FC Nantes in Monaco. Zmagal je Nantes, in sicer 3:0. Videli smo celo pet golov, a sta bila dva od njih razveljavljena (v nogometna pravila se raje ne bom spuščala, čeprav celo menim, da imam kanček pojma o tem). Na licu mesta sem se zavedela, da sem pravzaprav prvič na (večji) nogometni tekmi! Bila sem že na košarkaški, rokometni, smučarski ... tekmi, nogometni pa ne! In, ha! Bilo je nadvse zabavno, sploh ker je bilo toliko golov in se je domača publika naravnost razvnela. In seveda ni manjkala niti francoska (oziroma bolje, nanteška) različica "Kdor ne skače ni ...", v tem primeru "Qui ne saute pas n'est pas nantais!"
Druga na seznamu mnogo prijetnejših izkušenj je "ekskurzija" v tovarno Cointreauja. Spomnim se, že dolgo nazaj, kako je moja mami imela steklenico Cointreauja v naši omarici s tovrstnimi priboljški in spomnim se, da mi je bil okus blazno všeč! Tako nekako po pomarančah ... In preden sem prišla na izmenjavo v Angers, sem nekje odkrila, da Cointreau izdelujejo prav tu! Kasneje smo izvedeli, da je možno tovarno tudi obiskati, na koncu ogleda pa sledi še degustacija, bingo!
Živel je nekoč nek gospod po imenu Edouard Cointreau in ta gospod je svoje življenje posvetil iskanju tistega pravega okusa za prvovrstni liker, sestavljenega iz eteričnih olj pomarančne lupine. Moj poklon gospodu Cointreauju, odlično se je odrezal. V predelu, kjer poteka destilacija, je tako omamno dišalo, da bi najraje ostala kar tam. A obljuba o degustaciji me je pač gnala naprej. In splačalo se je. Posedli so nas za ljubko okrašene mize, vsak je najprej dobil kozarček čistega Cointreauja. Zadeva je prozorna, a ima nekakšno oljnato konsistenco. Zatem je sledil Cointreau "on the rocks", pri čemer je prozorna barva likerja postala nekoliko bolj motna. Zakaj, se boste nemara vprašali? Ker eterična olja, ki jih liker vsebuje, ob nenadni spremembi temperature postanejo motna. Tudi okus se nekoliko spremeni. A še vedno odlično. Po poizkušanju čistega likerja sta prišla na vrsto še dva koktejla, Cointreau Bubbles in Cointreaupolitain. Prvi je mešanica likerja, limetinega soka, mineralne vode in ledu. Krasno. Drugi je nekoliko bolj "ženski", in sicer mešanica likerja, limoninega in brusničnega soka. Tako je preprosto, da sem si rekla, da bom to ponovila še kdaj doma! Morda se lahko nadejate kakšnega Cointreau koktelj večera, zakaj pa ne. Evo, še par random slik tega sobotnega dopoldneva.
Ja, fino je bilo! In okoli poldneva smo vsi židane volje zapustili tovarno ...
Istega dne zvečer smo se manjša zasedba odpravili na suši, eno mojih najljubših jedi. Če odmislim, da me je ravno po tej večerji začel boleti zob, je bil večer vrhunski. Toliko sušija naenkrat še nikoli nisem pojedla! Voila' dokaz:
Ta teden me čaka še kopica izpitov, vsak dan eden razen v petek. V četrtek zvečer si bom globoko oddahnila in se končno podala po božičnem sejmu v središču Angersa! Mesto je okrašeno, povsod utripajo lučke, diši po cimetu in vseh mogočih pečenih in ocvrtih dobrotah, po kuhanem vinu ... Skratka, nič kaj drugače kot doma. Poročilo in kakšna sličica s sejma še sledijo. Upam, da mi uspe še kaj napisati, preden se 22. decembra podam v Slovenijo. Juhu, komaj že čakam! Bisous.
O tem najraje ne bi izgubljala preveč besed, a če na kratko povzamem: začelo se je z zobobolom, ki je prerasel v najhujši zobobol v mojem življenju (in upam, da bo pri tem tudi ostalo), petkratni obisk zobozdravnika, jemanje antibiotikov, zabuhlo lice, cel teden neprespanih noči, bore malo prehranjevanja (pozitivna stran tega - pas na hlačah sem lahko zategnila do ene luknje več, dobra priprava na prihajajoče praznike), nepredstavljive bolečine na zobozdravniškem stolu (moja paranoja pred zobozdravniki se je še povečala) in solze bolečine ter minus dvesto evrov za zobozdravniške storitve, menda dobim vse povrnjeno, bilo bi lepo. Zdaj sem zdrava. Lahko jem, lahko spim, pogrešala sem ti dve esencialni človekovi dejavnosti!
Pred to bolečo izkušnjo pa sem preživela nekaj mnogo prijetnejših izkušenj: nogometno tekmo v Nantesu, ekskurzijo v tovarno Cointreauja in suši večerjo.
Naj se stvari lotim po kronološkem zaporedju in začnem s tekmo. Sicer si ne bi zapomnila, a še vedno imam karto, zato vem, da je bilo to 25. novembra. Uh, pa je res že kar nekaj časa od tega! Šla sem s tremi Francozi in sedeli smo na tribuni, kjer so bili najbolj strastni navijači FC Nantesa. Ah ja, babja pamet - lahko bi povedala, kdo je igral. Torej, tekmo sta igrala FC Nantes in Monaco. Zmagal je Nantes, in sicer 3:0. Videli smo celo pet golov, a sta bila dva od njih razveljavljena (v nogometna pravila se raje ne bom spuščala, čeprav celo menim, da imam kanček pojma o tem). Na licu mesta sem se zavedela, da sem pravzaprav prvič na (večji) nogometni tekmi! Bila sem že na košarkaški, rokometni, smučarski ... tekmi, nogometni pa ne! In, ha! Bilo je nadvse zabavno, sploh ker je bilo toliko golov in se je domača publika naravnost razvnela. In seveda ni manjkala niti francoska (oziroma bolje, nanteška) različica "Kdor ne skače ni ...", v tem primeru "Qui ne saute pas n'est pas nantais!"
Druga na seznamu mnogo prijetnejših izkušenj je "ekskurzija" v tovarno Cointreauja. Spomnim se, že dolgo nazaj, kako je moja mami imela steklenico Cointreauja v naši omarici s tovrstnimi priboljški in spomnim se, da mi je bil okus blazno všeč! Tako nekako po pomarančah ... In preden sem prišla na izmenjavo v Angers, sem nekje odkrila, da Cointreau izdelujejo prav tu! Kasneje smo izvedeli, da je možno tovarno tudi obiskati, na koncu ogleda pa sledi še degustacija, bingo!
Živel je nekoč nek gospod po imenu Edouard Cointreau in ta gospod je svoje življenje posvetil iskanju tistega pravega okusa za prvovrstni liker, sestavljenega iz eteričnih olj pomarančne lupine. Moj poklon gospodu Cointreauju, odlično se je odrezal. V predelu, kjer poteka destilacija, je tako omamno dišalo, da bi najraje ostala kar tam. A obljuba o degustaciji me je pač gnala naprej. In splačalo se je. Posedli so nas za ljubko okrašene mize, vsak je najprej dobil kozarček čistega Cointreauja. Zadeva je prozorna, a ima nekakšno oljnato konsistenco. Zatem je sledil Cointreau "on the rocks", pri čemer je prozorna barva likerja postala nekoliko bolj motna. Zakaj, se boste nemara vprašali? Ker eterična olja, ki jih liker vsebuje, ob nenadni spremembi temperature postanejo motna. Tudi okus se nekoliko spremeni. A še vedno odlično. Po poizkušanju čistega likerja sta prišla na vrsto še dva koktejla, Cointreau Bubbles in Cointreaupolitain. Prvi je mešanica likerja, limetinega soka, mineralne vode in ledu. Krasno. Drugi je nekoliko bolj "ženski", in sicer mešanica likerja, limoninega in brusničnega soka. Tako je preprosto, da sem si rekla, da bom to ponovila še kdaj doma! Morda se lahko nadejate kakšnega Cointreau koktelj večera, zakaj pa ne. Evo, še par random slik tega sobotnega dopoldneva.
| Veleslavni gospod Cointreau, zaslužen za likerjev omamni okus. |
| Oranžna. |
| Destilarna, v kateri je tako omamno dišalo ... |
| Cointreau Bubbles. |
| Cointreaupolitain in prigrizek za zraven. |
Istega dne zvečer smo se manjša zasedba odpravili na suši, eno mojih najljubših jedi. Če odmislim, da me je ravno po tej večerji začel boleti zob, je bil večer vrhunski. Toliko sušija naenkrat še nikoli nisem pojedla! Voila' dokaz:
Ta teden me čaka še kopica izpitov, vsak dan eden razen v petek. V četrtek zvečer si bom globoko oddahnila in se končno podala po božičnem sejmu v središču Angersa! Mesto je okrašeno, povsod utripajo lučke, diši po cimetu in vseh mogočih pečenih in ocvrtih dobrotah, po kuhanem vinu ... Skratka, nič kaj drugače kot doma. Poročilo in kakšna sličica s sejma še sledijo. Upam, da mi uspe še kaj napisati, preden se 22. decembra podam v Slovenijo. Juhu, komaj že čakam! Bisous.
sreda, 23. november 2011
Francija in Francozi in francoščina
Francozi. Francozi znajo uživati življenje. Ta trenutek mi pride na misel tista italijanska "la dolce vita", ki bi se brez težav inkorporirala tudi v francosko življenje in mentaliteto. Vzemimo za primer Angers. Že slavni francoski pesnik Joachim du Bellay je pisal o "la douceur angevine", angevine je pridevnik, izpeljan iz imena Angers oziroma pokrajine Anjou, ki ga obdaja, douceur pa pomeni sladkobo, milino. Na sončno sobotno dopoldne se odpravim v center mesta. Na ulicah mrgoli ljudi. Pred lokali posedajo stari in mladi, družine z otroki, zaljubljeni parčki, zamišljeni starčki. Čeprav nas vsepovsod obdajajo kampanje proti, se Francozi, no večina Francozov, (še) ni odpovedala svoji "sladki" razvadi, kajenju. Človek ima občutek, da v Franciji kadijo tako rekoč vsi. Vsekakor pa si znajo sobotno dopoldne vzeti zase. Je sploh kdo ostal doma? Povsem resno mislim, na sobotno dopoldne se je po ulicah v centru mesta dejansko težko premikati, sploh pa se je težko premikati hitro. Po njih se dobesedno valijo horde ljudi. In nikomur se ne mudi, tempo je povsem brezbrižno sobotno lenobno počasen. Trgovine vabijo v svoje hrame, povsod že od začetka novembra vabijo z božičnim okrasjem in ponudbami, ki "se jim ni mogoče upreti". A niso samo trgovine polne ljudi. Polne ljudi so tudi kavarne, trgi, restavracije in - parki! Ah ja, parki. In vrtovi. Angers ima nešteto parkov! In vrtov. Travnati, drevesnati, rožnati (ne rožnati kot rožnate barve, ampak rožnati kot z obilico rož). Vse je pisano in razigrano in prekipeva od življenja. Kot da nihče ne bi imel skrbi. Morda pa samo pozabijo nanje vsako soboto dopoldne in se prepustijo sončnim žarkom. Mimogrede, sončni žarki nas že cel november niso zapustili. Že ves čas je sonce, sonce, sonce. In, odvisno od dela dneva, med 10 in 15 stopinj. Meni je prav!
Potem so tu še na vsakem koraku - boulangerie, chocolatier artisanal, pâtisserie, crêperie. Hrustljave bagete, limonine pite, pain au chocolat ali čokoladni kruh, rozinov kruh ... Vprašanje, ki si ga postavljam, že odkar sem prišla sem, je - kako Francozom (in predvsem Francozinjam) uspeva ohranjati tako vitke postave? To namreč drži kot pribito. Debelih ljudi praktično ni. Oziroma jih je zelo malo. Dolgolase Francozinje, seveda brezhibno urejene, veselo poskakujejo po ulicah na svojih kurjih nožicah, odetih v visoke pete. S kolegicami iz tujine smo že razmišljale o tem in razvile teorijo, da mora biti nekaj v njihovem načinu prehranjevanja. Seveda jedo dobro, jedo veliko, jedo mastne sire in bagete in mousse au chocolat in ... A njihov način prehranjevanja je strogo omejen na obroke. Zajtrk, kosilo, večerja. Morda še malica vmes. Ali pa tudi ne, raje cigareta. Kosilo ob tej uri, večerja ob tej uri. Nič prigrizkov vmes, nobenega obupanega zretja v hladilnik pol ure po kosilu. Aha, mora biti to. Razen v primeru, da imajo nekakšno povsem svojo, čudežno presnovo. Jaz bi prej stavila na prvo.
Zdaj ko sem "obdelala" Francoze, se lahko lotim še francoščine. Sicer sem to nekako vedela že prej, a šele takrat, ko zares prideš za dlje časa živet v Francijo in se pogovarjaš s Francozi, ugotoviš, da sta francoščini pravzaprav dve. Je tista francoščina, ki se jo učimo v šoli, na faksu. In jo beremo v knjigah. In je tista francoščina, ki jo Francozi govorijo. "La langue parlée". Sem spadajo vse tiste besede, ki imajo v slovarju (če so se tam sploh znašle) kvalifikator familier ali celo très familier. Včasih pomislim - ali je bilo res nujno, da sem se učila oblike glagolov za imparfait du subjonctif, ali bi bilo morda bolj smotrno, da bi nas naučili, kaj pomeni, če ti Francoz reče "Bon bah, je peux pas je dois bosser!" ali recimo "J'ai mal au crâne." ali "Bon, j'ai loupé un cours aujourd'hui..." ali [pozor, sledijo grde besede] "Putain, ça me fait chier!" ali "Elle est complètement tarée, cette nana." ali "Bah, c'pest un peu kif-kif." ali dešifriranje jezika v sms sporočilih: "Nan tkt, c'est pas grave!" Izziv za vse, ki to berete, dragi francisti!
Saj vem, že pretiravam, in se opravičujem tistim, ki ne znate francosko in vas to sploh ne zanima, a meni je to nadvse fascinantno. Saj večinoma nisem imela težav z razumevanjem, da ne bo kdo (še posebej kdo od francistov) mislil, da sem neumna. A včasih vseeno naletim na kaj, česar (še) ne razumem. S kolegico iz Nemčije sva se zato domislili krasne domislice in sedaj povsod, kamorkoli greva, s seboj vlačiva zvezčič, v katerega zapiševa vsako novo besedo, ki se jo naučiva! A ni to the best? Ja, ful kul, zakon, usekano ... Jap, tudi tisti tujec, ki bi se lotil učenja slovenščine, bi najverjetneje naletel na podobne težave ...
torek, 25. oktober 2011
... kako nadaljujem z ogledi največjih zakladov Francije
Palačinke na vsakem koraku in vse mogoče bretonske specialitete, vključno s slanimi karamelami! Prvič sem tudi poskusila kougin amann, mljask! Okoli mesta je obzidje, po katerem se je možno sprehoditi (zastonj, ne tako kot v Dubrovniku!) in občudovati razgled z vseh strani.
Mont Saint Michel je bil prav tak, kot si ga človek predstavlja. Tak, kakršnega si zapomniš iz učbenika za francoščino v šoli. Obdan s presunljivo, krasno pokrajino.
Edina stvar, ki mi je nekoliko pokvarila razpoloženje, a je na takih krajih pač neizogibna, so bile horde turistov. Morala sem se pošteno potruditi, da sem na fotografiji zajela samo Mt St Michel in ne še desetih avtobusov in 50 glasnih Američanov, ki mislijo, da so sami na svetu. Ne da bi posploševala, a zadnje čase sem ugotovila, da italijanski in španski turisti sploh niso najslabši. Mislim, da si to častitljivo mesto zaslužijo Američani. Decibeli njihovih pogovorov so nepredstavljivo visoki, poleg tega pa jih lahko še vsak kolikor toliko izobražen človek kjerkoli na svetu razume! A vseeno si nisem pustila ukrasti prijetnih občutkov ob ogledu samostana in prekrasnega razgleda z vrha. Pa čeprav sem se morala do zidu, od koder je bil najlepši razgled, pririniti s pomočjo komolcev ...
Samo še dva dni predavanj me čakata, potem pa težko pričakovani congés de Toussaint! Oziroma prvonovembrske počitnice! Odhajam v Berlin! Achtung baby! In za češnjico na vrhu smetane, po prihodu iz Berlina ostanem še tri dni v Parizu, oh my! Ja, težko mi je ... Sedaj tudi nima več pomena, da ne bi razkrila, da se že mesec in pol učim nemško in kot nalašč smo v zadnjih nekaj urah obravnavali prav besedišče in uporabne fraze, ki jih potrebuješ, da se znajdeš v mestu.
- Entschuldigung! Ich suche die Konditorei.
- Die Konditorei? Hmm, Moment mal. Gehen Sie geradeaus, ungefähr 100 Meter und dann gehen Sie links. Da ist die Konditorei!
- Vielen Dank!
- Bitte gerne!
Ha! Obvladam. Poročilo iz Berlina in Pariza torej še sledi. Res se veselim, v Berlin grem prvič, v Parizu pa sem bila nazadnje ... hm hm, če se ne motim, skoraj 3 leta nazaj. No, če seveda ne štejem kratkega postanka na montparnaškem pokopališču na poti v Angers. Ravno prav, da ga obiščem spet. Pariz, ne pokopališče. No, morda si bom pa vendar pordečila ustnice in se odpravila poljubiti nagrobni kamen Oscarja Wilda. Uh, tole se pa sliši precej morbidno. A ni videti tako, ko si dejansko tam. Priznam pa, da je vseeno nekoliko nagravžno. Morda pa svoje spoštovanje do tega izjemnega literata vendarle lahko izrazim še na kakšen drugačen način.
In ... še zadnja stvar o Francozih in njihovih bankah, enkrat je pa le treba narediti konec tej sagi! No, zadnja stvar o bankah. Vsaj upam. Prejšnji teden sem dobila bančno kartico, skoraj neverjetno! Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so za odprtje računa potrebovali tisoč in en dokument, kopijo, potrdilo ... Za dvig kartice na banki pa mi ni bilo treba pokazati niti svojega osebnega dokumenta. To, da sem povedala ime in priimek, je bilo dovolj. Kartica je prišla v kompletu z nekakšnim lističem, za katerega sem mislila, da skriva kodo za dvig gotovine na bankomatih. Seveda, bilo bi logično. A ne. Vse, kar je pisalo na malem lističu, je bilo opozorilo, da bo kartica aktivirana šele takrat, ko z računa dvignem nekaj denarja. Bila sem že doma, iz predala izvlekla vso pošto, ki sem jo bila dotlej dobila z banke, a kode za bankomate nisem našla. Sem mar neumna? Edine kode, ki sem jih našla, do bile kode za dostop do računa preko interneta. Ki pa so bile daljše od štirih cifer. Veste kaj, draga BNP Paribas, še enkrat pa ne bom hodila v vašo poslovalnico. Poslala sem jim mail, v katerem sem obrazložila situacijo. In gospa odpiše, brez kakršnega koli pojasnila ali opravičila, da je sprožila postopek in bom v prihodnjih dneh prejela code secret za svoj bančni račun. Sami razlogi za veselje, po dveh mesecih življenja v Franciji bom morda le lahko dejansko uporabila svojo novo bančno kartico!
ponedeljek, 17. oktober 2011
Francozi ne vejo, kdo je Julie Delpy!
Že več kot mesec je minil, odkar sem prišla v Francijo. Po
enem mesecu in desetih dneh sedim v svoji sobi, ogrnjena z odejico, ki sem jo za
9,90 evrov kupila v trgovinici Autres Choses, eni mojih najljubših trgovin v
Angersu. V mehko svetlo modro odejico sem ogrnjena, ker lastnica stanovanja še
ni začela kuriti, radiatorji so ledeno mrzli, mene pa zebe. Očitno je to
vsesplošna francoska muha, ker drugi kolegi pravijo, da tudi pri njih še niso
vklopili gretja. Pa naj gre za študentske domove ali najeta stanovanja. Saj čez
dan še niti ni tako hudo, zadnjih nekaj dni je bilo sončno in prav prijetno.
Zunaj na soncu. Jaz pa živim v prvem nadstropju precej stare hiše in minula dva
dneva sem ugotavljala, da je bilo popoldne zunaj topleje kot notri. Na mizi
imam digitalno budilko (ki sem jo tudi kupila v Autres Choses), ki med drugim
kaže tudi stopinje. 17,4. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam, a sprejemljiva
bivalna temperatura se po mojem mnenju začne nekje od 21 stopinj dalje. Vsaj. In
pika. Lastnica pravi, da naj bi jutri ali v torek prišel nek mojster in uredil
zadevo. Srčno upam, da res.
Po enem mesecu življenja tukaj lahko tudi potrdim, da so
Francozi in Francozinje relativno majhni ljudje. Ki pa vsekakor ne zanemarjajo
svojega videza. Če primerjam s Slovenijo, so tukaj tako fantje kot punce bolj
zrihtani, pa naj si bo to na predavanjih na faksu ali zvečer v lokalu. Zato sem
že nekajkrat pomislila, da bi kar šla in si kupila kakšne čevlje z (visoko)
peto, da bi se lažje »vklopila«, a sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi v
tem primeru najverjetneje izstopala še bolj. Že tako sem večja od vseh žensk in
od 70 % moških, kjerkoli se pojavim, s petami bi bilo pa še huje. Čevlje s peto
si bom kupila in jih nosila na Nizozemskem!
Ugotavljam tudi, da Francozi pravzaprav sproducirajo
precejšnje število filmov, težava je le v tem, da redkokateri zaide v slovenske
kinematografe! Zato trenutno prednost, ki jo imam, ko živim tukaj, na veliko
izkoriščam za obisk kina. No, ne hodim zgolj izključno na francoske filme, a
doslej sem si jih ogledala 5, od teh so bili 3 v francoskem jeziku in 2 v
angleškem. Les bien-aimés me je kljub
dokaj zvezdniški zasedbi (Catherine Deneuve, Ludivine Sagnier, Miloš Forman) pustil dokaj
hladno. Drugi na vrsti je bil Melancholia Larsa Von Trierja. Uh. O tem bi lahko
razglabljala na več straneh. Sem pa kar vesela, da sem v tem primeru izbrala
nedeljsko matinejo (karta za projekcije ob nedeljah ob 11h dopoldne stane samo
4,60 evra) in me je ob izhodu iz kina obsijalo sonce in ni bilo videti, da se
približuje konec sveta. Tretji je bil LeSkylab, najnovejši film moje ljubljene Julie Delpy. Najbolj zanimivo pri
tem je, da je vsak Francoz, ki sem ga doslej vprašala, če pozna Julie Delpy,
odgovoril – ne. Zabavno, ko Slovenka Francozu razlaga, kdo je Julie Delpy, v
katerih filmih je igrala in katere filme je režirala. No, Skylab je čisto v
njenem stilu, odštekan, prisrčen, ljubek, zabaven … in še bi lahko naštevala. Priporočam.
Če ga kje najdete. Hej, morda bo pa na Liffu! Četrti je bil sicer spet
francoski, in sicer animirani film Un monstre à Paris. Film, ki ga otroku zavrtiš pred spanjem. Enak učinek je
imel tudi name. In še vedno mi v glavi odzvanja ta prikupna glavna pesem, ki
jo, mimogrede, izvaja Vanessa Paradis. Jap, tista srečnica, ki je ulovila
Johnnyja Deppa. Nazadnje, to je danes, sem si pogledala še film Restless Gusa
Van Santa. Priznam, da me film ni pustil ravnodušne. Kaj več pa prepuščam
pravim filmskim kritikom in tistim, ki si boste film ogledali sami. Il en faut la peine.
Prejle sem se vrnila z biljard večera, po katerem sem ugotovila,
da je moja forma strmo upadla, odkar ne živim več v dijaškem domu! Se bo treba
počasi spet vzet v roke! Začenši z dobrim spancem. Bonne nuit.
Naročite se na:
Objave (Atom)