What is going on in Slovenia?

In this febrile atmosphere quarrels have been breaking out about who did what in the second world war. These altercations may serve as distractions from the country’s economic woes, but they provoke much bitterness. In the political mythology of Slovenia’s right the ten-day war of independence in 1991 should take centre stage, not the tragic events of 1945.

Taken from The Economist article Slovenia: Very european available here.

The last one done, zero to go!

Kako dolgo sem že čakala na ta trenutek ... Ko se odpraviš z ustnega izpita in profesorjema nasmejano rečeš "na svidenje" in se ti sami pri sebi smeji še toliko bolj, ker ta "na svidenje" pomeni tudi "na svidenje za vedno, izpiti". Profesorjem bom morda še kdaj rekla "na svidenje", a bo to po kakšni drugi priložnosti, vsekakor pa ne po izpitu.
Zadnji izpit. Sladki občutek po opravljenem zadnjem izpitu. Tiščanje v trebuhu pred izpitom se po njem spremeni v topel občutek pri srcu in širok nasmeh na obrazu.

(Moja) Francija vol. 1

Pa sem doma. Pa se je končala moja francoska izmenjava v francoskem Angersu med francoskimi ljudmi in francosko hrano in francoskim jezikom. Odnesla sem veliko. In sumim, da me bo pot (kmalu ...) spet zanesla tja. In kaj je Francija?

Francija so poljubčki sem, poljubčki tja. Ko prideš, ko greš, ko nekoga spoznaš, ko zjutraj vstaneš, preden greš zvečer spat.

Francija so čokoladnice, pekarnice in slaščičarnice. Macarons, baguettes, pain au chocolat, tarte au citron ...

Francija so krožišča, nešteto krožišč. Na sredi vsakega krožišča je prava instalacija, kakor da bi za vsakega nekdo skrbno skrbel. Drevesa, drevesca, grmički, pokošena trava, mostiček, hišica ...

Francija so pasji drekci na pločnikih. So tetice, ki vse lepe in nadišavljene popoldne svoje suhljato ščene odpeljejo "na sprehod" (100 metrov po pločniku gor in dol), med katerim se ščene seveda tudi podela. Tetice so seveda preveč lepe in preveč dišeče, da bi se lahko ukvarjale z odstranjevanjem iztrebkov svojih suhljatih ščenetov. Zato se je človek temu pač primoran prilagoditi in se navadi na skeniranje pločnika pred seboj.

Francija so siri. Kozji, kravji in ovčji. Plesnivi, mehki, trdi, beli, rumeni, oranžni. Taki, ki za 16 ur zasmradijo avto, zatem pa še hladilnik.

Francija so vina. Santé!

Francija je francoski jezik, tako lep in romantičen. In francoske pesmi, tako lepe in romantične.

Francija so gradovi. Kjer so spali, pili, jedli in se veselili Louis XIV, François Ier, Marie Antoinette in drugi slavni in malo manj slavni ali kontroverzni francoski dvorjani.

Chambord, eden najbolj znanih gradov ob Loari.

 

 

 

Francija je toliko zgodovine. Kamorkoli greš. In če greš na primer v Normandijo, se zgodovina ponuja na dlani. Junij 1944 ...

Omaha Beach, ena od plaž, kjer je 6. junija 1944 potekalo izkrcanje zaveznikov.

Pokopališče ameriških vojakov.

Pointe du Hoc.

Pointe du Hoc in bombni kraterji.

Konec izpitov in prvi sneg, ça glisse!

Vsi me nenehno sprašujejo, če že imam rezultate izpitov, ki sem jih opravljala tukaj v Angersu. NIMAM. Tukaj ta izpitni proces očitno kar traja in traja in je izjemno zakompliciran in morda sploh nikoli v življenju ne bom izvedela rezultatov! Na prvih sestankih takoj po prihodu so nam namreč razložili, da rezultate izpitov gostujoča univerza pošlje neposredno naši matični univerzi in ne nam. Mene pa res firbec matra, kakšno oceno sem dobila pri ... na primer nemščini! Ampak za zdaj še ne vem ničesar, niti tega ne, kdaj bom lahko kaj izvedela, če sploh bom kdaj.

Sicer pa se je tukaj semester zaključil in velika večina soerazmusov, s katerimi sem preživela skoraj pol leta, je odšla domov. Nenadoma se zaveš, kako hitro gre čas. Tukaj sem že pet mesecev, preživela sem (tako rekoč) poletje, ker je bilo še oktobra tako vroče, jesen, zimo in danes celo dočakala prvi sneg v Angersu! Že ko sem se zjutraj zbudila, so me ob pogledu skozi okno presenetile bele strehe in debele snežinke v zraku. Spomnila sem se na dneve, ko sem živela s cimrami v Ljubljani in na veselje, ki je preželo naše ljubljansko domovanje, ko smo skozi okno zagledale prve snežinke tiste zime!

Sneg v Angersu.

*  *  *

Zvezdice označujejo "time gap" med zgornjim pisarjenjem in nadaljevanjem ... ker pač nisem celega vnosa končala v enem kosu.
Potem ko je prvi sneg zapadel in skopnel, je zapadel še drugi sneg. A tokrat je bilo malo drugače. Zapadel je v soboto ponoči in od takrat mraz ne neha in ne neha pritiskati, včeraj zvečer je bilo minus devet. Najbolje od vsega pa je, da Angevinci, vsaj kakor kaže, še niso slišali za - pluženje, kidanje, posipanje s soljo ... Na ulicah in cestah, kjer je več prometa, je stanje še kar, medtem ko so bolj zakotne ulice (kakršna je moja) in pločniki a suicidal mission! K sreči imam škornje s kolikor toliko gumijastimi podplati, a sumim, da bi se mnogo hitreje in bolje (in morda celo manj nevarno) odrezala z drsalkami! Aha, zapadel je sneg, nihče ga ni skidal (niti pred svojim lastnim pragom), ljudje so hodili po njem, ga poteptali, morda je bilo za trenutek ali dva celo nad ničlo, a ko je pritisnilo tistih minus devet ali deset, se je vse to spremenilo v drsalnico. Za zdaj se še kar držim (hodim počasneje kot bi sicer ali pa hodim kar po cesti, tako ali tako je na pločniku na vsakih 20 metrov parkiran avto in se mu moraš izogniti tako, da se sprehodiš po cesti - še en francoski problem ...), a ne morem razumeti in najbrž niti nikoli ne bom mogla, kaj si mislijo Francozinje, ko se v takem mrazu in takem vremenu na ulice odpravijo v visokih petah (OK, recimo da to še nekako razumem) in lepo prosim, v balerinkah! O ja. Že novembra in decembra smo se Nefrancozinje čudile nad tovrstnimi odločitvami, a takrat je bilo v povprečju 10 stopinj, nad ničlo, se razume! Zdaj jih je približno 20 manj, predvsem zvečer, in ni variante, da jih ne zebe. No, najbrž bi za njih izpadla neumno, saj je vendar za lepoto treba potrpeti. Kakorkoli že, zase sklepam, da bi se v primeru nošenja balerink v tem mrazu morala že posloviti od svojih prstov na nogah. Hvala, drage debele nogavice in topli škornji!

Sicer se je pa tu v Angersu garnitura Erasmus študentov večinoma zamenjala, drugi semester se je začel. Žal mi je, da ne bom ostala celo leto, a že tistih 20 kreditnih točk za en semester je bilo težko napraskati, napraskati še dodatnih 20 bi bila bržkone misija nemogoče. Zdaj že razmišljam o pakiranju, naročam knjige preko Fnaca in izkoriščam zastonj dostavo, dokler sem še v Franciji, premišljujem, kaj bi lahko prinesla domov kot spomin na Francijo (poleg vina in sira), se bojim post-Erasmus depresije, na katero me je opozorilo že nekaj ljudi, po drugi strani se pa veselim, da bom spet doma, ker je tam pač najlepše. Kar nekaj Francozov sem naučila, kje se nahaja Slovenija (ali da sploh obstaja), katero je njeno glavno mesto, da imamo svoj jezik, slovenščino (in ne ruščine, angleščine ali bogve česa še). In ja, najdejo se tudi taki, ki marsikaj že sami vedo (recimo glavno mesto), a nas večina še vedno postavlja nekam poleg Češke ali celo Ukrajine. No, še marsičesa se bodo morali naučiti.

Bonne année !! ... in vse ostalo.

No, pa mi je konec koncev decembra 2011 uspelo napisati le eno samo samcato objavo. Ups ... Ampak tistih devet dni, ki sem jih preživela doma, je bilo preveč dragocenih, da bi jih porabila za visenje ob računalniku.
Lepo je bilo prileteti na slovenska tla in že na Brniku me je navdajalo veselje, ko sem zadihala mrzel, mrzel slovenski zrak! Tukaj v Angersu (vsaj za zdaj) še nisem okusila zime v pravem pomenu besede. Oziroma tega, kar jaz pojmujem kot zimo. Ves čas je namreč okoli 10 stopinj, tja do 13 čez dan in med 8 ali 9 zvečer in ponoči. Daleč od tega, da bi se pritoževala. Če ni dežja ali megle, je skoraj tako, kot bi imela večno pomlad. In ravno zdaj, ko imam vse izpite na kupu, je tako pomladno vreme ...

Res že dolgo nisem pisala semkaj in kar nekako ne vem, kje naj začnem. Morda najprej tole: Srečno novo leto vsem, ki to berete in vam še nisem voščila! Zame bo 2012 dokaj prelomno leto, tega sem se zavedla kaj kmalu po vstopu vanj. Še dobro, da bo konec sveta šele decembra, tako nam ostane še skoraj celo leto! Pa še februar ima letos en dan več, kako kul.

Priti po štirih mesecih spet domov v Slovenijo je bilo super carsko. Najboljše od vsega pa je, ko vidiš, kako so te vsi, ožja in širša družina in prijatelji, nadvse veseli. Egotrip! Bilo je sladko in kratko in kmalu sem že poletela nazaj v Pariz in potem z vlakom v Angers. Odfrčati nazaj v Francijo pa niti ni bilo tako hudo, saj me poleg ljubezni do države, jezika, hrane, ljubkega Angersa itd. ... semkaj veže še ena srčna vez.

Silvestrovo sem torej preživela v Franciji in udeležila sem se zabave, katere tema je bila "super heroji". Najbolj enostaven kostum, ki sem si ga uspela zamisliti, je bil Lara Croft. Od Aje (hvala, Aja), ki je bila Lara Croft lani na moji novoletni zabavi s temo "filmski junaki", sem si sposodila plastično-kovinsko pištolo. Vtaknila sem jo v potovalko, jo na letališču odložila pri check-in pultu in se še malo pogovarjala z mamo, ker je bilo do odhoda letala še kar nekaj časa. Nenadoma se iz zvočnikov zasliši "Gospa Kristina Rihter, prosimo, zglasite se pri informacijah." Ups. No, saj sem takoj vedela, v čem je problem. In nisem se kaj dosti obremenjevala, saj je šlo vendarle za igračo. Vseeno sem morala počakati na prijaznega strica, ki je prišel pome in me odpeljal v prostore, kamor navadni potniki verjetno ne zaidejo prav pogosto. Morala sem skozi detektor kovin, gospod pa mi je nato dejal: "Gospodična, eno pištolo imate v kovčku."
"Ja, igrača je, veste," sem odgovorila in komaj zadrževala smeh.
"No, saj sem si mislil, vendar mi jo boste vseeno morala pokazati," je odvrnil on.
Pokazal mi je sliko, kakršna se mu je zarisala pri rentgenskem pregledu moje potovalke, in res, bilo je videti kot prava pištola. Sicer se pa mojega kovčka ni niti dotaknil, sama sem ga odprla, mu pokazala pištolo, ki jo je skrbno preučil, in lahko sem odšla. Iz tega je nastala cela zgodba, ki sem jo morala potem še ničkolikokrat razlagati. Sicer je pa silvestrovo minilo podobno kot vsako drugo doslej, tudi če je bilo v Franciji.

Kmalu zatem me je pa že čakal prvi izpit, pravzaprav dva ustna izpita na isti dan, 4. januarja. Tako da sem prvi dan novega leta izkoristila za rehabilitacijo, potem se je pa počasi začelo učenje. Stvar je minila kar v redu, sicer ocen še nimamo, a sem optimistična. Sledili so še pisni izpiti. Ti pa niso kar tako. Prvič - ne potekajo na fakulteti (vsaj večina njih), temveč v neki športni dvorani, do katere se moram odpeljati z avtobusom (?&%$*#?). Tam se moraš zglasiti pol ure pred začetkom. Danes sem recimo pisala izpit v največji dvorani, v katero so postavili (v takih ocenah sem sicer povsem neuporabna, ampak bom vseeno rekla) najmanj 500 miz in stolov. Glede na predmet, ki ga pišeš, je določen tudi eden od treh vhodov, skozi katerega moraš vstopiti. Pred vstopom moraš pokazati osebni dokument in poseben list, ki smo ga pred začetkom izpitov dobili vsi, na njem so zapisani predmeti, katerih izpite nameravaš opravljati. Na vhodu ti dodelijo številko mize, za katero se moraš usesti. Pisanje izpita nadzoruje veliko število nadzornikov, ki so pravzaprav upokojeni nekdanji policisti ipd. (to nam je povedal eden od profesorjev, si ne kar izmišljujem), in ti se sprehajajo med mizami. Skratka, zadeva je konkretno izvedena. Tudi svoje ime moraš zapisati samo v desni kot pole, ki ga potem prepogneš in zalepiš, da profesor, ko popravlja izpit, ne vidi tvojega imena. Za vse je poskrbljeno.

Zdaj se mi pa že spi. Nadaljevanje sledi (recimo da) v kratkem.  :)